Ostanite v čolnu in se držite!

Nedavno se je prijatelj s sinom v čolnu spustil po reki Kolorado skozi sotesko Cataract, ki se nahaja v jugovzhodnem Utahu. Soteska je znana po triindvajset kilometrov dolgih divjih brzicah, ki so lahko še posebej nevarne.

Pri pripravah na pustolovščino sta pozorno pregledala spletno stran agencije National Park Service, ki vsebuje pomembne informacije o osebni pripravljenosti in pogostih, prikritih nevarnostih.

Na začetku spusta je eden od izkušenih rečnih vodnikov pojasnil pomembna varnostna navodila in poudaril tri pravila, ki bodo skupini zagotovila varen spust po brzicah. »Prvo pravilo: Ostanite v čolnu! Drugo pravilo: Vedno imejte oblečen rešilni jopič! Tretje pravilo: Vedno se držite z obema rokama!« Potem je ponovno s še večjim poudarkom rekel: »Predvsem si zapomnite prvo pravilo: Ostanite v čolnu!«

Ta pustolovščina me spominja na naše zemeljsko potovanje. Večina nas v življenju doživlja obdobja, ko smo hvaležni za umirjene vode življenja. Spet drugič naletimo na divje brzice, ki jih lahko simbolično primerjamo s tistimi v triindvajset kilometrski soteski Cataract - z izzivi, ki lahko vključujejo telesne in umske zdravstvene težave, smrt ljubljenega, uničene sanje in upanje, pri nekaterih pa celo izgubo vere, ko se soočajo z življenjskimi težavami, vprašanji in dvomi.

Gospod nam je v svoji dobroti priskrbel pomoč, vključno s čolnom, osnovnimi pripomočki, kot so rešilni jopiči, in izkušenimi rečnimi vodiči, ki nudijo vodstvo in varnostna navodila, ki nam pomagajo, da se po reki življenja spustimo do končnega cilja.

Pomislimo na prvo pravilo: »Ostanite v čolnu!«

Predsednik Brigham Young je kot prispodobo za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni pogosto uporabil metaforo »stara ladja Sion«.

Ob neki priložnosti je rekel: »Smo sredi oceana. Nastane neurje in, kot pravijo mornarji, ladja močno hrope. ‘Tu ne bom ostal,’ pravi nekdo. ‘Ne verjamem, da je to »ladja Sion«’. ‘Toda, sredi oceana smo!’ ‘Vseeno mi je. Tu že ne bom ostal!’ Sleče si plašč in skoči z ladje. Ali ne bo utonil? Da. Tako bo tudi s tistimi, ki bodo zapustili Cerkev. To je ‘stara ladja Sion,’ ostanimo na njej.«¹

Ob neki drugi priložnosti je predsednik Young rekel, da ga skrbi za ljudi, ki se izgubijo, potem ko so bili blagoslovljeni - ko je bilo življenje dobro: »Vreme je mirno, ko stara ladja Sion plove v blagem vetru in ko je na krovu vse tiho, ko nekateri bratje hočejo ven v rešilnih čolnih, da bi  [...] plavali, in se utopijo, drugi gredo stran, spet drugi se na ladjo vrnejo. Ostanimo na stari ladji in ta nas bo [varno] pripeljala v pristanišče; naj vas ne skrbi.«²

In nazadnje je predsednik Young svete opomnil: »Mi smo na stari ladji Sion. [Bog] je za krmilom in tam bo ostal. [...] Vse je dobro, pojte aleluja, kajti Gospod je tu. Gospod narekuje, vodi in usmerja. Če bodo ljudje brezpogojno zaupali v Boga in ne bodo nikoli opustili svojih zavez niti Boga, nas bo vodil prav.«³

Kako lahko, glede na današnje izzive, s katerimi se vsi soočamo, ostanemo na stari ladji Sion?

Tule je odgovor kako! Vse življenje - ne le enkrat, temveč redno - moramo tako, da poglabljamo vero v Jezusa Kristusa in da smo zvesti njegovemu evangeliju, doživljati nenehno spreobrnitev. Alma je vprašal: »In sedaj glejte, povem vam, bratje moji [in sestre moje], če ste se v srcu spremenili in če ste začutili, da želite peti pesem o ljubezni odkupljenja, vas bi vprašal, ali lahko tako občutite sedaj?«⁴

Danes lahko izkušene rečne vodnike poistovetimo s cerkvenimi apostoli in preroki ter navdihnjenimi krajevnimi voditelji duhovništva in pomožnih organizacij. Pomagajo nam varno priti na cilj.

