Poslušnost prinaša blagoslove

Moji ljubi bratje in sestre, kako hvaležen sem, da sem to dopoldne z vami. Prosim za vašo vero in molitve, ko sprejemam privilegij, da vam spregovorim.

Že stoletja so si moški in ženske prizadevali, da bi spoznali in razumeli ta zemeljski obstoj in svojo umeščenost vanj ter smisel, kakor tudi način, kako doseči mir in srečo. Takšnega iskanja se loti vsak od nas.

To spoznanje in razumevanje sta na voljo vsemu človeštvu. Nahajata se v resnicah, ki so večne. V devetintridesetem verzu prvega razdelka Nauka in zavez beremo, da Gospod je Bog in da Duh pričuje in pričevanje je resnično in resnica ostaja na veke vekov.

Pesnik je zapisal:

Nekateri bi vprašali: »Kje lahko najdemo takšno resnico in kako naj jo prepoznamo?« Gospod je v razodetju, danem po preroku Josephu Smith v Kirtlandu v Ohiu maja 1833, razglasil, da je resnica spoznanje o stvareh, kot so in kot so bile in kot bodo. Duh resnice je od Boga. Nihče ne prejme polnosti, če ne spolnjuje zapovedi. Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse.²

Kako veličastna obljuba! Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse.

Nobene potrebe ni, da bi v tem razsvetljenem obdobju, ko je bila polnost evangelija obnovljena, v iskanju resnice pluli po neznanih morjih ali potovali po neoznačenih cestah. Ljubeči nebeški Oče nam je začrtal pot in priskrbel zanesljivega vodiča, in sicer poslušnost. Spoznanje resnice in odgovore na svoja največja vprašanja prejmemo, če smo poslušni Božjim zapovedim.

Poslušnosti se učimo vse življenje. Na začetku, ko smo še zelo mladi, tisti, ki so za nas odgovorni, določijo smernice in pravila, da bi zagotovili našo varnost. Za vse nas bi bilo življenje preprostejše, če bi takšna pravila popolnoma upoštevali. Vendar se številni šele z izkušnjami naučimo modrosti poslušnosti.

Ko sem odraščal, smo z družino vsako poletje od začetka julija do začetka septembra bivali v koči v kraju Vivian Park v soteski Provo v Utahu.

Eden mojih naboljših prijateljev v teh brezskrbnih dneh v soteski je bil Danny Larsen, čigar družina je prav tako imela v lasti kočo v v tem kraju. Vsak dan sva pohajkovala po tem fantovskem raju, ribarila v potoku in reki, nabirala kamenčke in druge zaklade, planinarila, plezala in preprosto uživala vsako minuto slehernega dne.

Nekega jutra sva se z Dannyjem odločila, da bomo tistega večera z vsemi prijatelji v soteski zakurili ogenj. Potrebno je bilo le počistiti prostor na bližnjem polju, kjer bi se lahko vsi zbrali. Junijska trava, ki je prekrivala polje, se je posušila in postala bodičasta, zaradi česar polje ni ustrezalo našemu namenu. Pričela sva puliti visoko travo, da bi počistila veliko krožno površino. Z vso močjo sva vlekla in pulila, a izpulila le majhne šope trdovratne trave. Vedela sva, da nama bo to delo vzelo ves dan, energija in navdušenje pa sta nama začeli plahneti.

Potem se mi je porodila popolna rešitev, vsaj tako sem kot osemletnik mislil. Dannyju sem rekel: »Vse, kar morava narediti, je, da skuriva to suho travo. V tej travi bova zakurila krog!« Rade volje je pritrdil, jaz pa sem stekel do koče po nekaj vžigalic.

Da ne bo kdo med vami mislil, da smo pri rosnih osmih letih smeli uporabljati vžigalice. Rad bi razjasnil, da tako Danny kot jaz vžigalic nisva smela uporabljati brez nadzora odraslih. Oba sva bila pogosto posvarjena pred nevarnostmi ognja. Kakor koli že, vedel sem, kje oče hrani vžigalice, in polje sva morala počistiti. Brez pomisleka sem stekel do koče, pograbil nekaj vžigalic in se prepričal, da me nihče ne opazuje. Hitro sem jih skril v žep.

Stekel sem k Dannyju, navdušen, da imam v žepu rešitev za najino težavo. Mislil sem, da bo ogenj prišel le do tja, do koder bova hotela midva, potem pa se bo sam nekako čudežno ugasnil.

Z vžigalico sem podrgnil po kamnu in vžgal suho junijsko travo. Vnela se je tako, kot da bi jo polil z bencinom. Sprva sva z Dannyjem navdušeno opazovala, kako trava izginja, toda kmalu nama je postalo jasno, da se ogenj ne bo ugasnil sam od sebe. Popadla naju je groza, ko sva spoznala, da ga z ničemer ne moreva ustaviti. Preteči plameni so se širili po divji travi na pobočje in ogrožali borovce in vse, kar jim je bilo na poti.

