Kristusovi privrženci

starešina Dallin H. Oaks

iz zbora dvanajstih apostolov


Slediti Kristusu ni slučajna ali občasna navada, temveč nenehna predanost in način življenja, ki velja vedno in povsod.

Ena naših najljubših hvalnic, ki jo je to dopoldne zapel Tabernakeljski zbor, se začne z naslednjimi besedami:

Jezus me vabi, naj sledim
poti, ki kaže jo ljudem.
Saj le tako bom eno z njim,
z Odrešenikom ljubljenim.1

To besedilo je napisal John Nicholson, škotski spreobrnjenec, ki ga je navdihnil Odrešenikov prvi klic učencem (gl. Mt 4:19). Kot številni naših prvih voditeljev ni imel veliko uradne izobrazbe, temveč globoko ljubezen do Odrešenika in načrta odrešitve.2

Vsi govori te konference nam pomagajo hoditi za Odrešenikovimi stopinjami, katerega zgled in nauki določajo pot vsem njegovim privržencem.

Kot vsi kristjani tudi člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni preučujemo Odrešenikovo življenje, kot je zapisano v novozaveznih evangelijih po Mateju, Marku, Luku in Janezu. Predstavil bom primere in nauke iz teh štirih knjig Svetega pisma in vse nas ter vse ostale kristjane vabim, da premislimo, kako ta obnovljena Cerkev in vsak od nas izpolnjuje pogoje kot Kristusov privrženec.

Jezus je učil, da je krst obvezen, zato da pridemo v Božje kraljestvo (gl. Jn 3:5). Na začetku svojega delovanja se je krstil (gl. Mr 1:9) in z učenci krščeval druge (gl. Jn 3:22–26). Tudi mi delamo tako.

Jezus je začel pridigati tako, da je svoje poslušalce poklical h kesanju (gl. Mt 4:17). To je še vedno sporočilo njegovih služabnikov svetu.

Jezus je med svojim delovanjem dajal zapovedi. Učil je: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« (Jn 14:15; gl. tudi verza 21 in 23) Potrdil je tudi, da bodo njegovi privrženci, če bodo hoteli spolnjevati njegove zapovedi, morali opustiti, »kar je pred ljudmi visoko« (Lk 16:15) in »človeško izročilo« (Mr 7:8; gl. tudi v. 13). Prav tako je svaril: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži.« (Jn 15:19) Kot je apostol Peter kasneje izjavil, bi Jezusovi privrženci morali biti »svet narod« (1 Pt 2:9).

Sveti iz poslednjih dni razumemo, da ne smemo biti »od sveta« ali vezani na »človeško izročilo«, vendar se nam je, tako kot drugim Kristusovim privržencem, včasih težko ločiti od sveta in njegovih izročil. Nekateri se zgledujejo po smernicah sveta, kajti kot je Jezus o nekaterih, ki jih je učil, rekel: »Bolj so namreč ljubili človeško slavo kakor Božjo slavo.« (Jn 12:43) Ti neuspehi, da bi sledili Kristusu, so preštevilni in preobčutljive narave, da bi jih sedaj naštevali. Sem spada vse od posvetnih praks, kot je politična korektnost, skrajnosti v oblačenju in urejenosti, do odklonov od osnovnih vrednot, kot je večna narava in delovanje družine.

Jezusovi nauki niso bili mišljeni kot teorija. Po njih naj bi se vedno delovalo. Jezus je učil: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu.« (Mt 7:24; gl. tudi Lk 11:28) in »Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob svojem prihodu našel, da tako dela!« (Mt 24:46) V neki drugi priljubljeni hvalnici pojemo:

Odrešenik, kako naj te vzljubim,
hodim po poti, ki si jo pokazal, [...]
Odrešenik, kako naj te vzljubim -
Gospod, sledil ti bom.3

Jezus je učil, da bodo tisti, ki ga imajo radi, spolnjevali njegove zapovedi. Kot je predsednik Thomas S. Monson to dopoldne učil, bodo poslušni. Slediti Kristusu ni slučajna ali občasna navada, temveč nenehna predanost in način življenja, ki velja vedno in povsod. Odrešenik je učil to načelo in kako naj se ga spomnimo in prejmemo moč, da mu sledimo, ko je vpeljal zakramentno uredbo (obhajilo, kot jo imenujejo drugi). Iz sodobnega razodetja vemo, da je svojim privržencem zapovedal, naj ta simbola vzamejo v spomin nanj (gl. Joseph Smith Translation, Matthew 26:22 [v Matthew 26:26, opomba c], 24 [v Bible appendix]; Joseph Smith Translation, Mark 14:21–24 [v Bible appendix]). Člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni vsak teden spolnjujemo to zapoved, ko pridemo na bogoslužje, na katerem vzamemo kruh in vodo in se zavežemo, da se bomo Kristusa vedno spominjali in spolnjevali njegove zapovedi.

