Prinašajte luč drugim

Nocoj bi rada spregovorila o dveh pomembnih odgovornostih, ki jih imamo: prvič, da v svoje življenje nenehno vnašamo evangelijsko luč in resnico, in drugič, da to luč in resnico prinašamo drugim.

Ali veste, kako pomembne ste? Vsaka od vas je - prav sedaj - dragocena in pomembna v načrtu odrešitve nebeškega Očeta. Čaka nas delo, ki ga moramo opraviti. Poznamo resnico o evangelijski obnovi. Ali smo to resnico pripravljene zagovarjati? Moramo jo živeti; o njej moramo govoriti! Biti moramo neomajne v veri in glasno oznanjati pravi nauk.

V letošnji septembrski izdaji Ensigna in Liahone je starešina M. Russell Ballard zapisal: »Potrebujemo več jasnih, vplivnih glasov in vere žensk. Potrebno je, da spoznajo nauk in razumejo, kaj verjamemo, da bodo lahko pričevale o resnici vsega.«¹

Sestre, utrjujete mi vero v Jezusa Kristusa. Vse od Brazilije do Bocvane sem opazovala vaše zglede, slišala vaša pričevanja in občutila vašo vero! Kamor koli greste, vplivate na druge. To občutijo ljudje okrog vas - vaša družina in kontakti, ki jih imate shranjene v telefonskem imeniku, prijatelji na socialnih omrežjih in tisti, ki nocoj sedijo poleg vas. Pritrjujem sestri Harriet Uchtdorf, ki je zapisala: »Ste [...] živahne in navdušene vodnice v vse bolj temačnem svetu, ko s tem, kako živite, kažete, da je evangelij radostno sporočilo.«²

Predsednik Thomas S. Monson je poudaril: »Če hočete drugim prinašati luč, morate žareti [same].«³ Kako lahko zadržimo žarenje te luči resnice v nas? Včasih se počutim kot zatemnjena žarnica. Kako bi bile lahko svetlejše?

Sveti spisi učijo, da je tisto, kar je od Boga, luč; in ta, ki luč prejme in ostane v Bogu, prejme več luči.⁴ Ostati moramo v Bogu, kakor pravijo sveti spisi. Iti moramo k viru luči - k nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu in svetim spisom. Gremo lahko tudi v tempelj, vedoč, da vse med njegovimi stenami opozarja na Kristusa in njegovo veliko odkupno žrtev.

Pomislite, kako templji vplivajo na okolico. Lepšajo mestna središča; svetijo z visokih hribov. Zakaj lepšajo in svetijo? Ker, kot pravijo sveti spisi, resnica sveti⁵, templji pa vsebujejo resnico in večni namen; in tudi ve.

Leta 1877 je predsednik George Q. Cannon rekel: »Vsak tempelj [...] zmanjšuje Satanovo moč na zemlji.«⁶ Verjamem, da tempelj, kjer koli na zemlji je zgrajen, odganja temo. Namen templjev je, da služijo človeštvu in vsem otrokom nebeškega Očeta omogočajo vrnitev k njemu in življenje z njim. Mar ni naš namen podoben namenu teh posvečenih zgradb, teh Gospodovih hiš? Da služimo drugim in jim pomagamo, da preženejo temo in se vrnejo v luč nebeškega Očeta?

Sveto tempeljsko delo nam bo poglobilo vero v Kristusa in potem bomo lahko bolje vplivale na vero drugih. Z blagodejnim tempeljskim duhom lahko v življenju spoznamo dejanskost, moč in upanje v Odrešenikovo odkupno daritev.

Pred leti se je naša družina spopadla z velikim izzivom. Šla sem v tempelj in tam iskreno molila za pomoč. Dan mi je bil trenutek resnice. Jasno sem se zavedla svojih šibkosti in to me je presunilo. V tistem duhovno poučnem trenutku sem videla ponosno žensko, ki je stvari delala na svoj, ne nujno na Gospodov način, in si za vsak tako imenovani dosežek skrivoma pripisovala zasluge. Vedela sem, da gledam sebe. V srcu sem nebeškemu Očetu zaklicala in rekla: »Nočem biti ta ženska, toda kako naj se spremenim?«

V templju sem bila s čistim duhom razodetja poučena, da nujno potrebujem Odkupitelja. Takoj sem se v mislih obrnila na Odrešenika Jezusa Kristusa in čutila, da huda bolečina izginja in da se mi v srcu poraja veliko upanje. Odrešenik je bil moje edino upanje in hrepenela sem po tem, da se oklenem zgolj njega. Bilo mi je jasno, da je vase zaverovana posvetna ženska sovražnica Bogu⁷ in ljudem, na katere lahko vpliva. Tistega dne v templju sem spoznala, da lahko le zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa spremenim svojo ponosno naravo in da mi bo omogočeno delati dobro. Močno sem občutila Gospodovo ljubezen in vedela, da me bo učil po Duhu in me spremenil, če mu bom predala svoje srce in ničesar ne zadrževala.

Še vedno se borim s svojimi šibkostmi, vendar zaupam v božansko pomoč odkupne daritve. To jasno navodilo sem prejela, ker sem šla v sveti tempelj ter prosila za pomoč in odgovore. V tempelj sem prišla obremenjena, odšla pa vedoč, da imam vsemogočnega in vseljubečega Odrešenika. Bila sem vedrejša in radostna, ker sem prejela Božjo luč in sprejela njegov načrt zame.