Na koncu nama ni preostalo drugega, kot da sva stekla po pomoč. Kmalu so vsi razpoložljivi moški in ženske v tem kraju z mokrimi platnenimi žaklji hiteli sem in tja in udarjali po plamenih, da bi jih pogasili. Po več urah so bili zadušeni še poslednji ostanki žerjavice. Več stoletij starim borovcem je bilo prizanešeno, pa tudi domovom, ki bi jih ognjeni zublji naposled dosegli.

Tistega dne sva se z Dannyjem naučila več težkih, a pomembnih lekcij, od katerih je bila poslušnost zelo pomembna.

Obstajajo pravila in zakoni, ki so v pomoč pri zagotavljanju naše telesne varnosti. Podobno je Gospod priskrbel smernice in zapovedi, ki so nam v pomoč pri zagotavljanju duhovne varnosti, da bi tako lahko uspešno vodili to, pogosto nevarno življenje in se naposled vrnili k nebeškemu Očetu.

Pred stoletji je Samuel ródu, ki je bil prežet z izročilom darovanja živali, drzno razglasil: »Poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov.«³

V tem razdobju je Gospod preroku Josephu Smithu razodel, da zahteva srce in voljan um in da bodo voljni in poslušni jedli to, kar je v poslednjih dneh dobrega v sionski deželi.⁴

Vsi preroki, starodavni in sodobni, so vedeli in vedo, da je poslušnost bistvena za našo odrešitev. Nefi je izjavil: »Šel bom in storil, kar je Gospod zapovedal.« ⁵ Čeprav so drugi v svoji veri in poslušnosti omahovali, se Nefi ni niti enkrat izneveril, da ne bi naredil tega, kar ga je Gospod prosil. Zaradi tega so bili blagoslovljeni številni rodovi.

Navdihujoča je tudi zgodba o Abrahamovi in Izakovi poslušnosti. Kako boleče težko je moralo biti Abrahamu, ki je poslušen Božji zapovedi svojega sina Izaka odvedel v deželo Moríja, da bi ga tam žrtvoval. Ali si lahko predstavljamo, kako težko mu je moralo biti pri srcu, ko je potoval na ta določeni kraj? Zagotovo je tesnoba trpinčila njegovo telo in mučila njegove misli, ko je Izaka zvezal, ga dal na oltar in prijel nož, da bi ga ubil. Z neomajno vero in popolnim zaupanjem v Gospoda se je odzval na Gospodovo zapoved. Kako veličastna je bila izjava in s kakšno začudeno dobrodošlico je prišla: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.«⁶

Abraham je bil preizkušan in zaradi njegove zvestobe in poslušnosti mu je Gospod velikodušno obljubil: »S tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«⁷

Čeprav se od nas ne zahteva, naj svojo poslušnost dokažemo tako dramatično in srce parajoče, pa se od vseh nas pričakuje poslušnost.

Predsednik Joseph F. Smith je oktobra 1873 izjavil: »Poslušnost je prvo načelo nebes.«⁸

Predsednik Gordon B. Hinckley je rekel: »Sreča svetih iz poslednjih dni, mir svetih iz poslednjih dni, napredek svetih iz poslednjih dni, blaginja svetih iz poslednjih dni in večna odrešitev ter povzdignjenje tega ljudstva so odvisni od poslušnosti Božjim nasvetom.«⁹

Poslušnost je značilna za preroke; že stoletja jim daje moč in spoznanje. Bistveno je, da vemo, da smo tudi mi upravičeni do tega vira moči in spoznanja. Danes nam je vsem na voljo, če smo poslušni Božjim zapovedim.

Z leti sem spoznal nešteto ljudi, ki so bili še posebej zvesti in poslušni. Blagoslavljali so me in navdihovali. Naj vam povem zgodbo dveh takšnih ljudi.

Walter Krause je bil stanoviten član Cerkve, ki je z družino živel v deželi, ki je bila po drugi svetovni vojni znana kot Vzhodna Nemčija. Kljub stiskam, s katerimi se je zaradi pomanjkanja svobode na tem področju sveta takrat soočal, je imel Gospoda rad in mu je služil. Zvesto in vestno je izpolnil vsako zadolžitev, ki mu je bila dana.

Drug mož, Johann Denndorfer, po rodu Madžar, se je Cerkvi pridružil v Nemčiji in se tam leta 1911 tudi krstil, ko mu je bilo sedemnajst let. Ne dolgo zatem se je vrnil na Madžarsko. Po drugi svetovni vojni je dobesedno postal ujetnik v svoji rodni deželi v mestu Debrecen. Svoboda je bila odvzeta tudi ljudem na Madžarskem.

