O obžalovanju in odločitvah

Predsednik Monson, radi vas imamo. Hvala za navdihnjeno in zgodovinsko oznanilo o gradnji novih templjev in misijonarskem služenju. Prepričan sem, da bomo zaradi tega mi in številni prihodnji rodovi deležni velikih blagoslovov.

Dragi bratje in sestre, moji dragi prijatelji! Vsi bomo umrli. Upam, da to nikogar od nas ni presenetilo.

Nihče od nas ne bo prav dolgo na zemlji. Na zemlji imamo vrsto dragocenih let, ki z vidika večnosti trajajo komajda dlje kot tren očesa.

In potem odidemo. Naša duša gre »domov k tistemu Bogu, ki [nam] je dal življenje«¹. Odložimo telo in pustimo za seboj materialne stvari tega sveta, ko gremo naprej v naslednje kraljestvo našega obstoja.

Ko smo mladi, se nam zdi, da bomo živeli večno. Mislimo, da je zaloga vzhodov, ki čakajo tik za obzorjem, neskončna, prihodnost pa se nam zdi kakor neprekinjena cesta, ki se pred nami vije v neskončnost.

Toda ko postajamo starejši, se navadno bolj oziramo nazaj in se čudimo temu, kako je pot v resnici kratka. Sprašujemo se, kako je možno, da so leta minila tako hitro. In začnemo razmišljati o odločitvah, ki smo jih sprejeli, in stvareh, ki smo jih naredili. Pri tem se spomnimo veliko prijetnih trenutkov, ki nam ogrejejo dušo in vzradostijo srce. Spomnimo pa se tudi tega, kar obžalujemo - stvari, ki bi jih naredili drugače, če bi se lahko vrnili v preteklost.

Neka medicinska sestra, ki neguje na smrt bolne, pravi, da svojim bolnikom, ko se pripravljajo, da bodo iz tega življenja odšli, pogosto zastavi preprosto vprašanje.

»Ali kaj obžalujete?« jih navadno vpraša.²

Če je človek zelo blizu zadnjega dneva življenja na zemlji, pogosto dobi jasne misli ter vpogled in perspektivo. Torej, ko je te ljudi vprašala, ali kaj obžalujejo, so se ji v srcu odprli. Premišljevali so, kaj bi spremenili, če bi urine kazalce le lahko zavrteli nazaj.

Ko sem premišljeval o tem, kar so rekli, me je presenetilo, kako temeljna načela evangelija Jezusa Kristusa lahko v dobrem smislu vplivajo na smer našega življenja, če jih le udejanjamo.

V zvezi z evangelijskimi načeli ni nič skrivnostnega. Preučevali smo jih v svetih spisih, o njih smo se pogovarjali na Nedeljski šoli in jih velikokrat slišali z govorniškega pulta. Ta božanska načela in vrednote so enostavne in jasne, so lepe, globoke in močne in zagotovo nam lahko pomagajo, da se izognemo temu, da bi v prihodnosti kaj obžalovali.

Morda je bilo najpogostejše obžalovanje, ki so ga izrazili umirajoči bolniki, to, da so si želeli, da bi več časa preživeli z ljudmi, ki jih imajo radi.

Zlasti moški so na splošno objokovali tole - »globoko so obžalovali, ker so toliko svojega življenja preživeli na [vsakdanjem] enoličnem [...] delu«³. Številni so bili ob drage spomine, ki nam jih da čas, ki ga preživimo z družino in prijatelji. Niso razvijali globoke povezanosti s tistimi, ki so jim pomenili največ.

Ali ni res, da smo pogosto tako zaposleni? In na žalost svojo zaposlenost nosimo kakor medaljo časti, kakor da bi bilo biti prezaposlen samo po sebi dosežek ali znamenje odličnejšega življenja.

Pa je res?