Nedavno sem govoril na seminarju za nove predsednike misijonov in tem voditeljem svetoval:

»Misijon naj se ozira k voditeljem Cerkve. [...] Ne bomo in [...] ne moremo [vas] voditi s poti.

In ko boste misijonarje učili, naj svoj pogled osredotočijo na nas, jih učite, naj nikoli ne sledijo tistim, ki mislijo, da o tem, kako obravnavati cerkvene zadeve, vedo več kot, [...] vesta nebeški Oče in Gospod Jezus Kristus« preko duhovniških voditeljev, ki imajo ključe predsedovanja.

Med služenjem sem ugotovil, da so tisti, ki so se izgubili [in] so zmedeni, običajno tisti, ki najpogosteje  [...] pozabijo, da je to, ko Prvo predsedstvo in zbor dvanajsterih govorita z zedinjenim glasom, Gospodov glas za tisti čas. Gospod nas opozarja, da je vseeno, najsi govori s svojim glasom ali z glasom svojih služabnikov (gl. NaZ 1:38)⁵.

Drugače rečeno, zapustijo staro ladjo Sion - odpadejo. Na žalost pogosto doživljajo kratkoročne in sčasoma dolgoročne nehotene posledice, ne le sami, ampak tudi družina.

Naše cerkvene voditelje so, tako kot izkušene rečne vodnike, učile življenjske izkušnje, poučevali in vodili apostoli in preroki ter drugi uradniki Cerkve; in kar je najpomembnejše, učil jih je sam Gospod.

Maja letos sem ob neki drugi priložnosti, na ognjišču cerkvenega izobraževalnega sistema, govoril mladim neporočenim v Cerkvi. Rekel sem:

»Slišal sem, da nekateri menijo, da cerkveni voditelji živimo v ‘mehurčku’. Pozabljajo pa, da smo izkušeni moški in ženske in da smo živeli v tako številnih krajih in delali s številnimi ljudmi iz različnih okolij. Naše sedanje zadolžitve nas vodijo po vsem svetu, kjer se srečujemo s svetovnimi političnimi in verskimi voditelji, poslovneži ter humanitarnimi voditelji. Čeprav smo se srečali z [voditelji v] Beli hiši v Washingtonu D. C. in voditelji narodov [in verskih skupnosti] po vsem svetu, smo se sestali tudi z najponižnejšimi [družinami in ljudmi] na zemlji  [...].

Ko boste dobro premislili o našem življenju in delovanju, boste najverjetneje soglašali, da svet vidimo in doživljamo tako, kot ga le malo kdo. Spoznali boste, da manj živimo v ‘mehurčku’ kot večina ljudi. 

[...] Glede te osebne in skupne modrosti [cerkvenih voditeljev] je nekaj, kar bi moralo prinašati nekaj tolažbe. Vse to smo izkusili, vključno s posledicami različnih javnih zakonov in pravil, razočaranj, tragedij in smrti v lastni družini. Zavedamo se, kaj se vam v življenju dogaja.«⁶

Poleg prvega pravila, ki sem ga uporabil, ne pozabite na drugega in tretjega: vedno bodite oblečeni v rešilni jopič in se držite z obema rokama. Gospodove besede so zapisane v svetih spisih ter naukih apostolov in prerokov. Svetujejo nam in nas vodijo, kar bo, če jih bomo upoštevali, delovalo kot duhovni rešilni jopič in nam pomagalo, da bomo vedeli, kako naj se držimo z obema rokama.

Postati moramo kot Mozijevi sinovi, ki »so bili močni v védenju o resnici«. Postanemo lahko moški in ženske »jasne presoje«. To lahko dosežemo le z marljivim preučevanjem svetih spisov, da bi lahko »poznali Božjo besedo«⁷.

S preučevanjem svetih spisov ter besed preteklih in sedanjih apostolov in prerokov bi se morali osredotočati na preučevanje Kristusovega nauka, na to, da bi ta nauk vzljubili in po njem živeli.