Jezus je učil, da »morajo [ljudje] vedno moliti« (Lk 18:1). Tudi za to je postavil zgled, ko je »vso noč prebedel v molitvi k Bogu« (Lk 6:12), preden je poklical svojih dvanajst apostolov. Kot drugi kristjani tudi mi molimo na vseh bogoslužjih. Prav tako molimo za vodstvo in učimo, da bi morali pogosto moliti sami in vsak dan v družinskem krogu na kolenih. Kot Jezus, tudi mi molimo k nebeškemu Očetu in to delamo v svetem imenu Jezusa Kristusa.

Odrešenik je poklical dvanajst apostolov, da bi mu v njegovi Cerkvi pomagali, in dal jim je ključe in polnomočje, da bi s tem po njegovi smrti nadaljevali (gl. Mt 16:18–19; Mr 3:14–15; 6:7; Lk 6:13). Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni kot obnovljena Cerkev Jezusa Kristusa sledi temu vzoru z organizacijo in s predajo ključev in polnomočja apostolom.

Nekaj tistih, ki jih je Jezus poklical, naj mu sledijo, se ni takoj odzvalo, ampak so poskušali dobiti odlog, da bi poskrbeli za družinske zadeve. Jezus je odgovoril: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9:62) Številni sveti iz poslednjih dni sledijo tej prioriteti, kot jo je učil Jezus. To vključuje čudovit zgled tisočev starejših misijonarjev in drugih, ki so pustili otroke in vnuke, da bi opravljali misijonarske dolžnosti, h katerim so bili poklicani.

Jezus je učil, da je Bog ustvaril moškega in žensko in da bo mož zapustil starše in se pridružil svoji ženi (gl. Mr 10:6–8). Naša zavezanost temu nauku je dobro znana.

V poznani priliki o izgubljeni ovci je Jezus učil, da moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi našli vsako ovco iz črede, ki se je izgubila (gl. Mt 18:11–14; Lk 15:3–7). Kot vemo, je predsednik Thomas S. Monson to navodilo močno poudaril s svojim nepozabnim zgledom in nauki o reševanju bližnjih.4

Ko se trudimo, da bi reševali in služili, sledimo Odrešenikovemu edinstvenemu vzoru in ljubeznivim naukom o ljubezni: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22:39) Zapovedal nam je celo, naj ljubimo svoje sovražnike (gl. Lk 6:27–28). In na koncu svojega zemeljskega delovanja je učil pomemben nauk:

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13:34–35)

Jezus je učil, da k temu, da se imamo radi, spada tudi to, da drugim, kadar so do nas krivični, odpustimo (gl. Mt 18:21–35; Mr 11:25–26; Lk 6:37). Številni imajo težave s to težko zapovedjo, vendar vsi poznamo navdihnjene primere svetih iz poslednjih dni, ki so ljubeče odpustili celo najhujše krivice. Chris Williams, na primer, se je oprl na svojo vero v Jezusa Kristusa in odpustil pijanemu vozniku, ki je povzročil smrt njegove žene in dveh njunih otrok. Samo dva dni po tragediji, ko je bil še globoko pretresen, je ta odpuščajoči mož, ki je bil takrat eden od naših škofov, rekel: »Kot Kristusov učenec nisem imel druge izbire.«5

Kot je učil Jezus, večina kristjanov pomaga revnim in pomoči potrebnim (gl. Mt 25:31–46; Mr 14:7). Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in njeni člani se pri udejanjanju tega Odrešenikovega nauka odlikujemo. Naši člani radodarno prispevajo za dober namen in služijo ter drugače darujejo revnim in pomoči potrebnim. Poleg tega se člani vsak mesec dva obroka postijo in v vrednosti najmanj teh obrokov darujejo postna darovanja, ki jih naši škofi in predsedniki vej porabijo za člane, ki potrebujejo pomoč. Naš post, da bi pomagali lačnim, je dobrotljivo dejanje in je, če to delamo s čistim namenom, duhovna pojedina.

Manj znana je globalna človekoljubna pomoč naše Cerkve. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni s sredstvi, ki jih darujejo radodarni člani, pošilja hrano, obleko in druge osnovne potrebščine, da bi lajšala trpljenje odraslih in otrok po vsem svetu. Ta človekoljubna pomoč, v zadnjem desetletju v skupni vrednosti na stotine milijonov dolarjev, se razdaja ne glede na vero, raso ali narodnost.