Brat Walter Krause, ki brata Denndorferja ni poznal, je prejel zadolžitev, naj bo njegov hišni učitelj in naj ga redno obiskuje. Poklical je svojega družabnika za hišno poučevanje in mu rekel: »Zadolžena sva, da obiščeva brata Johanna Denndorferja. Ali bi ga ta teden lahko skupaj obiskala in mu predala evangelijsko sporočilo?« Potem pa dodal: »Brat Denndorfer živi na Madžarskem.«

Njegov družabnik je presenečeno vprašal: »Kdaj bova šla?« »Jutri,« je odgovoril brat Krause. »Kdaj se bova vrnila domov,« je vprašal družabnik. Brat Krause je odgovoril: »Oh, čez kakšen teden - če sploh.«

Hišna učitelja sta se odpravila obiskat brata Denndorferja. Od severovzhodnega dela Nemčije do Debrecena na Madžarskem sta potovala z vlakom in z avtobusom. Pot je bila dolga. Brat Denndorfer že od začetka vojne ni imel hišnih učiteljev. Ko je torej videl ta dva Gospodova služabnika, ga je navdala hvaležnost, ker sta prišla. Sprva se z njima ni hotel rokovati, temveč je odšel v spalnico in iz predalnika potegnil škatlo z desetino, ki jo je hranil leta. Desetino je izročil hišnima učiteljema in rekel: »Sedaj sem na tekočem z Gospodom. Sedaj se čutim vrednega, da sežem v roke Gospodovima služabnikoma!« Brat Krause mi je kasneje povedal, da ga je tako zelo ganilo, ko je pomislil, da je ta zvesti brat, ki več let ni imel stikov s Cerkvijo, od svojih skromnih prihodkov poslušno in dosledno dajal na stran deset odstotkov, da je plačal desetino. Desetino je shranil, ne da bi vedel, kdaj, če sploh, jo bo lahko plačal.

Brat Walter Krause je umrl pred devetimi leti v štiriindevetdesetem letu starosti. Vse življenje je zvesto in poslušno služil in bil navdih meni in vsem, ki smo ga poznali. Ko so ga prosili, naj opravi kakšne zadolžitve, ni nikoli spraševal, nikoli godrnjal in se nikoli opravičeval.

Moji bratje in sestre, največja preizkušnja tega življenja je poslušnost. Gospod je rekel, da nas bodo preizkusili, da bodo videli, ali bomo storili vse, kar nam bo Gospod, naš Bog, zapovedal.¹⁰

Odrešenik je izjavil, da morajo vsi, ki želijo iz njegove roke prejeti blagoslov, spolnjevali tisti zakon, ki je bil za ta blagoslov določen, in pogoje za slednjega, kakor so bili utemeljeni pred nastankom sveta.¹¹

Ni večjega zgleda poslušnosti, kot je Odrešenikov. O njem je Pavel dejal:

»Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, izvir večnega odrešenja.«¹²

Odrešenik je s popolnim življenjem, s spoštovanjem svojega svetega poslanstva nazorno ponazoril pristno Božjo ljubezen. Nikoli ni bil ošaben. Nikoli ni bil nadut zaradi ponosa. Nikoli ni bil nezvest. Vselej je bil ponižen. Vselej je bil iskren. Vselej je bil poslušen.

Čeprav ga je skušal mojster prevare, in sicer hudič, čeprav je bil zaradi štiridesetdnevnega posta oslabljen in lačen, nam je, ko mu je zlodej ponujal najbolj mikavne in vabljive stvari, dal božanski zgled poslušnosti, ko se ni hotel oddaljiti od tistega, za kar je vedel, da je prav.¹³

Ko se je soočil s hudim trpljenjem Getsemanija, kjer je trpel takšne bolečine, da je bil njegov pot, kot bi na tla padale velike kaplje krvi¹⁴, je poosebljal poslušnega Sina, ko je rekel: »Oče, če hočeš, daj da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampka tvoja naj se zgodi.«¹⁵

Kakor je Odrešenik učil svoje prve apostole, tako poučuje tudi nas: »Hôdi za menoj!«¹⁶ Ali smo pripravljeni ubogati?

Spoznanje, ki ga iščemo, odgovori, po katerih hrepenimo, in moč, ki si jo danes želimo, da bi se spoprijeli z izzivi zapletenega in spremenljivega sveta, vse to je lahko naše, če bomo voljno poslušni Gospodovim zapovedim. Ponovno navajam Gospodove besede, ko pravi, da ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse.¹⁷

Ponižno molim, da bi bili blagoslovljeni z bogatimi nagradami, ki so obljubljene poslušnim. V imenu Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Odrešenika, amen.