Upanje, ki ga prinaša Božja luč

predsednik Dieter F. Uchtdorf

drugi svetovalec v Prvem predsedstvu


Ko si bomo prizadevali bolj ljubiti Boga in se trudili ljubiti bližnje, nas bo obdala in povzdignila luč evangelija.

Vrata v razsvetljenje

V pisarni imam sliko z naslovom Vrata v razsvetljenje, ki mi je zelo ljuba. Naslikal jo je moj prijatelj, danski slikar Johan Benthin, ki je bil prvi kolski predsednik v Kopenhagnu na Danskem.

Slika prikazuje temno sobo z odprtimi vrati, skozi katera prihaja svetloba. Zanimivo je, da svetloba, ki prihaja skozi vrata, ne osvetljuje cele sobe, ampak samo prostor tik pred vrati.

Zame sta tema in svetloba na tej sliki prispodoba življenja. To, da se včasih počutimo, kot da bi bili v temi, je ena od okoliščin zemeljskega življenja. Morda smo izgubili ljubljenega, morda je zataval naš otrok, morda smo prejeli zaskrbljujočo zdravniško diagnozo, morda imamo izzive z zaposlitvijo in nas težijo dvomi ali strahovi ali pa se počutimo osamljene oziroma neljubljene.

Toda četudi se v trenutnih okoliščinah počutimo izgubljeno, nam Bog obljublja upanje, ki ga prinaša njegova luč - obljublja nam, da bo pred nami osvetlil pot in nam pokazal pot iz teme.

V temni sobi

Povedal vam bom o ženski, ki je odraščala v temni sobi. Imenoval jo bom Jane.

Jane so od tretjega leta starosti vedno znova pretepali, podcenjevali in zlorabljali. Grozili so ji in se ji posmehovali. Vsako jutro, ko se je prebudila, ni vedela, ali bo dočakala naslednji dan. Tisti, ki bi jo morali zaščititi, so bili tisti, ki so jo trpinčili oziroma dopuščali nadaljnjo zlorabo.

Jane se je, da bi se zaščitila, naučila zatreti čutenje. Ni upala v rešitev, zato se je zaprla pred grozljivo resničnostjo. V njenem svetu ni bilo luči, zato se je vdala temi. Z otrplostjo, do katere pride le zaradi posledic nenehnega in nezmanjšanega stika z zlom, je sprejela dejstvo, da je vsak trenutek lahko njen zadnji.

Jane je nato pri osemnajstih letih odkrila Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Radost in upanje obnovljenega evangelija sta ji prežela srce in sprejela je povabilo, da se krsti. V njeno življenje je prvič posvetila luč in pred seboj je zagledala svetlo pot. Zapustila je temo svojega sveta in se odločila, da bo hodila na šolo daleč stran od človeka, ki jo je mučil. Končno se je počutila osvobojeno okolja teme in zla – svobodno se je lahko radostila Odrešenikovega prijetnega miru in čudežnega ozdravljenja.

Vendar so Jane leta kasneje, potem ko je njen mučitelj že umrl, ponovno začeli vznemirjati grozljivi dogodki iz otroštva. Globoka žalost in jeza sta grozili, da bosta uničili čudovito luč, ki jo je našla v evangeliju. Spoznala je, da bo, če bo dopustila, da jo ta tema zajame, njen mučitelj končno zmagal.

Poiskala je svetovanje in zdravniško pomoč ter začela spoznavati, da je zanjo najboljši način za ozdravljenje ta, da spozna in sprejme dejstvo, da tema obstaja – vendar da se tam ne bo zadrževala. Zdaj je namreč vedela, obstaja tudi luč – in tam se je odločila biti.

Če bi Jane podlegla temni preteklosti, bi zlahka postala maščevalna, hudobna ali nasilna. Vendar ni. Uprla se je skušnjavi, da bi prinašala temo tako, da bi jezno, žaljivo ali cinično kritizirala druge. Namesto tega se je trdno oprijela upanja, da bo z Božjo pomočjo lahko ozdravljena. Odločila se je, da bo izžarevala luč in se v življenju posvetila pomoči drugim. Ta odločitev ji je omogočila, da je preteklost pustila za seboj in stopila v veličastno, svetlo prihodnost.

Postala je učiteljica in do danes, desetletja kasneje, je njena ljubezen vplivala na življenja na stotine otrok tako, da jim je pokazala, da so dragoceni, da so pomembni. Postala je neutrudna zaščitnica šibkih, mučenih in prestrašenih. Vse okrog sebe spodbuja, krepi in navdihuje.

