Svetih reči ne jemite zlahka

Bratje in sestre, odločitve, ki jih sprejmemo v tem življenju, močno vplivajo na potek našega večnega življenja. Obstajajo tako vidne kot nevidne sile, ki vplivajo na naše odločitve. To spoznanje bi med pred približno petimi leti skoraj drago stalo.

Z družino in prijatelji smo potovali po jugu Omana. Odločili smo se za sprostitev na plaži vzdolž obale Indijskega oceana. Kmalu po našem prihodu je šestnajstletna hči Nelli vprašala, če lahko plava do tja, za kar je mislila, da je peščeno nabrežje. Ker sem videl, da je voda razburkana, sem ji rekel, da bom šel najprej jaz, ker sem pomislil, da bi bili tam lahko nevarni tokovi.

Potem ko sem nekaj časa plaval, sem poklical ženo in jo vprašal, če sem blizu peščenega obrežja. Odgovorila je: »Daleč stran si!« Ne da bi vedel, sem se ujel v prótitok¹ in naglo me je vleklo na odprto morje.

Nisem vedel, kaj naj storim. Edino, kar mi je prišlo na misel, je bilo, da se obrnem in odplavam proti obali. Prav to pa je bilo napačno. Počutil sem se nemočnega. Sile, ki jih nisem mogel nadzorovati, so me potegnile daleč na odprto morje. Zadevo je le še poslabšalo to, da mi je žena, ki je zaupala v mojo odločitev, sledila.

Bratje in sestre, pomislil sem, da je zelo verjetno, da ne bom preživel in da bom zaradi svoje odločitve zakrivil tudi ženino smrt. Po velikem naporu in tem, kar verjamem, da je bilo božansko posredovanje, sva se z nogami nekako dotaknila peščenega dna in se varno vrnila k prijateljem in hčeri.

V tem zemeljskem življenju je veliko tokov - nekateri so varni, drugi ne. Predsednik Spencer W. Kimball je učil, da v življenju obstajajo močne sile, ki so zelo podobne nevidnim oceanskim tokovom.²Te sile so resnične. Nikoli jih ne bi smeli prezreti.

Naj vam povem o še enem toku, božanskem toku, ki je v mojem življenju postal velik blagoslov. V Cerkvi sem spreobrnjenec. Preden sem se spreobrnil, je bilo smučanje moja življenjska želja; da pa bi to željo izpolnil, sem se po srednji šoli preselil v Evropo. Po več mesecih navidezno popolnega življenja sem začutil, da moram oditi. Takrat nisem razumel, od kod ta občutek izvira, vendar sem se odločil, da mu bom sledil. Z nekaj dobrimi prijatelji, ki so bili tako kot jaz člani različnih veroizpovedi, sem prišel v Provo v Utahu.

Ko sem bil tam, sem spoznal ljudi, ki so živeli precej drugačno življenje kot jaz. Čutil sem, da me vleče k njim, čeprav nisem vedel zakaj. Sprva sem se tem občutkom uprl, kmalu pa sem našel mir in tolažbo, ki ju nisem nikoli poznal. Začel sem sprejemati drugačen tok - tega, ki me je privedel do razumevanja ljubečega nebeškega Očeta in njegovega Sina, Jezusa Kristusa.

Leta 1972 sem se s prijatelji krstil. Ta novi tok, kateremu sem se odločil slediti, evangelij Jezusa Kristusa, je moje življenje usmeril in osmislil. Vendar brez izzivov ni šlo. Zame je bilo vse novo. Včasih sem bil izgubljen in zmeden. Tako prijatelji kot družina so mi zastavljali vprašanja in predstavljali izzive.

Moral sem se odločiti. Nekatera vprašanja so povzročila dvom in negotovost. Odločitev je bila pomembna. Kam naj bi se zatekel po odgovore? Številni so me hoteli prepričati o zmotnosti mojih poti - »nasprotni tokovi«, odločeni, da me potegnejo proč od mirnega toka, ki je postal čudovit vir sreče. Zelo jasno sem spoznal načelo, »da je v vsem nasprotje« in da je pomembno, da delujem »sam od sebe« in da svoje svobodne volje ne prepuščam drugim.³

Vprašal sem se: »Zakaj bi se odvrnil od tega, kar mi je prineslo tako veliko tolažbo?« Gospod je Oliverja Cowderyja vprašal, ali mu mar takrat v mislih glede te zadeve ni spregovoril z mirom.⁴ Moje doživljanje je bilo podobno. Zato sem se še bolj predano obrnil na ljubečega nebeškega Očeta, na svete spise in na zanesljive prijatelje.

Še vedno je bilo veliko vprašanj, na katera nisem znal odgovoriti. Kako bi pristopil k negotovosti, ki so jo povzročila? Namesto, da bi jim dopustil, da mi skalijo mir in srečo, ki sta prišla v moje življenje, sem se odločil, da za nekaj časa pozabim nanje, zaupajoč, da bo Gospod v svojem času razodel vse. Tolažbo sem našel v Gospodovi izjavi preroku Josephu, da smo majhni otroci in da vsega sedaj ne moremo prenesti. Rasti moramo v milostljivosti in v spoznanju resnice.⁵ Odločil sem se, da se od tega, kar vem, da je prav, ne bom odvrnil, tako da bi sledil neznanemu in dvomljivemu toku - možnemu »prótitoku«. Spoznal sem to, o čemer je učil predsednik N. Eldon Tanner, »kako zelo bolj modro in bolje je, da človek sprejme preproste evangelijske resnice [...] in da po veri sprejme to, česar [...] ne more razumeti«⁶.

