Fantova duhovniška moč

Leta 1878 je bilo mojemu pradedu Georgeu F. Richardsu sedemnajst let. Že je bil posvečen v starešino, kar za tiste dni ni bilo nenavadno. Njegova mama je neko nedeljo ječala od krčevitih bolečin. Ker oče ni bil na voljo, so ji škof in nekaj bratov dali blagoslov, vendar ni prejela olajšanja. Nato se je obrnila k sinu Georgeu in ga prosila, naj ji na glavo položi roke. V dnevnik je zapisal: »Zaradi materinega trpljenja in naloge služenja, ki je še nikdar prej nisem izvajal, sem se v solzah zatekel v drugo sobo, kjer sem jokal in molil.«

Ko se je pomiril, je nanjo položil roke in ji dal zelo preprost blagoslov. Kasneje je zapisal: »Mati je prenehala ječati in prejela olajšanje, ko so bile moje roke še na njeni glavi.« Nato je v dnevnik zapisal naslednje izjemno globoko opažanje. Rekel je, da je vedno čutil, da razlog, zakaj njegova mati ni prejela olajšanja po škofovem blagoslovu, ni bil v tem, da Gospod ne bi podprl škofovega blagoslova, temveč da je Gospod ta blagoslov prihranil za fanta, da bi ga naučil lekcije, da je fantovo duhovništvo, kadar se izvaja pravično, prav tako močno kot duhovništvo moža.

Nocoj bi rad govoril o tej moči. Četudi se bom navezoval na predsednike diakonskih zborov, se načela, o katerih bom govoril, nanašajo na vse mladeniče Aronovega duhovništva in na njihove voditelje, vključno s predsedniki učiteljskega duhovniškega zbora .

Ko sem bil predsednik misijona, sem med mladeniči v njihovih misijonarskih letih opazil izjemno povečanje duhovnosti in voditeljskih sposobnosti. Če bi te lastnosti, ki pridejo v letih Aronovega duhovništva in misijona, nekako lahko izmerili s številkami, bi bile nemara videti kot črta, ki jo prikazuje ta graf. V mislih imam vsaj tri ključne dejavnike, ki med misijonom pripomorejo k tako intenzivni rasti: prvič, tem mladeničem zaupamo kot še nikdar poprej, drugič, iz ljubezni od njih veliko pričakujemo, in tretjič, nenehno jih usposabljamo, da bi ta pričakovanja lahko izpolnili z odliko.

Temu primerno bi lahko vprašali: »Zakaj prav teh načel ne bi mogli uporabiti pri predsednikih diakonskih zborov?« Če bi to storili, bi se rast morebiti pričela prej in bila videti nekako takole. Naj za trenutek spregovorim, kako bi ta načela lahko udejanjili pri predsedniku diakonskega zbora.

Prvič, zaupanje. Predsednikom diakonskih zborov lahko zaupamo velike odgovornosti. Gospod zagotovo jim - kot je razvidno iz tega, da jim je voljan poveriti ključe, kar pomeni pravico predsedovati in voditi delo zbora. Dokaz tega zaupanja je, da predsednike diakonskih zborov pokličemo po razodetju in ne zgolj glede na starost ali podobne kriterije. Vsak voditelj v tej Cerkvi, vključno s predsedniki diakonskih zborov, ima pravico vedeti in bi moral vedeti, da je bil poklican po razodetju. S pomočjo tega jamstva ve, da mu Bog zaupa in ga podpira.

Druga in tretja lastnost sta prepleteni - visoka pričakovanja in s tem povezano usposabljanje, da bi jih lahko izpolnili. Na misijonu sem se naučil pomembne lekcije: misijonarji na splošno dosežejo visoko ali nizko raven pričakovanj predsednika misijona in tako je tudi s predsedniki diakonskih zborov. Če od njih pričakujemo le, da bodo vodili sestanke zbora in se udeleževali sestankov škofovskega odbora za mlade, potem je to vse, kar bodo počeli. Toda voditelji jim lahko daste večjo vizijo - Gospodovo vizijo. In zakaj je ta vizija tako ključna? Zato ker večja vizija prinaša večjo motivacijo.