Jane je spoznala, da se zdravljenje začne, ko gremo stran od teme in stopimo proti upanju v večjo svetlobo. Z udejanjanjem vere, upanja in dobrotljivosti ni spremenila samo svojega življenja, temveč je za vedno blagoslovila življenje številnih drugih.

Svetloba se oklepa svetlobe

Morda so med vami takšni, ki čutijo, da se nadnje spušča tema. Morda čutite, da ste obremenjeni s skrbmi, strahom ali dvomi. Vam in vsem nam ponavljam čudovito in gotovo resnico: Božja luč je resnična. Na razpolago je vsem! Vsemu daje življenje.1 Ima moč, da ublaži bolečino najglobljih ran. Lahko je zdravilen balzam za osamljenost in bolezni duše. Tudi v brazdo obupa lahko poseje seme jasnejšega upanja. Razsvetli lahko najgloblje doline žalosti. Lahko nam osvetli pot in nas v najtemnejši noči vodi v obljubo nove zarje.

To je Duh Jezusa Kristusa, ki daje luč vsakemu človeku, ki pride na svet2.

Vendar duhovna luč redkokdaj posveti tistim, ki samo sedijo v temi in čakajo, da bo nekdo pritisnil na stikalo. Zanjo je potrebna vera, da oči odpremo Kristusovi luči. Duhovne luči ne moremo zaznati s telesnimi očmi. Jezus Kristus sam je učil, da je on luč, ki sveti v temi, in tema je ni doumela3. Kajti »[naravni] človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno«4.

Kako torej odpremo oči upanju, ki ga prinaša Božja luč?

Prvič, začnite, kjer ste.

Ali ni čudovito vedeti, da ni potrebno, da bi bili popolni, da bi okusili blagoslove in darove nebeškega Očeta? Ni nam treba čakati, da bi pretekli ciljno črto, zato da bi prejeli Božje blagoslove. Pravzaprav se nebesa začnejo odpirati in nebeški blagoslovi kapljati na nas že, ko s prvimi koraki stopamo proti svetlobi.

Popoln trenutek za začetek je prav ta, kjer ste zdaj. Ni pomembno kako se morda sami sebi zdite neprimerni ali da čutite, da ste daleč za drugimi. Tisti trenutek, ko boste začeli iskati nebeškega Očeta, bo vašo dušo začelo prebujati, poživljati in plemenititi upanje v njegovo luč5. Tema se morda ne bo kar naenkrat razpršila, vendar bo svetloba prišla tako gotovo, kot se noč vedno umakne zarji.

Drugič, v srcu se obrnite h Gospodu.

Svojo dušo povzdignite v molitvi in nebeškemu Očetu povejte, kaj čutite. Priznajte svoje pomanjkljivosti. Izlijte svoje srce in izrazite hvaležnost. Naj ve, s kakšnimi težavami se soočate. V Kristusovem imenu ga prosite za moč in podporo. Prosite, da bi se vam odprla ušesa, da bi slišali njegov glas. Prosite, da bi se vam odprle oči, da bi videli njegovo svetlobo.

Tretjič, hodite v svetlobi.

Nebeški Oče ve, da boste delali napake. Ve, da se boste spotikali – verjetno velikokrat. To ga žalosti, vendar vas ima rad. Noče, da bi vas v duhu zlomil. Nasprotno, želi, da vstanete in postanete to, kar vam je bilo namenjeno postati.

Zato je na zemljo poslal svojega Sina, da bi nam osvetlil pot in nam pokazal, kako naj varno prečkamo kamne spotike na svoji poti. Dal nam je evangelij, ki nas uči, kakšna je pot učenca. Uči nas tega, kar moramo vedeti, delati in kar moramo postati, da bomo hodili v njegovi svetlobi, sledeč stopinjam njegovega ljubljenega Sina, našega Odrešenika.

Svetloba premaga temo

Da, delali bomo napake.

Da, spotikali se bomo.

Vendar če si bomo prizadevali bolj ljubiti Boga in se trudili ljubiti bližnje, nas bo svetloba evangelija obdala in povzdignila. Tema bo zagotovo zbledela, ker v prisotnosti svetlobe ne more obstajati. Če se bomo približali Bogu, se bo on približal nam6. In dan za dnem bo upanje, ki ga prinaša Božja svetloba, v nas raslo in postajalo svetlejše vse do popolnega dne7.