Ali to pomeni, da ni prostora za pošteno poizvedovanje? Vprašajte mladeniča, ki se je zatekel v sveti gozdič, ker je hotel vedeti, kateri od vseh cerkva naj se pridruži. V roke vzemite Nauk in zaveze in uvidite, da je večino tega, kar je v tej navdihujoči knjigi razodetega, posledica ponižnega iskanja resnice. Joseph je ugotovil: »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje, [...] in dana mu bo.«⁷S postavljanjem iskrenih vprašanj in z iskanjem božanskih odgovorov se učimo vrstico za vrstico, nauk za naukom⁸, ko poglabljamo svoje znanje in modrost.

Vprašanje se ne glasi: »Ali je prostor za pošteno, iskreno poizvedovanje?« ampak, »kje naj iščem resnico, ko se pojavijo vprašanja?« »Ali bom dovolj moder, da se bom trdno oprijemal tistega, kar vem, da je res, navkljub nekaj vprašanjem, ki bi jih utegnil imeti?« Pričujem, da obstaja božanski vir - nekdo, ki ve vse - od začetka do konca. Gospod vidi vse.⁹ Sveti spisi pričujejo, da Bog ne hodi po izkrivljenih poteh, niti ne spreminja tega, kar je rekel.¹⁰

Na tem zemeljskem potovanju ne bi smeli nikoli misliti, da naše odločitve zadevajo samo nas. Nedavno je k meni domov prišel neki mladenič. Bil je dobrega srca, vendar sem začutil, da v cerkvi ni povsem dejaven. Povedal mi je, da je odraščal v družini, ki je temeljila na evangeliju, dokler ni postal oče mami nezvest, kar je privedlo do ločitve in povzročilo, da so vsi njegovi sorojenci v Cerkev podvomili in postali nedejavni. V srcu sem občutil žalost, ko sem govoril s tem očkom, ki je sedaj, zaradi očetovih odločitev, te dragocene duše vzgajal brez blagoslovov evangelija Jezusa Kristusa.

Spet drugi človek, ki ga poznam, nekoč zvest član Cerkve, je imel vprašanja glede določenega nauka. Namesto da bi se po odgovore zatekel k nebeškemu Očetu, se je odločil, da se bo zanašal zgolj na vodstvo posvetnih virov. Njegovo srce se je obrnilo v napačno smer, ko si je prizadeval za tistim, kar so bile videti človeške časti. Nemara je bilo njegovemu ponosu zadoščeno, vsaj začasno, vendar je bil prikrajšan za nebeške moči.¹¹ Namesto da bi našel resnico, je izgubil pričevanje in za sabo potegnil veliko družinskih članov.

Ta dva moža sta se ujela v nevidni prótitok in jih veliko potegnila za sabo.

Nasprotno pa sta se, mislim na LaRueja in Louiso Miller, ženina starša, navkljub temu, da nista imela veliko posvetnega imetja, odločila, da bosta svoje otroke poučevala o obnovljenem evangeliju in po njem živela sleherni dan svojega življenja. S tem sta svoje potomstvo blagoslovila z evangelijskimi darovi in upanjem na večno življenje.

Ustvarila sta dom, kjer se je spoštovalo duhovništvo, kjer sta vladali ljubezen ter složnost in kjer so evangelijska načela usmerjala njihovo življenje. Louise in LaRue sta skupaj pokazala, kaj pomeni živeti po vzoru Jezusa Kristusa. Njuni otroci so lahko jasno videli, kateri od življenjskih tokov bo prinesel mir in srečo. In v skladu s tem so se tudi odločali. Predsednik Kimball je učil: »Če lahko ustvarimo [...] močan, stalen tok, ki teče k našemu cilju pravičnega življenja, bomo šli s svojimi otroki naprej navkljub nasprotnim vetrovom stiske, razočaranja in skušnjav.«¹²

Ali so naše odločitve pomembne? Ali vplivajo samo na nas? Ali smo si trdno zadali cilj, da bomo pluli z večnim tokom obnovljenega evangelija?

Občasno me preganja naslednja misel. Kaj če bi tistega septembrskega dne, ko smo uživali na obali Indijskega oceana, hčeri Nelli rekel: »Da, pojdi. Odplavaj do peščenega obrežja.« Ali če bi tudi ona sledila mojemu zgledu in ne bi mogla priplavati nazaj? Kaj če bi moral živeti, vedoč, da jo je zaradi mojega zgleda tok odnesel na odprto morje in se nikoli ne bo vrnila?

Ali so tokovi, ki se jim odločimo slediti, pomembni? Ali so naši zgledi pomembni?

Nebeški Oče nas je blagoslovil s tem nebeškim darom Svetega Duha, da usmerja naše odločitve. Obljubil nam je navdih in razodetje, če bomo živeli vredno, da bomo to prejeli. Vabim vas, da ta božanski dar uporabite in svoje odločitve pretehtate tako, da se vprašate: »Ali so moje odločitve globoko zakoreninjene v plodni zemlji evangelija Jezusa Kristusa?« Vabim vas, da poskrbite za vse potrebne spremembe, najsi majhne ali velike, da boste sebi in tistim, ki jih imate radi, zagotovili večne blagoslove načrta nebeškega Očeta.

Pričujem, da je Jezus Kristus naš Odrešenik in Odkupitelj. Pričujem, da so zaveze, ki jih sklenemo z njim, posvečene in svete. Svetih reči ne smemo nikoli jemati zlahka.¹³ Molim, da bi za vedno ostali zvesti, v imenu Jezusa Kristusa, amen.