Da nas bo Gospod sprejel

Spominjam se, kako sva z očetom, ko sem bil še otrok, skupaj delala na kakšnem projektu. Nekaj kilometrov od kraja, kjer smo živeli, smo imeli vrtiček in vsako sezono smo morali za pripravo vrta vedno veliko postoriti. Postavljali smo paviljon ali pa postavljali oziroma popravljali ograjo. V spominu imam, da smo to vedno delali v izrednem mrazu, sredi močnega sneženja ali deževja. Vendar sem to rad počel. Oče me je učil, kako delati potrpežljivo in brez pritoževanja.

Nekega dne mi je naročil, naj privijem vijak, in me opozoril: »Zapomni si, če ga boš privil preveč, se bo zlomil.« Ponosno sem mu želel pokazati, kaj zmorem. Privijal sem na vso moč in vijak seveda zlomil. Oče je to obrnil na šalo in nato sva pričela znova. Tudi kadar sem kaj »zamočil«, sem vedno čutil njegovo ljubezen in zaupanje. Umrl je pred več kot desetimi leti, a še vedno lahko slišim njegov glas, čutim njegovo ljubezen, njegovo spodbudo in odobravanje.

Občutek, da nas tisti, ki jih imamo radi, sprejemajo, je osnovna človekova potreba. To, da nas dobri ljudje sprejemajo, nas spodbuja. Daje nam občutek večje osebne vrednosti in samozavesti. Ljudje, ki niso deležni odobravanja tistih, pri katerih si ga želijo, slednje pogosto iščejo drugje. Lahko se obračajo k ljudem, ki jim ni mar za njihovo blaginjo. Lahko se navežejo na lažne prijatelje in v iskanju njihovega odobravanja počenjajo vprašljive stvari. Odobravanje lahko iščejo tako, da nosijo dotične blagovne znamke oblačil, da bi čutili pripadnost ali pridobili družbeni položaj. Za nekatere je eden od načinov iskanja odobravanja tudi prizadevanje za pomembno družbeno vlogo ali položaj. Svojo vrednost opredeljujejo glede na položaj, ki ga imajo, ali status, ki ga pridobijo.

Včasih nas tudi znotraj Cerkve prevzame tovrstno razmišljanje. Če iščemo odobravanje pri napačnih virih ali zaradi nepravih razlogov, nas to lahko odpelje na nevarno pot - takšno, na kateri zlahka skrenemo in ali smo celo pogubljeni. Namesto občutka, da smo ljubljeni in samozavestni, bomo prej ko slej občutili, da smo zapuščeni in manjvredni.

Alma je sinu Helamanu svetoval: »Glej, da boš gledal k Bogu in živel.«¹ Najvišji vir moči in trajnega odobravanja prihaja od nebeškega Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Poznata nas. Imata nas rada. Nista naš naziv ali položaj tista, zaradi katerih nas sprejemata. Ne gledata na naš status. Gledata nam v srce. Sprejemata nas takšne, kot smo, in kar si prizadevamo postati. Iskanje in prejemanje njunega odobravanja nas bo vedno povzdignilo in spodbudilo.

Povedal vam bom preprost vzorec, ki lahko vsem, ki ga bodo uporabili, pomaga najti popolno odobravanje. Ta vzorec je Gospod razodel preko preroka Josepha Smitha s tem, ko je dejal, da bo vsakega, ki ve, da je njegovo srce iskreno in strto in njegov duh skesan, in vsakega, ki je pripravljen izpolnjevati zaveze z žrtvovanjem - da, z žrtvovanjem vsega, kar bo zapovedal, resnično sprejel.²

Ta vzorec sestavljajo trije preprosti koraki:

Prvič, vedeti moramo, da je naše srce iskreno in strto. Kako to vemo? Začnemo tako, da se iskreno zazremo vase. Srce je središče našega čutenja. Če se zazremo v srce, si ne moremo lagati. Kar ne ve nihče okrog nas, mi zagotovo vemo. Poznamo svoje motive in želje. Kadar se iskreno in odkrito zazremo vase, takrat nismo preračunljivi in se ne zavajamo.

Presodimo lahko tudi, ali je naše srce strto. Strto srce je mehko, odprto in sprejemajoče srce. Kadar slišim, kako Odrešenik pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam,«³ takrat slišim, kako trka na vrata mojega srca. Če mu ta vrata odprem, se lahko lažje odzovem Duhu in lažje sprejmem Božjo voljo.

Če bomo iskreno in v duhu molitve premišljevali o tem, do kakšne mere je naše srce iskreno in strto, nas bo učil Sveti Duh. Prejeli bomo prijetno potrditev ali nežno grajo, ki nas bo spodbudila k dejanjem.

