»Gospod, verujem!«

starešina Jeffrey R. Holland

iz zbora dvanajstih apostolov


Iskreno se spoprimite s svojimi vprašanji in skrbmi, a najprej in vedno razpihujte žerjavico svoje vere, kajti vse stvari so mogoče tistim, ki verjamejo.

Jezus je ob neki priliki naletel na skupino, ki so se silovito prepirali z njegovimi učenci. Ko je Odrešenik poizvedoval, zakaj se prepirajo, je predenj stopil oče bolnega otroka in povedal, da je k Jezusovim učencem prišel, da bi blagoslovili njegovega sina, vendar ti tega niso bili zmožni narediti. Medtem ko je fant še vedno škripal z zobmi, se penil in ga je pred njimi metalo po tleh, je oče s skrajno obupanim glasom Jezusa rotil:

»ʽČe kaj morešʼ,« je rekel, »ʽse nas usmili in nam pomagaj.ʼ Jezus mu je dejal: ʽ[Če zmoreš verjeti,] vse je mogoče tistemu, ki veruje.ʼ Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: ʽVerujem, pomagaj moji neveri.ʼ«1

Kot je mož sam priznal, sprva ni bil prepričan. Toda za svojega edinega otroka ima nujno in izrazito željo. Beremo, da je to za začetek dovolj. »Četudi ne morete več, kakor da želite, da bi verjeli,« razglaša Alma, » naj ta želja deluje v vas, in sicer dokler ne boste tako verjeli.«2 Ker drugega upanja ni bilo, se je ta oče naslonil na toliko vere, kot je le te imel in Odrešenika sveta rotil z besedami: »Če kajmoreš, se nas usmili in nam pomagaj!«3 Te besede stežka preberem, ne da bi jokal. Očitno je, da je bil množinski zaimek nam uporabljen namerno. Ta mož je dejansko rekel: »Cela družina te prosi. Naš boj se nikdar ne konča. Izčrpani smo. Naš sin pristane v vodi, pristane v ognju. Nenehno je v nevarnosti in nenehno smo prestrašeni. Ne vemo, na koga drugega naj se obrnemo. Nam lahko ti pomagaš? Hvaležni bomo česar koli - delnega blagoslova, le kančka upanja, nekaj lajšanja bremena, ki ga fantova mama nosi sleherni dan svojega življenja. Usmili se nas. Pomagaj nam.«

»Če kajmoreš,« so besede očeta, kateremu Učitelj odvrne: »[Če zmorešverjeti].« Sprejmi ta izziv, nadaljuje Kristus, in »vse je mogoče«4.

»Takoj,« pravi odlomek iz svetih spisov - ne počasi, niti dvomljivo ali cinično, temveč »takoj« - zakliče oče v svoji neskriti starševski bolečini: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Jezus se je na to novo in še vedno zgolj delno vero odzval tako, da je fanta pozdravil in ga skoraj dobesedno obudil od mrtvih, kot je dogodek opisuje Marko5.

S to blago svetopisemsko zgodbo za primerjavo bi rad spregovoril neposredno mladim v Cerkvi - mladim po starosti oziroma mladim po letih članstva oziroma mladim po letih vere. To na tak ali drugačen način vključuje nas vse.

V tej zgodbi najprej opazimo, da je oče, ko se je soočil z izzivom vere, najprej uveljavljal svojo moč in šele nato prepoznal svoje šibkosti. Njegove prve besede so pozitivne in brez omahovanja: »[Gospod], verujem!« Vsem, ki si želite imeti večjo vero, pravim, zapomnite si tega moža! V trenutkih strahu, dvoma ali v težkih časih se držite vere, ki ste si jo že pridobili, četudi je majhna. V življenju bodo v postopku rasti, ki jo vsi doživljamo, nad vse nas prišli podobni duhovni izzivi, kot sta bila fantova bolezen ali brezup njegovega očeta. Ko pridejo ti trenutki in nastopijo težave, katerih rešitev ne pride hipoma, se oklenite spoznanja, ki ga že imate, in bodite močni, dokler ne prejmete novih spoznanj. O prav tem dogodku, tem dotičnem čudežu, je Jezus dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ʽPrestavi se od tod tja!ʼ, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.«6 Tu ne gre za vprašanje o velikosti vaše vere ali stopnje vašega spoznanja - ampak integritete, ki jo izkažete veri, ki jo že imate, in resnici, ki jo že poznate.

