2010–2019
Vselej se ga spominjajte
april 2016


Vselej se ga spominjajte

Ponižno pričujem in molim, da bi se ga vselej spominjali - vselej, v vsem in povsod, kjer koli že bomo.

Dragi bratje in sestre, ko sem služil v Aziji, so me ljudje včasih vprašali: »Starešina Gong, koliko ljudi živi na azijskem cerkvenem področju?«

Rekel sem: »Polovica svetovnega prebivalstva - 3,6 milijarde ljudi.«

Nekdo je vprašal: »Ali si je težko zapomniti vsa njihova imena?«

Pomnjenje - in pozabljanje - je del vsakdanjega življenja. Na primer, moja žena se je nekoč, potem ko je povsod iskala svoj novi mobi, končno odločila, da ga bo poklicala z drugega telefona. Ko je telefon zaslišala zvoniti, je pomislila: »Le kdo bi me lahko klical? Te številke nisem dala nikomur!«

Pomnjenje - in pozabljanje - je tudi del našega večnega potovanja. Čas, svobodna volja in spomin nam pomagajo pri učenju, rasti in poglabljanju vere.

Povedano z besedami znane hvalnice:

Zapeli bomo Jezusu,

mu čast izkazali. /.../

Ko kruh in vodo vzamemo,

/.../ se ga spominjamo.1

Vsak teden se s tem, ko vzamemo zakrament, zavežemo, da se bomo Jezusa vselej spominjali. Uporabil sem le nekaj od več kot štiristo referenc besede pomniti v svetih spisih, sledi pa šest načinov, kako naj se Jezusa vselej spominjamo.

Prvič, vedno se ga lahko spominjamo, tako da zaupamo v njegove zaveze, obljube in trditve.

Gospod se spominja svoje večne zaveze - od Adamovih časov do dni Adamovih potomcev, ki bodo sprejeli resnico in se ozirali navzgor in se bo potem Sion uzrl navzdol in se bo vse nebo zatreslo zaradi veselja, zemlja pa bo drhtela od radosti2.

Gospod se spomni svojih obljub, vključno z obljubami v vsej Mormonovi knjigi: še eni zavezi Jezusa Kristusa, da bo zbral razkropljeni Izrael, in z obljubami, ki jih je dal vsakemu članu in misijonarju, ki pomni vrednost duš.3

Gospod se spomni narodov in ljudstev in jih varuje. V teh dneh pretresov in nemira4 »ti na vozove, oni na konje, mi pa se zanašamo na sveto ime Gospoda, našega Boga«5, ki vodi »tako prihodnost kot preteklost«6. V nevarnih časih7 pomnimo, da zmeda ni v Božjem delu, temveč v delu ljudi8.

Drugič, vedno se ga lahko spominjamo, tako da vse svoje življenje hvaležno priznavamo njegovo roko.

Gospodova roka je v naših življenjih pogosto najjasnejša, ko je prepozno. Krščanski filozof Søren Kierkegaard je to povedal takole: »Življenje je treba razumeti za nazaj. Živeti /.../ pa ga je treba živeti naprej9

Moja draga mati je nedavno praznovala devetdeseti rojstni dan. Ob vsakem večjem življenjskem razpotju je hvaležno pričevala o Božjih blagoslovih. Družinske zgodovine, družinski običaji in družinske vezi nam pomagajo uživati v spominu na pretekle stvari, medtem ko nam zagotavljajo prihodnje vzorce in upanje. Duhovniške linije polnomočja in patriarhalni blagoslovi pričujejo o Božji roki skozi rodove.

Ali ste nase kdaj pomislili kot na živo knjigo spominov - ki odraža to, o čem in kako se odločite spominjati?

Na primer, ko sem bil mlajši, sem v šoli res hotel igrati košarko. Vadil sem in vadil. Trener je nekoč pokazal na našega državnega osrednjega igralca, velikega 1,93 metra, in na našega zvezdniškega podajalca, velikega 1,88 metra, in mi rekel: »Lahko te dam v ekipo, vendar verjetno nikoli ne boš igral.« Spomnim se, kako prijazno me je nato spodbudil: »Zakaj ne bi poskusil z nogometom? Dober bi bil.« Moja družina je navijala, ko sem dal svoj prvi gol.

Lahko si zapomnimo tiste, ki nam dajo možnost in drugo možnost in ki so pošteni, prijazni, potrpežljivi in ki spodbujajo. In lahko postanemo nekdo, ki so se ga drugi spomnili, ko so najbolj potrebovali pomoč. To, da se hvaležno spomnimo pomoči drugih in vpliva vodstva Duha, je način, kako se spominjamo Boga. To je način, kako preštevamo svoje številne blagoslove in vidimo, kaj je Bog naredil.10

Tretjič, Boga se lahko vedno spominjamo tako, da zaupamo, ko nam zatrdi, da je tistemu, ki se je grehov pokesal, odpuščeno in se jih Gospod nič več ne spominja11.

Ko se v celoti pokesamo, vključno s tem, da svoje grehe priznamo in jih opustimo, skupaj z Enošem vprašamo, ko je z našo krivdo opravljeno: »Gospod, kako se je to zgodilo?« in zaslišimo njegov odgovor: »Zavoljo tvoje vere v Kristusa,«12 in njegovo prošnjo, naj se ga spominjamo13.