Vsem, ki čutite, da hodite v temi, predlagam, da se zanesete na zanesljivo obljubo, o kateri je govoril Odrešenik človeštva: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.«8

Luč v Afriki

Pred leti sva z ženo Harriet doživela nekaj nepozabnega, v čemer sva videla izpolnitev te obljube. Bila sva v zahodni Afriki, v čudovitem delu sveta, kjer Cerkev raste in so sveti iz poslednjih dni krasni. Vendar ima zahodna Afrika tudi veliko izzivov. Še posebno me je užalostila revščina, ki sem jo videl. V mestih je velika brezposelnost in družine se pogosto borijo, da bi poskrbele za svoje vsakdanje potrebe in za svojo varnost. Strlo mi je srce, ko sem izvedel, da številni dragoceni člani Cerkve živijo v takšnem pomanjkanju. Izvedel pa sem tudi, da ti dobri člani drug drugemu pomagajo lajšati težka bremena.

Nazadnje smo prišli do ene naših zgradb za bogoslužje blizu velikega mesta. Toda namesto, da bi bili ljudje tam obremenjeni in bi jih zajela tema, smo zagledali radostne ljudi, ki so izžarevali luč! Sreča, ki so jo čutili zaradi evangelija, je bila nalezljiva in nas je v duhu dvignila. Zaradi ljubezni, ki so nam jo izkazali, smo postali ponižni. Njihovi nasmehi so bili odkriti in nalezljivi.

Spomnim se, da sem se takrat spraševal, ali je mogoče, da kje na obličju zemlje obstajajo srečnejši ljudje. Čeprav so imeli ti dragi sveti težave in preizkušnje, jih je navdajala luč!

Sestanek se je začel in pričel sem govoriti. A v zgradbi je kmalu zmanjkalo elektrike in ostali smo v popolni temi.

Nekaj časa sem komaj videl kogarkoli v občestvu, vendar sem videl in občutil sijoče in lepe nasmehe naših svetih. O, kako rad sem bil s temi čudovitimi ljudmi!

V kapeli je bilo še naprej temno, zato sem se usedel k ženi in čakal, da bo elektrika spet prišla. Med čakanjem se je zgodilo nekaj izrednega.

Zaslišalo se je nekaj glasov, ki so začeli peti eno od hvalnic o obnovi. In potem so se jim pridružili drugi. In potem še več drugih. Kmalu je prijeten in ganljiv zbor glasov napolnil kapelo.

Ti člani Cerkve niso potrebovali pesmaric; znali so vsako besedo vsake hvalnice, ki so jo peli. In peli so pesem za pesmijo z odločnostjo in duhom, ki se je dotaknil moje duše.

Sčasoma so spet zagorele luči in sobo napolnile s svetlobo. S Harriet sva se spogledala; najina lica so bila mokra od solz.

Sredi teme so ti lepi, čudoviti sveti s svetlobo napolnili to cerkveno zgradbo in najini duši.

Za naju s Harriet je bil to nadvse ganljiv trenutek, ki ga ne bova nikoli pozabila.

Pridite k luči

Da, od časa do časa se zdi, da se nas v življenju dotakne ali nas celo ovije tema. Včasih se nam bo noč, ki nas obdaja, zdela moreča, nam jemala pogum in nam zbujala strah.

V srcu se žalostim zaradi številnih skrbi, s katerimi se nekateri soočate, zaradi boleče osamljenosti in težkih strahov, ki jih morda doživljate.

Vendar pričujem, da je naše živo upanje v Jezusu Kristusu! On so prava, čista in močna vrata v Božje razsvetljenje.

Pričujem, da ob Kristusu tema ne more prevladati. Tema ne bo premagala Kristusove luči.

Pričujem, da tema ne more obstati pred žarečo svetlobo Sina živega Boga!

Vsakega od vas prosim, da mu odpre svoje srce. Iščite ga s preučevanjem in v molitvi. Pridite v njegovo Cerkev, in sicer Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Učite se o njem in njegovem evangeliju, dejavno sodelujte, pomagajte drugim in radostno služite Bogu.

Bratje in sestre, tudi po najtemnejši noči vas bo Odrešenik sveta vodil k postopni, prijetni in svetli zarji, ki bo zagotovo vzšla v vas.

Ko stopate k upanju, ki jo prinaša Božja luč, boste odkrili sočutje, ljubezen in dobroto ljubečega nebeškega Očeta, v »[katerem] ni nobene teme«9. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.