V bistvu vsakega poklica v Cerkvi je pravica do prejemanja razodetij. Zato morajo ti predsedniki diakonskih zborov vedeti,, da imajo pravico do razodetja glede predlaganja svetovalcev, pravico do razodetja glede pomoči izgubljenim in pravico do razodetja glede usposabljanja članov zbora o njihovih dolžnostih.

Moder voditelj bo predsednika diakonskega zbora poučil o tistih načelih, ki mu bodo pomagala dobiti razodetje. Lahko ga pouči o osupljivi Gospodovi obljubi, da bomo, če bomo prosili, prejemali razodetje za razodetjem (gl. 42:61). Gospod je z razodetji zelo radodaren. Mar ni opomnil Josepha Smitha in Oliverja Cowderya, da sta vedno, kadar sta prosila, po njegovem Duhu prejela poduk (gl. NaZ 6:14)? Tako je lahko tudi z vami, ki ste predsedniki diakonskih zborov. Gospod vas ima rad in bi vam rad razodel svoje misli in voljo. Ali si lahko predstavljate, da bi Gospod imel težavo, ki je ne bi mogel rešiti? Jaz si ne morem. Ker ste upravičeni do razodetij, vam bo, če ga boste le prosili za pomoč, pomagal rešiti vsako skrb, ki jo imate kot predsedniki zborov.

Čudoviti voditelji, predsednike diakonskih zborov lahko poučite, da razodetje ne nadomesti trdega dela in domače naloge. Predsednik Henry B. Eyring je predsednika Harolda B. Leeja nekoč vprašal: »Kako prejmem razodetje?« Predsednik Lee je odgovoril: »Če bi rad prejel razodetje, naredi domačo nalogo.«¹ Moder voditelj se lahko s predsednikom diakonskega zbora posvetuje o duhovni domači nalogi, ki jo slednji lahko naredi, ko se pripravlja, da bo predlagal svoja svetovalca. Morebiti si bo moral zastaviti in odgovoriti na vprašanja, kot so: Kdo bi bil dober zgled, ki bi lahko dvignil druge fante? Ali kdo bi bil pozoren do potreb tistih, ki se soočajo s posebnimi izzivi?

In nazadnje bi ga ta modri voditelj lahko poučil tudi, kako prejeto razodetje prepoznati in se nanj odzvati. Živimo v svetu, kjer se veliko dogaja in kjer vse hiti in kjer so močni reflektorji in glasni zvočniki nekaj normalnega. Toda ta mladenič mora vedeti, da je to posvetni način in ne Gospodov način. Odrešenik se je rodil v jaslih skorajda neopaženo; najveličastnejše in najbolj neprimerljivo dejanje vseh časov je izvedel v tihem vrtu; in Joseph je Prvo videnje prejel v odmaknjenem gaju. Božji odgovori po mirnem in tihem glasu - po občutku miru in tolažbe, navdihu za dobra dela, razsvetljenju - včasih v obliki majhnih semen v mislih, ki lahko, če jih upoštevamo in negujemo, zrastejo v velike duhovne gozdove. Predsedniki diakonskih zborov, včasih vas ta navdih ali misli lahko celo spodbudijo, da za svetovalca oziroma za neko zadolžitev predlagate mladeniča, ki je trenutno manj dejaven.

Pred leti smo v kolskem predsedstvu začutili navdih, naj za kolskega tajnika pokličemo nekega dobrega moža.,V tistem času je imel težave z rednim udeleževanjem v cerkvi. Vendar smo vedeli, da bo, če bo poklic sprejel, delo opravil odlično.

Poklicali smo ga, a je odgovoril: »Ne, mislim da tega ne zmorem.«

Nato je prišel navdih. Rekel sem: »Torej, videti je, da kol Glendale potemtakem ne bo imel kolskega tajnika.«

Zaprepadeno je odgovoril: »O čem govorite? Kolskega tajnika morate imeti!«

Odvrnil sem: »Ali sedaj hočete, da za kolskega tajnika pokličemo nekoga drugega, ko pa nas je Gospod navdihnil, naj pokličemo vas?«

»V redu,« je rekel, »bom pa jaz.«

In je tudi bil. Ni zgolj veliko mož, ampak tudi veliko fantov, ki se bodo odzvali na klic, ko bodo vedeli, da jih kliče Gospod in da jih Gospod potrebuje.