Poleg tega, da sami pridobimo navado branja svetih spisov, moramo biti kakor Mozijevi sinovi in se veliko »[predajati] molitvi in postu«⁸.

Zdi se, da je to, kar se ne da zlahka izmeriti, zelo pomembno. Ostanite osredotočeni na te preproste stvari in se ne pustite premotiti.

Ker poznam ljudi, ki niso ostali v čolnu in se v preizkušnjah in težavah niso držali z obema rokama, oziroma tiste, ki tudi v dokaj mirnem času niso ostali v čolnu, sem opazil, da jih veliko med njimi ni ostalo osredotočenih na osrednje evangelijske resnice - na razloge, zakaj so se sploh pridružili Cerkvi; razloge, da so ostali docela predani in dejavni v tem, da živijo po evangelijskih merilih in s predanim, posvečenim služenjem blagoslavljajo druge; in načine, ko je bila Cerkev v njihovem življenju kraj, kjer so se duhovno nahranili in rasli.«⁹

Joseph Smith je učil naslednjo osnovno resnico: »Osnovna načela naše veroizpovedi [so] pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, ‘da je umrl, bil pokopan in da je tretji dan spet vstal in se dvignil v nebesa’; in vse drugo, kar se nanaša na našo veroizpoved, je le dodatek temu.«¹⁰

Če se bomo nadalje osredotočali na Gospoda, bomo prejeli blagoslov brez primere. »Zatorej si morate še naprej prizadevati s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in vseh ljudi. Če si boste zatorej še naprej prizadevali, ko se boste gostili s Kristusovo besedo, in vztrajali do konca, glejte, tako govori Oče: Imeli boste večno življenje.«¹¹

Včasih se sveti iz poslednjih dni in iskreni raziskovalci začenjajo osredotočati na »dodatke« in ne na osnovna načela. To pomeni, da nas Satan skuša, da bi našo pozornost odvrnil od preprostega in jasnega sporočila evangelijske obnove. Tisti, ki se jih tako premoti, pogosto opustijo zakrament, ker so se osredotočili na manj pomembne navade in nauke ter se z njimi celo preveč ukvarjali.

Drugi se morda osredotočajo na vprašanja in dvome, ki jih imajo. Seveda pa to, da imamo vprašanja in da nas mučijo dvomi, ni neskladno z vlogo predanega učenca. Nedavno sta svèt Prvega predsedstva in zbor dvanajstih apostolov izjavila: »Razumemo, da bodo člani Cerkve občasno imeli vprašanja o cerkvenem nauku, zgodovini ali navadah. Člani lahko vselej brez zadržkov zastavljajo takšna vprašanja in si iskreno prizadevajo, da bi jih razumeli bolje.«¹²

Pomnite, sam Joseph Smith je imel vprašanja, ki so privedla do obnove. Iskal je in tako kot Abraham našel odgovore na najpomembnejša življenjska vprašanja.

Pomembna vprašanja se osredotočajo na to, kar je najpomembnejše - načrt nebeškega Očeta in Odrešenikova odkupna daritev. Naše iskanje bi nas moralo privesti do tega, da bomo postali prijazni, blagi, ljubeči, odpuščajoči, potrpežljivi in predani učenci. Biti moramo pripravljeni, da bomo, kot je učil Pavel, »[nosili] bremena drug drugemu in tako [...] izpolnili Kristusovo postavo«¹³.

Nositi bremena drugih pomeni pomagati, podpirati in razumeti vse, vključno bolne, oslabele, uboge v duhu in telesu, iskalce in zaskrbljene ter tudi druge člane-učence - vključno s cerkvenimi voditelji, ki jih je Bog poklical, naj služijo določeno obdobje.

Bratje in sestre, ostanite v čolnu, uporabite rešilni jopič in se držite z obema rokama. Izogibajte se vsemu, kar človeka premoti! In če je kdo od vas padel iz čolna, vas bomo iskali, našli, vam pomagali in vas varno potegnili nazaj na staro ladjo Sion, za krmilom katere sta Bog, naš Oče, in Gospod Jezus Kristus, ki nas bosta vodila v pravo smer. O tem ponižno pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.