Premišljujem o našem Gospodu in Vzorniku Jezusu Kristusu in o njegovem kratkem življenju med ljudmi v Galileji in Jeruzalemu. Poskušal sem si ga predstavljati, kako hiti med sestanki ali dela več stvari hkrati, zato da bi opravil seznam nujnih nalog.

Tega ne vidim.

Namesto tega vidim sočutnega in pozornega Božjega Sina, kako vsak dan preživi z namenom. Ko se je pogovarjal z ljudmi okrog sebe, so čutili, da so pomembni in ljubljeni. Poznal je neskončno vrednost ljudi, ki jih je srečeval. Blagoslavljal jih je, med njimi deloval. Dvignil jih je, jih ozdravil. Dal jim je dragoceni dar svojega časa.

V današnjih dneh se je zelo lahko pretvarjati, da čas preživimo drug z drugim. S klikom na miški se lahko »povežemo« z na tisoče »prijatelji«, ne da bi nam kdaj bilo treba srečati enega samega od njih. Tehnologija je lahko čudovita stvar in je zlasti uporabna, ko ne moremo biti z svojimi ljubljenimi. Z ženo živiva daleč od najinih ljubih družinskih članov; veva, kako to je. Vendar verjamem, da kot posamezniki in kot družba ne gremo v pravo smer, če se z družino ali s prijatelji najpogosteje povezujemo tako, da objavljamo smešne slike, prepošiljamo banalne stvari ali jih povezujemo s spletnimi stranmi. Predpostavljam, da obstaja kraj za takšne dejavnosti, toda koliko časa smo temu pripravljeni nameniti? Če tistim, ki so za nas resnično pomembni, ne bomo namenili najboljšega dela sebe in strnjenega časa, bomo nekega dne to obžalovali.

Odločimo se, da bomo za tiste, ki jih imamo radi, skrbeli tako, da bomo ob njih, da bomo z njimi preživeli pomenljiv čas in ustvarjali dragocene spomine.

Naslednje, kar so ljudje obžalovali, je bilo, da niso postali tisto, kar so čutili, da bi lahko in morali postati. Ko so se uzrli na svoje življenje, so spoznali, da nikdar niso živeli svojega polnega potenciala, da je vse preveč pesmi ostalo neizpetih.

Zdaj ne govorim o plezanju po lestvi uspeha v različnih poklicih. Ta lestev, ne glede kako visoka je videti na tej zemlji, komajda doseže en sam korak na velikem večnem potovanju, ki nas čaka.

Temveč govorim o tisti osebnosti, ki nam jo je Bog namenil, da bi postali.

Na ta svet pridemo, kakor je rekel neki pesnik, »na oblakih prejšnje slave«⁴ iz območja predzemeljskega.

Nebeški Oče vidi naš resnični potencial. Ve stvari o nas, ki jih mi ne vemo. V življenju nas navdihuje, da bi izpolnili mero svojega stvarjenja, da bi živeli dobro življenje in da bi se vrnili v njegovo navzočnost.

Zakaj potemtakem toliko časa in energije posvečamo stvarem, ki so tako bežne, tako nepomembne in tako površinske? Ali nočemo videti, kako neumno se je posvečati banalnemu in začasnemu?

Ali ne bi bilo bolj modro, da bi si »[nabirali] zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo«⁵?

Kako to naredimo? Tako da sledimo Odrešenikovemu vzoru, da njegove nauke vnesemo v svoje življenje in resnično ljubimo Boga in bližnje.

Tega gotovo ne moremo narediti nejevoljno, pogledujoč na uro, pritožujoč se, ko stopimo na pot učenca.

Kar se tiče življenja po evangeliju, ne bi smeli biti kakor deček, ki je prst namočil v vodo in nato trdil, da je šel plavat. Kot sinovi in hčere nebeškega Očeta smo zmožni veliko več. Zato dobri nameni niso dovolj. Moramo se lotiti dela. Še pomembneje, postati moramo to, kar želi nebeški Oče.