Predsednike diakonskih zborov morate tudi poučiti, da je eno od Gospodovih pričakovanj to, da bodo pomagali izgubljenim, tako manj dejavnim kot nečlanom. Gospod je svoje osrednje poslanstvo razglasil z naslednjimi besedami: »Kajti Sin človekov je prišel da reši, kar je bilo izgubljenega.« (Mt 18:11) Če je reševanje izgubljenih Odrešenikova prednostna naloga, če je to prednostna naloga predsednika Thomasa S. Monsona, ki to počne celo življenje, mar ne bi morala biti to prednostna naloga vsakega voditelja, predsednikov vseh diakonskih zborov v Cerkvi, da počno enako? V osredju našega vodenja bi kot glavni del našega služenja morala bi biti goreča, gonilna, nepopustljiva odločitev, da pridemo do izgubljenih in jih pripeljemo nazaj.

Neki mladenič je glede obiska članov njegovega zbora rekel: »Danes sem bil presenečen, ko [...] se je trideset ljudi kar pojavilo pred mojo hišo. [...] Zaradi tega si sedaj želim iti v cerkev.« Kako naj se mladenič upre takšni ljubezni in pozornosti?

Veseli me, kadar slišim številne zgodbe o predsednikih diakonskih zborov, ki to vizijo imajo in občasno na sestankih zbora poučujejo vso lekcijo ali le njen del. Pred tedni sem šel v razred diakonskega zbora. Dvanajstletni fant je imel petindvajset minutno lekcijo o odkupni daritvi. Najprej je diakonom zastavil vprašanje, kaj je odkupna daritev. Nato je prebral nekaj pomembnih odlomkov iz svetih spisov in zastavljal globoka vprašanja, na katera so odgovorili. Ker je opazil, da je ostalo več časa, kot je bilo gradiva za lekcijo, je bil v mislih dovolj zbran, in morebiti je prejel kako opozorilo od očeta, zato je prisotne voditelje vprašal, kakšna vprašanja so jim glede odkupne daritve zastavili na misijonu in kakšni so bili njihovi odgovori. Nato je zaključil s pričevanjem. Poslušal sem z občudovanjem. Mislim sem si: »Ne spominjam se, da bi jaz kot mladenič Aronovega duhovništva kdaj učil pomemben del lekcije.« Od teh mladeničev lahko pričakujemo več in imamo zanje večjo vizijo in se bodo odzvali.

Voditelji, predsednike diakonskih zborov najbolje dvignete, kadar jim pustite, da vodijo, vi pa stopite v ozadje, iz središča pozornosti. Svojega poklica ne poveličate najbolje, kadar imate izjemno lekcijo, ampak kadar pomagate, da imajo izjemno lekcijo oni; ne, kadar koga rešite, ampak kadar pomagate, da to storijo oni.

Star pregovor se glasi: ne umrite z neizpeto pesmijo v sebi. Podobno bi rad rekel vam, odraslim voditeljem, ne bodite razrešeni tako, da vaše voditeljske sposobnosti ostanejo v vas neuresničene. Naše mlade poučujte ob vsaki priložnosti; poučujte jih, kako naj pripravijo program, kako naj sestanke vodijo dostojanstveno in s toplino, kako naj rešijo posameznike, kako naj pripravijo in predstavijo navdihnjene lekcije in kako naj prejmejo razodetje. To bo merilo vašega uspeha - zapuščina vodenja in duhovnosti, ki jo zasejete v srca in misli teh mladeničev.

Predsedniki diakonskih zborov, če boste poveličali svoj poklic, boste že zdaj orodje v Božjih rokah, kajti duhovništvo fanta je prav tako močno kot duhovništvo moža, kadar ga uporabljate pravično. In ko boste sklenili tempeljske zaveze in postali misijonarji in bodoči cerkveni voditelji, boste vedeli, kako prejeti razodetje, kako rešiti posameznike in kako z močjo in polnomočjem učiti nauk kraljestva. Tako boste postali mladi plemenitega rodu. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, ki je Odrešenik in Odkupitelj sveta, amen.