Po potresu in cunamiju leta 2011 na Japonskem smo v velikih prizadevanjih prispevali trinajst milijonov dolarjev v denarju in paketih z nujno pomočjo. Poleg tega je več kot 31.000 prostovoljcev pod pokroviteljstvom Cerkve služilo več kot 600.000 ur. Naša človekoljubna pomoč žrtvam orkana Sandy na vzhodu Združenih držav Amerike je vključevala velika darovanja različnih pripomočkov in skoraj 300.000 ur čiščenja 28.000 prizadevnih članov Cerkve. Lani smo med drugim priskrbeli 136.000 kilogramov oblačil in obutve za begunce v afriški državi Čad. V zadnjega četrt stoletja smo pomagali skoraj tridesetim milijonom ljudi v 179 državah.6 Ljudje, ki se imenujemo »mormoni«, resnično vemo, kako dajati revnim in pomoči potrebnim.

Odrešenik je v svojem zadnjem svetopisemskem poučevanju svojim privržencem naročil, naj njegove nauke ponesejo vsakemu narodu in vsakemu bitju. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni si od začetka obnove prizadeva slediti temu nauku. Celo ko smo bili revna in s težavami boreča se cerkev s samo nekaj tisoč člani, so naši prvi voditelji pošiljali misijonarje čez oceane na vzhod in zahod. Kot ljudstvo nadaljujemo s poučevanjem krščanskega sporočila do danes, ko naš edinstveni misijonarski program vključuje več kot 60.000 rednih misijonarjev in na tisoče članov neoznanjevalcev. Naši misijonarji so v več kot sto petdesetih državah in področjih po celem svetu.

Jezus je na koncu svojega velikega Govora na gori učil: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5:48) Namen tega nauka in namen tega, da sledimo Odrešeniku, je, da pridemo k Očetu, na katerega se je Odrešenik obračal kot na svojega Očeta in našega Očeta, svojega Boga in našega Boga (gl. Jn 20:17).

Iz sodobnega razodetja, ki je edinstveno za obnovljeni evangelij, vemo, da je zapoved, naj si prizadevamo za popolnost, del načrta Boga Očeta za odrešitev njegovih otrok. Po tem načrtu smo vsi dediči nebeških staršev. »Smo Božji otroci,« je učil apostol Pavel, »in če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom.« (Rim 8:16–17) To pomeni, da bomo, kot beremo v Novi zavezi, »dediči večnega življenja« (Tit 3:7) in da bomo, če pridemo k Očetu, podedovali vse (gl. Raz 21:7) – vse kar ima – misel, ki si jo naš človeški razum težko predstavlja. Vendar razumemo vsaj, da je to končno usodo v večnosti mogoče doseči le, če sledimo Odrešeniku, Jezusu Kristusu, ki je učil: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14:6) Skušamo mu slediti in mu postati bolj podobni v tem življenju in v prihodnjem. To torej pojemo v zadnjih verzih naše hvalnice Jezus me vabi:

Ali za njim naj hodim le,
dokler moj dom na zemlji je?
Ne, Jezus rad grem za teboj
prav vse do tja, kjer dom je tvoj. [...]
Nebeška slava, sreča, moč,
dano prav vse nam bo v pomoč.
Če le sedaj in v večnosti
sledimo mu poslušno vsi.7

Pričujem o Odrešeniku, Jezusu Kristusu, čigar naukom in vzoru skušamo slediti. Vsem nam, ki smo hudo obteženi, kliče, naj pridemo k njemu, se od njega učimo, mu sledimo in tako najdemo počitek v duši (gl. Mt 4:19; 11:28). Pričujem o resničnosti njegovega sporočila in o božjem poslanstvu in polnomočju njegove obnovljene Cerkve, v imenu Jezusa Kristusa, amen.

Show References

  1.  

    1. Come, Follow Me, Hymns, št. 116.

  2.  

    2. Gl. Karen Lynn Davidson, Our Latter-day Hymns: The Stories and the Messages 1988, str. 142–143, 419.

  3.  

    3. Lord, I Would Follow Thee, Hymns, št. 220.

  4.  

    4. Gl. na primer Heidi S. Swinton, To the Rescue: The Biography of Thomas S. Monson (2010), str. 149–161; Thomas S. Monson, To the Rescue, Ensign, maj 2001, str. 48–50; Liahona, jul. 2001, str. 57–60.

  5.  

    5. Chris Williams, v Jessica Henrie, Father Relies on Faith to Forgive Intoxicated Teen Driver, Deseret News, 1. avg. 2012, deseretnews.com/article/865559847/Let-It-Go-Chris-Williams-shares-his-story-of-tragedy-and-forgiveness.html; gl. tudi Chris Williams, Let It Go: A True Story of Tragedy and Forgiveness (2012).

  6.  

    6. Gl. Emergency Response: Church Assists Worldwide, Church News, 9. mar. 2013, str. 9; Welfare Services Emergency Response, 2012 Year in Review, str. 8.

  7.  

    7. Hymns,, št. 116.