Templji po svetu so na zunaj edinstvenega videza in dizajna, znotraj pa imajo vsi enako večno luč, namen in resnico. V Prvem pismu  Korinčanom 3:16 beremo: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« Tudi me smo kot Božje hčere kakor templji po vsem svetu in kakor templji je vsaka edinstvenega videza in zunanjosti. Tudi me imamo kakor templji v sebi duhovno luč. Ta duhovna luč je odsev Odrešenikove luči. Ta svetloba bo pritegnila druge.

Na zemlji imamo vsaka svoje vloge - od hčere, matere, voditeljice in učiteljice do sestre, uslužbenke, žene in druge. Vsaka je pomembna. V vsaki vlogi bomo imele moralno moč, ko bomo v življenju odražale evangelijske resnice in tempeljske zaveze.

Starešina D. Todd Christofferson je rekel: »Mati lahko v vsakem trenutku izvaja vpliv, s katerim se ne more primerjati nihče drug v katerem koli drugem odnosu.«⁸

Ko so bili najini otroci majhni, sem se počutila kot pomočnica kapitana ladje, moža Davida, najinih enajst otrok pa sem si zamišljala kot floto majhnih čolnov, ki se v pristanišču pozibavajo okrog naju, pripravljeni, da odrinejo na morje sveta. Oba z Davidom sva čutila, da morava vsak dan preveriti Gospodov kompas za najboljšo smer plovbe z najino majhno floto.

Moji dnevi so bili zasedeni s tem, kar gre v pozabo, kot so zlaganje perila, branje otroških knjig in priprava enolončnic za večerjo. Včasih lahko v pristanišču svojih domov vidimo, da se po preprostih, doslednih dejanjih - vključno z družinsko molitvijo, branjem svetih spisov in družinskimi večeri - dogajajo velike reči. Vendar pričujem, da so prav ta dejanja večnega pomena. Veliko radost občutimo, ko ti čolnički - naši otroci - zrastejo v mogočna pomorska plovila, osvetljena z evangelijsko lučjo in pripravljena, da se podajo na služenje Bogu⁹. Naša majhna dejanja vere in služenja so to, kako lahko večina od nas vztraja v Bogu in sčasoma prinese večno luč in slavo svoji družini, prijateljem in znancem. Prav res vplivate na druge!

Pomislite na vpliv, ki ga imajo lahko deklice Osnovne na svojo družino. Vera najine hčere je blagoslovila našo družino, ko se nam je v zabaviščnem parku izgubil sinček. Družinski člani smo tekali naokrog in ga mrzlično iskali. Nenazadnje me je desetletna hčera potrepljala po rami in rekla: »Mami, ali ne bi molili?« Imela je prav! Družina se je zbrala sredi množice opazovalcev in molili smo, da bi otroka našli. Našli smo ga. Vsem deklicam v Osnovni pravim: »Prosim, vztrajno opominjajte starše, naj molijo!«

Letos poleti sem imela privilegij, da sem se udeležila tabora devetsto mladenk na Aljaski. Name so močno vplivale. Na tabor so prišle duhovno pripravljene tako, da so prebrale Mormonovo knjigo in se na pamet naučile »Živi Kristus: pričevanje apostolov«. Tretji večer taborjenja je vseh devetsto mladenk skupaj zrecitiralo celoten dokument, besedo za besedo.

Ogromno dvorano je napolnil Duh in želela sem se jim pridružiti, vendar se nisem mogla. Nisem plačala cene, da bi se ga naučila na pamet.

Sedaj sem se začela učiti besede razglasa »Živi Kristus«, prav kakor so se te sestre, in zaradi njihovega vpliva bolje doživljam zakramentno zavezo, da se Odrešenika vselej spominjam, ko vedno znova ponavljam pričevanje apostolov o Kristusu. Zakrament ima zame globlji pomen.

Upam, da bom letos Odrešeniku za božič podarila to, da se bom do 25. decembra na pamet naučila razglas »Živi Kristus«. Upam, da bom lahko imela dober vpliv - kot so ga imele sestre z Aljaske name.

Ali se lahko najdete v naslednjih besedah tega dokumenta: »Živi Kristus«? »Vse je rotil, naj sledijo njegovemu zgledu. Hodil je po poteh v Palestini in zdravil bolne, slepim je vračal vid in obujal mrtve.«¹⁰

Me, sestre v Cerkvi, ne hodimo po poteh v Palestini, da bi zdravile bolne, lahko pa molimo za zdravilno moč odkupne daritve in jo udejanjamo v bolečem, napetem odnosu.

Čeprav slepim ne bomo vračale vida, tako kot je to počel Odrešenik, lahko duhovno slepim pričujemo o načrtu odrešitve. Lahko jim odpremo oči, da bodo dojeli pomembnost duhovniške moči v večnih zavezah.

Ne bomo obujale mrtvih, kot je to počel Odrešenik, lahko pa blagoslavljamo mrtve, ko njihova imena poiščemo za tempeljsko delo. Tedaj jih bomo zares potegnili iz njihove duhovne ječe in jim ponudili pot v večno življenje.

Pričujem, da imamo živega Odrešenika, Jezusa Kristusa, in z njegovo močjo in lučjo bomo lahko pregnale temo sveta, ubesedile resnico, ki jo poznamo, in vplivale na druge, da bodo prišli h Gospodu. V imenu Jezusa Kristusa, amen.