Naslednje, kar opazimo, je zgolj različica že povedanega. Ko nastopijo težave in se pojavijo vprašanja, ne pričnite z iskanjem vere tako, da izrazite česa vsega nimate, ker bi s tem najprej izrazili svojo »nevero«. To je kakor če bi poskušali priti v avto skozi prtljažnik! Zelo jasen bom glede naslednjega: Ne pravim, da se pretvarjajte z vero, ki je nimate. Pravim, da bodite zvesti veri, ki jo imate. Včasih se obnašamo, kot da je iskrena izjava o dvomu višja oblika moralnega poguma kot pa iskrena izjava o veri. Vendar ni! Zapomnimo si jasno sporočilo, ki je v tej svetopisemski zgodbi: v vprašanjih bodite tako iskreni, kot je potrebno; življenje je takšnih ali drugačnih vprašanj polno. Toda če hočete, da bi vi in vaša družina ozdraveli, potem takim vprašanjem ne smete pustiti, da bi na pot veri, ki ustvarja čudež.

Poleg tega imate zaradi »veličine dokazov«7, kakor temu pravi Mormonova knjiga, več vere, kot se zavedate.»Po njihovih sadovih jih boste spoznali,«8 je rekel Jezus, in sadovi, ki jih prinese življenje po evangeliju, so razvidni iz življenja svetih iz poslednjih dni vsepovsod. Rečem vam to, kar sta Peter in Janez rekla farizejem: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala,« in kar smo videli in slišali, je, da se je »zgodil očiten čudež« v življenju milijonov članov Cerkve. Tega ni mogoče zanikati.9

Bratje in sestre, to je božje delo, ki v procesu prinaša obilje potrditev in blagoslovov na vsakem koraku, zato prosim, ne bodite panični, če se občasno pojavijo težave, ki jih je potrebno preučiti, razumeti in razrešiti. Lahko se razrešijo in se tudi bodo. V tej Cerkvi bo tisto, kar vemo, premagalo vse, česar ne vemo.Zapomnite si, da moramo v tem telestialnem svetu vsi hoditi v veri.

Zatorej bodite potrpežljivi glede človeških šibkosti - tako do svojih kot do šibkosti drugih, s katerimi služite v tej Cerkvi, ki jo vodijo prostovoljci, ki so umrljivi ljudje. Razen popolnega Edinorojenega Sina so nepopolni ljudje vse, kar je Bog kdaj imel na voljo od začetka časa. To je zanj najbrž zelo neprijetno, a se je s tem sprijaznil. Tudi mi bi se morali. Kadar pa opazite nepopolnosti, si zapomnite, da v božji naravi tega dela omejitev ni. Nadarjen pisec je podal naslednjo misel: Kadar se izlije neskončnost izobilja, takrat ni krivo olje, če se ga nekaj izgubi zaradi omejitev posod, ki ga ne morejo več vsega sprejeti.10 Te posode z omejitvami predstavljajo vas in mene, zato bodite potrpežljivi, prijazni in odpuščajoči.

Zadnje opažanje. Ko nastopi dvom ali težava, se ne bojte prositi za pomoč. Če jo bomo hoteli tako ponižno in iskreno kot ta oče, jo lahko prejmemo. Sveti spisi takšne vrste iskrene želje opisujejo kot resnični namen, ki ga pokažemo »s trdnim namenom v srcu, brez hinavščine in prevar pred Bogom«11. Pričujem, da bo Bog v odgovor na takšno vrsto ponižne prošnje vedno poslal pomoč z obeh strani tančice, ki nam bo okrepila vero.