Drugič, vedeti moramo, da je naš duh skesan. Beseda skesan je Oxfordovem slovarju opredeljena kot »občutek oziroma izraz obžalovanja in zavedanje, da smo nekaj naredili narobe«⁴. Če imamo skesanega duha, priznamo svoje grehe in pomanjkljivosti. Učljivi smo »glede [vseh] reči, ki [zadevajo] pravičnost«⁵. Občutimo bogaboječo žalost in smo se pripravljeni pokesati. Skesan duh je pripravljen prisluhniti »očarljivostim Svetega Duha«⁶.

Skesan duh se razodeva v naši pripravljenosti in odločenosti, da bomo prešli k dejanjem. Pred Bogom smo pripravljeni biti ponižni, se pokesati, se učiti in se spremeniti. Pripravljeni smo moliti: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.«⁷

Tretji korak, da bi nas Bog sprejel, je zavestna odločitev, da bomo z žrtvovanjem spolnjevali zaveze, da, z žrtvovanjem vsega, kar bo Gospod zapovedal⁸. Prepogosto mislimo, da se beseda žrtvovanje nanaša na to, da bomo morali storiti nekaj velikega ali težkega. V nekaterih primerih je temu res tako, večinoma pa to pomeni, da dan za dnem živimo kot zvesti Kristusovi učenci.

Eden od načinov izpolnjevanja zavez z žrtvovanjem je, da smo vredni, da vsak teden vzamemo zakrament. Na sveto zakramentno uredbo se zavestno pripravimo. Takrat obnovimo in potrdimo svete obljube, ki smo jih dali Gospodu. V tem čutimo njegovo odobravanje in prejmemo potrditev, da je naš trud sprejet in da so nam zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa grehi odpuščeni. V tej uredbi nam Gospod obljubi, da nas bo, če bomo prevzeli ime njegovega Sina in se ga vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi, vedno spremljal njegov Duh. Če nas Sveti Duh nenehno spremlja, je to glavni pokazatelj, da nas je Gospod sprejel.

Drugi načini izpolnjevanja zavez z žrtvovanjem so tako preprosti, kot je to, da v Cerkvi sprejmemo poklic in ta poklic zvesto opravljamo, ali da sledimo pozivu našega preroka Thomasa S. Monsona, da pomagamo tistim, ki stojijo ob poti in potrebujejo duhovno pomoč. Zaveze z žrtvovanjem izpolnjujemo takrat, kadar neopazno služimo v soseski in skupnosti, ali kadar iščemo imena prednikov in zanje opravljamo tempeljsko delo. Zaveze z žrtvovanjem preprosto izpolnjujemo tako, da si vsak dan prizadevamo za pravičnost, da smo odprti in da prisluhnemo šepetu Duha. Včasih izpolnjevanje zavez pomeni zgolj to, da smo trdni in zvesti, kadar okrog nas divjajo življenjski viharji.

Potem, ko je Gospod razložil vzorec, po katerem prejmemo njegovo odobravanje, je s čudovitimi besedami prikazal, kako kot posamezniki in družine veliko pridobimo, če iščemo njegovo odobravanje. Rekel je, da bo napravil, da bomo kot rodovitno drevo, ki je posajeno v dobro zemljo ob čistem vodnem toku, obrodili veliko sadu⁹.

Če bomo živeli po Gospodovem Duhu in občutili njegovo odobravanje, bomo nepopisno blagoslovljeni in bomo obrodili veliko sadov pravičnosti. Prišteti bomo med tiste, katerim je rekel: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«¹⁰

Če bomo iskali in prejeli Gospodovo odobravanje, bomo spoznali, da nas je izbral in blagoslovil. Imeli bomo večje zaupanje, da nas bo vodil in usmerjal v dobro. Njegove blage milosti bodo v našem srcu, življenju in v družini postale očitne.

Z vsem srcem vas vabim, da bi iskali Gospodovo odobravanje in prejeli obljubljene blagoslove. Če bomo sledili preprostemu vzorcu, ki nam ga je dal Gospod, bomo spoznali, da nas je sprejel ne glede na naše okoliščine, družbeni položaj ali omejitve zemeljskega življenja. Njegovo ljubeče odobravanje nas bo spodbudilo, nam poglobilo vero in nam pomagalo, da se bomo v življenju lahko soočili s čimer koli. Kljub preizkušnjam bomo uspešni, srečni¹¹ in čutili mir¹². Prišteti bomo med tiste, katerim je Gospod rekel, naj se ne bojijo, saj so majhni otroci in pripadajo tistemu, ki je premagal svet, in da so tisti, katere mu je dal Oče; in nihče od tistih, katere mu je Oče dal, ne bo izgubljen.¹³

V imenu Jezusa Kristusa, amen.