Če oznanjamo svoje pričevanje o evangeliju, je dobro, toda bolje je, če smo živ primer obnovljenega evangelija. Če želimo zvesteje spolnjevati zaveze, je to dobro, bolje pa je, če dejansko spolnjujemo svete zaveze - če živimo krepostno, plačujemo desetino, spolnjujemo Besedo modrosti in služimo ljudem v stiski. Če naznanimo, da bomo več časa posvetili družinski molitvi, preučevanju svetih spisov in zdravim družinskim dejavnostim, je to dobro, če pa vse to dejansko delamo, bodo zato v naše življenje prišli nebeški blagoslovi.

Pot učenca je iskanje svetosti in sreče. To je pot do našega najboljšega in najsrečnejšega jaza.

Zatorej se odločimo, da bomo sledili Odrešeniku in marljivo delali, da bomo postali to, kar nam je bilo namenjeno postati. Prisluhnimo Svetemu Duhu in poslušajmo njegov šepet. Pri tem nam bo nebeški Oče razodel to, česar o sebi nikdar nismo vedeli. Razsvetlil nam bo pot in nam odprl oči, da bomo zagledali svoje neznane in morda nepredstavljive talente.

Bolj se posvečamo iskanju svetosti in sreče, manj verjetno je, da smo na poti obžalovanja. Bolj se zanašamo na Odrešenikovo milost, bolj na življenjskem potovanju čutimo, da smo na poti, ki nam jo je namenil nebeški Oče.

Naslednje razočaranje tistih, ki so vedeli, da umirajo, je lahko nekoliko presenetljivo. Želeli so si, da bi si dovolili več sreče.

Tako pogosto se ujamemo v iluzijo, da je tam nekje nekaj, kar nas bo osrečilo - boljši družinski položaj, boljši finančni položaj ali konec preizkušnje, polne izzivov.

Starejši smo, bolj se oziramo nazaj in se zavedamo, da zunanje okoliščine v resnici niso pomembne oziroma da ne določajo naše sreče.

Mi pa smo pomembni.Mi določamo svojo srečo.

Konec koncev smo za lastno srečo vi in jaz odgovorni sami.

Z ženo Harriet se rada voziva s kolesom. Čudovito je iti ven in uživati v lepotah narave. Rada kolesariva po določenih poteh, ne posvečava pa dosti pozornosti temu, kako daleč greva ali kako hitro potujeva v primerjavi z drugimi kolesarji.

Dasiravno sem ter tja pomislim, da bi morala biti bolj tekmovalna. Imela bi boljši čas ali kolesarila hitreje, če bi se le malce bolj gnala - če bi le dala v višjo prestavo. Včasih celo naredim napako, da to zamisel omenim svoji čudoviti ženi.

Njen tipični odziv na tovrstne predloge je vedno zelo prijazen, jasen in neposreden. Nasmehne se in reče: »Dieter, to ni tekmovanje, to je potovanje. Uživaj v trenutku.«

Kako prav ima!

Včasih se v življenju tako osredotočimo na cilj, da ne najdemo radosti v potovanju. Z ženo ne grem kolesarit zato, ker sem navdušen nad ciljem. Grem zato, ker je to, da sem z njo, prijetno in veselo doživetje.

Mar se ne zdi nespametno, da bi bili ob prijetno in veselo izkušnjo, ker neprestano pričakujemo trenutek, ko se bo ta končala?

Ali poslušamo lepo glasbo, čakajoč, da bodo zadnji toni izzveneli, še preden si dovolimo, da bi v njej resnično uživali? Ne. Poslušamo in se vso skladbo povezujemo z variacijami melodije, ritma in harmonije.

Ali svoje molitve izrekamo zgolj z »amen« oziroma z mislijo, da jih bo konec? Seveda ne. Molimo, da bi bili bliže nebeškemu Očetu, da bi prejeli njegovega Duha in občutili njegovo ljubezen.