Rekel sem, da bom govoril mladim. Še vedno jim. Štirinajstletni fant mi je pred kratkim malce obotavljajoče rekel: »Brat Holland, ne morem še reči, da vem, da je Cerkev prava, ampak verjamem, da je.« Fanta sem objel tako močno, da so mu izstopile oči. Z vso vnemo svoje duše sem mu povedal, da je beseda verjeti zelo dragocena in še dragocenejše dejanje in da se mu ni treba nikdar opravičevati za to, ker »zgolj verjame«. Povedal sem mu, da je Kristus sam rekel: »Ne boj se, samó veruj,«12 in da je s temi besedami mladi Gordona B. Hinckley prišel na misijon13. Fantu sem rekel, da je to, da verjame, prvi korak do prepričanja in da opredelitveni členi naše skupne vere vsi močno poudarjajo besede »Verjamemo«.14 Povedal sem mu tudi, kako zelo ponosen sem nanj in na iskrenost njegovega iskanja.

Ker imam šestdeset let prednosti, odkar sem pri štirinajstih letih sam komaj pričenjal verjeti, razglašam tisto, kar sedaj vem. Vem, da je Bog vedno in v vsem in v vseh okoliščinah naš ljubeči, odpuščajoči nebeški Oče. Vem, da je bil Jezus njegov edini popolni otrok, ki je ljubeče dal življenje tako po volji Očeta kakor Sina za odkupitev vseh nas, ki nismo popolni. Vem, da je vstal od mrtvih in živi in da bomo zaradi njega, tudi mi vstali. Vem, da je bil Joseph Smith, ki je sam priznal, da ni popoln15, vseeno izvoljeno orodje v Božjih rokah, da je na zemlji obnovil večni evangelij. Prav tako vem, da me je s tem - še posebej s prevodom Mormonove knjige - o Božji ljubezni, o Kristusovi božji naravi in o duhovniški moči v vsem mojem življenjskem iskanju naučil več kot kateri koli prerok, o katerem sem kdaj bral, slišal ali ga poznal . Vem, da je predsednik Thomas S. Monson, ki se predano in živahno približuje petdeseti obletnici, odkar je bil posvečen za apostola, danes pravični naslednik prerokov. Na tej konferenci smo spet videli, da je bil izbran. Vem, da ga štirinajst drugih mož, ki jih podpirate kot preroke, vidce in razodevalce, podpira z rokami, s srci in z lastnimi apostolskimi ključi.

To vam razglašam s prepričanjem, ki ga je Peter poimenoval »[še trdnejša preroška beseda]«16. Kar je bilo zame nekoč majhno seme vere, je zraslo v drevo življenja, če je zatorej vaša vera malce preizkušana v tem ali katerem drugem obdobju, vam predlagam, da se naslonite na mojo. Vem, da je to delo Božja resnica in vem, da zgolj na svojo škodo lahko dovolimo dvomu ali demonom, da nas od poti odvrnejo. Upajte! Potujte naprej! Iskreno se spoprimite s svojimi vprašanji in skrbmi, a najprej razpihujte žerjavico svoje vere, kajti vse stvari so mogoče tistim, ki verjamejo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.

Show References

  1.  

    1. Mr 9:22–24; gl. tudi verze 14–21.

  2.  

    2. Al 32:27; poudarek dodan.

  3.  

    3. Mr 9:22; poudarek dodan.

  4.  

    4. Mr 9:22, 23; poudarek dodan.

  5.  

    5. Gl. Mr 9:24–27.

  6.  

    6. Mt 17:20.

  7.  

    7. He 5:50.

  8.  

    8. Mt 7:16.

  9.  

    9. Gl. Apd 4:16, 20.

  10.  

    10. Prirejeno iz Alfred Edersheim, The Life and Times of Jesus the Messiah, 2 vols. (1883), 2:108.

  11.  

    11. 2 Ne 31:13.

  12.  

    12. Mr 5:36.

  13.  

    13. Gl. Gordon B. Hinckley, v Conference Report, Oct. 1969, str. 114.

  14.  

    14. Gl. Členi vere 1:1–13.

  15.  

    15. Gl. Teachings of Presidents of the Church: Joseph Smith (2007), str. 522.

  16.  

    16. 2 Pt 1:19.