Besede, ki jih govorimo

sestra Rosemary M. Wixom

generalna predsednica Osnovne

Slika

Način, kako govorimo s svojimi otroki, in besede, ki jih uporabljamo, jih lahko spodbujajo in povzdigujejo ter jim krepijo vero.

Neki mlad oče je nedavno tega izvedel, da je umrla njegova izjemna učiteljica drugega razreda. V spomin nanjo je zapisal: »Od vseh občutkov in izkušenj, ki se jih spominjam, mi v mislih najbolj ostaja občutek tolažbe. Resda me je učila črkovanja, slovnice in matematike, vendar je zdaleč pomembneje to, da me je naučila, da sem bil rad otrok. V njenem razredu ni bilo nič narobe, če si sem ter tja kdaj napačno črkoval. Običajno je rekla: ʻNa tem bomo delali.ʼ Nič ni bilo narobe, če si kdaj kaj polil, si kaj strgal ali se umazal. ʻPopravili bomo in počistili,ʼ je odvrnila. V redu je bilo, če smo raziskovali, preizkušali, sanjali, in v redu je bilo, če smo uživali v tistih radostih, ki jih prinašajo nepomembne stvari, ki se zdijo razburljive samo otrokom.«

Eden največjih vplivov, ki jih človek v tem svetu lahko ima, je, da vpliva na otroka. Otrokova prepričanja in samopodoba se oblikujeta že zgodaj v življenju. Vsakdo, ki me zdaj posluša, ima moč, da z besedami, ki jih govori, otroku dvigne samozavest in mu krepi vero v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa.

V petem poglavju Helamanove knjige beremo: »In sedaj, sinova moja, pomnita, pomnita, da morata temelje graditi na skali našega Odkupitelja, ki je Kristus, Božji Sin.«¹

To so besede, s katerimi je Helaman poučeval svoja sinova. Nadalje beremo: »In pomnila sta njegove besede; in [...] šla [...] med [vse] ljudstvo učit Božjo besedo.«²

Čeprav sta bila Helamanova sinova preganjana in vržena v ječo, ju te besede, ki sta jih slišala, niso nikoli pustile na cedilu. Bila sta zaščitena in obdajal ju je ognjeni steber. Potem se je zaslišal glas, ki je tistim, ki so ju prijeli, govoril:

»Pokesajte se in ne prizadevajte si več ubiti mojih služabnikov. [...]

[To] ni bil ne glas grmenja, niti ni bil glas velikega bučnega hrupa, pač pa glej, to je bil tihi glas popolne miline, kot bi bil šepet, in prodrl je prav do same duše.«³

Od tega glasu iz nebes se lahko učimo. Ni bil glasen, karajoč ali ponižujoč. To je bil tihi glas popolne miline, ki je dajal jasna navodila, hkrati pa vlival upanje.

Način, kako govorimo s svojimi otroki, in besede, ki jih uporabljamo, jih lahko spodbujajo in povzdigujejo ter jim krepijo vero, da bodo ostali na poti vrnitve k nebeškemu Očetu. Na zemljo pridejo pripravljeni poslušati.

V neki trgovini z blagom se je zgodil primer, da je otrok poslušal. V trgovini se je trlo nakupovalcev, ko je vsem postalo očitno, da je neka mamica postala panična, ko je ugotovila, da se je njen sinček izgubil. Sprva ga je klicala po imenu. »Conor,« je govorila, ko je urno stopala po trgovini. Čez čas pa je njen glas postajal vse glasnejši in vse bolj paničen. Kmalu so o tem obvestili varnostnike in vsi v trgovini so začeli iskati otroka. Preteklo je več minut neuspešnega iskanja. Connorjeva mamica je razumljivo z vsako minuto postajala vse bolj panična in je vedno hitreje klicala njegovo ime.

Neka redna stranka je, potem ko je tiho zmolila, pomislila, da je Connor najverjetneje preplašen, ko posluša, kako mamica kriči njegovo ime. To je omenila drugi ženski, ki je bila vpletena v iskanje, in hitro sta naredili načrt. Skupaj sta pričeli hoditi med pulti z blagom in tiho ponavljali besede »Connor, če slišiš moj glas, reci: ʻTukaj semʼ«. Ko sta tiho hodili proti zadnjemu delu trgovine in ponavljali ta stavek, sta zaslišali boječ nežen glas, ki je rekel: »Tukaj sem!« Connor se je skrival med balami tkanin pod pultom. Glas popolne miline je bil tisti, ki je Connorju dal moč, da je odgovoril.