Ne bi smeli čakati, da bi bili srečni, dokler ne bomo prišli do neke točke v prihodnosti, zato da potem takrat odkrijemo, da nam je bila sreča na voljo - ves čas! Ni mišljeno, da bi življenje cenili zgolj iz retrospektive. »To je dan, ki ga je naredil Gospod,« je zapisal psalmist, »radujmo se in se ga veselimo.«⁶

Bratje in sestre ne glede na naše okoliščine, ne glede na naše izzive ali preizkušnje ima vsak dan nekaj, kar sprejmimo z vsem srcem in nam bo drago. Vsak dan ima nekaj, kar nam lahko prinese hvaležnost in radost, če bomo to le videli in cenili.

Morda bi morali manj gledati z očmi in bolj s srcem. Všeč mi je naslednji navedek: »Človek vidi jasno samo s srcem. Vse bistveno je očem nevidno.«⁷

Zapovedano nam je, naj se za vse zahvaljujemo⁸. Ali ni torej bolje, da z lastnimi očmi in srcem vidimo celo majhne stvari, za katere smo lahko hvaležni, kakor da povečujemo negativno v svojem trenutnem stanju?

Gospod je obljubil, da bo ta, ki vse prejme z zahvaljevanjem, postal velik in stvari te zemlje mu bodo navržene, celo stotero, da, več⁹.

Bratje in sestre, mar nimamo z obilnimi blagoslovi nebeškega Očeta, njegovim radodarnim načrtom odrešitve, najvišjimi resnicami obnovljenega evangelija in številnimi lepotami tukajšnjega potovanja »razloga za radost«¹⁰?

Zatorej se odločimo za srečo.

Nekega dne bomo napravili neizogibni korak in šli iz tega stanja smrtnika v naslednje stanje. Nekega dne se bomo ozrli na svoje življenje in se vprašali, ali bi lahko bili boljši, se bolje odločili ali čas uporabili bolj modro.

Zato da se bomo izognili najhujšemu obžalovanju v življenju, bi bilo modro, če bi danes sprejeli določene odločitve. Zato se odločimo:

• da bomo več časa preživeli s svojimi ljubljenimi.

• da si bomo iskreneje prizadevali postati takšni, kakršne nas želi Bog.

• da bomo srečo našli ne glede na okoliščine.

Pričujem, da je veliko jutrišnjega obžalovanja moč preprečiti, če danes sledimo Odrešeniku. Če smo grešili ali delali napake - če smo se odločili za nekaj, kar sedaj obžalujemo - je tu dragoceni dar Kristusove odkupne daritve, zaradi katere nam je lahko odpuščeno. V preteklost se ne moremo vrniti in je spremeniti, lahko pa se pokesamo. Odrešenik nam lahko obriše solze obžalovanja¹¹ in odstrani breme naših grehov¹². Njegova odkupna daritev nam omogoča preteklost pustiti za seboj in iti dalje s čistimi rokami, čistim srcem¹³ in odločenostjo, da bomo delali bolje in postali boljši.

Da, to življenje hitro mineva; zdi se, da naši dnevi hitro bledijo; in smrt se včasih zdi zastrašujoča. Kljub temu bo naša duša živela naprej in se bo nekega dne združila z našim vstalim telesom ter prejela nesmrtno slavo. Z vso resnostjo pričujem, da bomo zaradi milostljivega Kristusa vsi spet živeli, in sicer večno. Zaradi našega Odrešenika in Odkupitelja bomo nekega dne resnično razumeli in se radostili v pomenu besed »želo smrti je premagano v Kristusu«¹⁴.

Pot do izpolnitve naše božanske usode kot Božjih sinov in hčera je večna. Bratje in sestre, dragi prijatelji, po tej poti moramo začeti hoditi danes; niti enega samega dne ne smemo jemati samoumevno. Molim, da ne bomo čakali, dokler ne bomo pred smrtjo, preden se bomo naučili resnično živeti. V imenu Jezusa Kristusa, amen.