Molite, da boste poznali otrokove potrebe

Če želimo govoriti otrokovemu srcu, moramo poznati njegove potrebe. Če bomo molili, da bomo vedeli za te potrebe, bodo same besede, ki jih bomo izrekli, imele moč, da jim bodo segle v srce. Če bomo iskali vodstvo Svetega Duha, bodo naša prizadevanja nagrajena. Gospod je dejal,

naj govorimo misli, ki nam jih bo položil v srce,

kajti dano nam bo prav tisto uro, prav tisti trenutek, kaj naj rečemo.⁴

Umirite se in poslušajte z ljubeznijo

Na žalost razvedrila tega sveta številne otroke ovirajo pri tem, da bi slišali spodbudne besede, ki bi jim oblikovale pogled nase.

Dr. Neal Halfon, zdravnik, ki na Univerzi Kalifornija v Los Angelesu vodi center za bolj zdrave otroke, družine in skupnosti, govori o »starševskem blagem zanemarjanju«. Neki primer je vključeval starša in njunega osemnajstmesečnega otroka:

»Njun sin je bil videti srečen, dejaven in vključen v okolje in je očitno užival v družbi staršev in na pici. [...] Na koncu večerje je mamica vstala in se lotila dela, skrb za otroka pa prepustila očku.

Očka je začel brati sporočila na telefonu, medtem ko se je otrok mučil, da bi vzbudil njegovo pozornost tako, da je na tla metal koščke pice. Potem je očka ponovno usmeril pozornost k otroku in se z njim igral. Kmalu pa je namesto, da bi se z otrokom igral, z njim gledal video na telefonu, dokler se žena ni vrnila.

»[Dr.] Halfon je opazil zatemnitev otrokove notranje luči, zmanjšanje povezanosti med staršem in otrokom.«⁵

Odgovor na naše molitve, kako lahko zadovoljimo otrokove potrebe, je v tem, da pogosteje izklopimo elektronske naprave. Dragoceni trenutki, ko se s svojimi otroki lahko družimo in pogovarjamo, minejo, če se ukvarjamo s tem, kar nam odvrača pozornost. Zakaj ne bi vsak dan določili čas, ko bi izklopili elektronske naprave in se povezali drug z drugim? Preprosto izklopite vse. Ko boste to storili, se vam bo sprva doma zdelo tiho, mogoče celo ne boste vedeli, kaj storiti ali reči. Ko pa se boste popolnoma posvetili otrokom, bo pogovor stekel in boste lahko uživali v medsebojnem pogovoru.

Pišite, da prepričate naše otroke

Na svoje otroke lahko vplivamo tudi z besedami, ki jim jih napišemo. Nefi je zapisal: »Marljivo delamo zapise, da bi prepričali svoje otroke [...], da bi verjeli v Kristusa in se spravili z Bogom.«⁶

Predsednik Thomas S. Monson je pripovedoval o izkušnji Jayja Hessa, letalca, ki so ga v šestdesetih letih sestrelili nad Severnim Vietnamom. »Njegova družina dve leti ni vedela, ali je živ ali mrtev. Tisti, ki so ga v Hanoju ujeli, so mu naposled dovolili pisati domov, vendar so njegovo sporočilo omejili na petindvajset besed.« Predsednik Monson je vprašal: »Kaj bi rekli družini, če bi bili v istem položaju - če jih več kot dve leti ne bi videli in ne bi vedeli, ali jih bomo sploh še kdaj videli? Ker je brat Hess hotel družini dati nekaj, kar bi prepoznali kot njegovo, in ker jim je hotel dati dragocen nasvet, je napisal - navajam: ʻPomembno je naslednje: tempeljska poroka, misijon, fakulteta. Vztrajajte, postavite si cilje, pišite dnevnik, dvakrat na leto se slikajte.ʼ«⁷

Kaj bi napisali svojim otrokom, če bi imeli na razpolago petindvajset besed ali manj?

Ta mladi očka, o katerem sem prej govoril, ki je zapisal svoje spomine na svojo učiteljico drugega razreda, sedaj vzgaja čudovito hčerkico. Čuti nebeško zaupanje, ki mu je bilo dano. Kakšna bo njena prihodnost, ko odraste? Kaj ji bo rekel, da se ji bo vtisnilo globoko v srce? S katerimi besedami jo bo spodbudil, jo povzdignil in ji pomagal, da bo ostala na poti? Ali bo kaj drugače, če bo našel čas in ji zašepetal: »Si Božji otrok«? Ali se bo nekega dne spominjala, da ji je oče pogosto govoril: »Vse na tebi mi je všeč«?

Mar ni ravno to tisto, kar je nebeški Oče govoril svojemu Sinu in vsem nam, ko je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin,« in še dodal, »nad katerim imam veselje«?⁸

Naj besede, ki jih govorimo in pišemo svojim otrokom, odražajo ljubezen, ki jo nebeški Oče čuti do svojega Sina, Jezusa Kristusa, in do nas. Tedaj bomo morda postali in poslušali, kajti otrok je nadvse zmožen, da nam v zameno govori velike in čudovite stvari. To rečem v imenu Jezusa Kristusa, amen.