Potem ko se pokesamo in duhovniški voditelji rečejo, da smo vredni, nam teh preteklih grehov ni treba vedno znova priznavati. Biti vreden ne pomeni biti popoln. Božji načrt sreče nam predlaga, naj bomo na svojem življenjskem potovanju ponižno mirni, zato da bomo nekoč izpopolnjeni v Kristusu14, naj nas stalno ne skrbi, naj ne bomo stalno razočarani ali nesrečni zaradi svojih današnjih nepopolnosti. Pomnite, Bog pozna vse stvari, za katere ne bi hoteli, da bi jih o nas kdo vedel - in nas vseeno ljubi.

Življenje včasih preizkusi naše zaupanje v Kristusovo milost, pravico in sodbo in v njegovo osvobajajočo prošnjo, naj mu dovolimo, da nas njegova odkupna daritev ozdravi, ko odpuščamo drugim in sebi.

Neka mlada ženska je v neki drugi država zaprosila za delo novinarke, toda uradnik, ki je službe dodeljeval, je bil neusmiljen. Rekel ji je: »S svojim podpisom vam zagotavljam, da ne boste postali novinarka, temveč boste kopali odvodne kanale.« Bila je edina ženska, ki je kopala odvodne kanale v skupini moških.

Čez leta je ta ženska postala uradnica. Nekega dne je prišel mož, ki je potreboval njen podpis za službo.

Vprašala ga je: »Ali se me spomnite?« Ni se je.

Rekla je: »Vi se me ne spomnite, jaz pa se vas. S svojim podpisom ste zagotovili, da nikoli nisem postala novinarka. S svojim podpisom ste me poslali kopat jarke kot edino žensko v skupini moških.«

Rekla mi je: »Čutim, da bi s tem moškim morala ravnati bolje, kakor je on z mano - vendar nimam moči.« Včasih te moči ni v nas, lahko pa jo najdemo, če se spomnimo odkupne daritve našega Odrešenika Jezusa Kristusa.

Ko je upanje izdano, ko sanje umrejo, ko so srca vedno znova strta, ko hočemo pravico in potrebujemo milost, ko stiskamo pesti in nam tečejo solze, ko moramo vedeti, česa naj se oklenemo in kaj naj spustimo, se vedno lahko spomnimo Jezusa. Življenje ni tako kruto, kakor se včasih lahko zdi. Njegovo neskončno sočutje nam lahko pomaga najti pot, resnico in življenje.15

Če se spomnimo njegovih besed in vzora, ne bomo žalili ali bili užaljeni.

Prijateljev oče je delal kot mehanik. Njegovo pošteno delo so izkazovale celo njegove pozorno umite roke. Nekega dne je nekdo v templju prijateljevemu očetu rekel, naj si, preden bo tam služil, očisti roke. Ta dobri mož je, namesto da bi bil užaljen, začel družinsko posodo pomivati z več detergenta, preden je šel v tempelj. Pooseblja tiste, ki se bodo »[povzpeli] na Gospodovo goro« in »[stali] na njegovem svetem kraju« z najčistejšimi rokam in najčistejšimi srci.16

Če so v nas neprijazna čustva, privoščljivost ali zamere ali če imamo vzrok, da druge prosimo odpuščanja, je sedaj čas, da to naredimo.

Četrtič, prosi nas, naj se spomnimo, da smo pri njem doma vedno dobrodošli.

Učimo se s spraševanjem in iskanjem. Toda prosim, ne prenehajte raziskovati, dokler ne prispete - z besedami T. S. Eliota - »tja, kjer ste začeli in kraj takoj prepoznate«17. Ko boste pripravljeni, vas prosim, da se v srcu odprete Mormonovi knjigi, ponovno, prvič. Prosim, molite z resničnim namenom, ponovno, prvič.

Zaupajte tistemu zgodnjemu oziroma oddaljenemu spominu. Naj vam okrepi vero. Pri Bogu ni nobene točke brez vrnitve.

Preroki, starodavni in sodobni, nas rotijo, naj ne dovolimo, da bi zaradi človeških šibkosti, napak in slabosti - drugih ali svojih - pogrešali resnice, zaveze in odkupno moč v Jezusovem obnovljenem evangeliju.18 To je zlasti pomembno v cerkvi, kjer vsak od nas raste s pomočjo svojega nepopolnega soudejstvovanja. Prerok Joseph je rekel: »Nikoli vam nisem rekel, da sem popoln; toda v razodetjih, ki sem jih učil, ni napake.«19

Petič, Jezusa se lahko vedno spominjamo na Gospodov dan preko zakramenta. Odrešenik je na koncu svojega delovanja na zemlji in na začetku svojega delovanja po vstajenju vzel kruh in vino in nas prosil, naj pomnimo njegovo telo in kri20, kajti tako pogosto, kakor bomo to delali, se bomo spomnili tiste ure, ko je bil z nami21.

V zakramentni uredbi Bogu Očetu pričujemo, da smo voljni prevzeti ime njegovega Sina in se ga vselej spominjati in spolnjevati njegove zapovedi, ki nam jih je dal, da nas bo vselej lahko spremljal njegov Duh.22

Kakor uči Amulek, se ga spominjamo, ko molimo za naša polja, drobnico, dom in ko pomnimo pomoči potrebne, gole, bolne in tiste v stiski.23

Nazadnje, šestič, nas Odrešenik prosi, naj se ga vselej spominjamo, kakor se on vselej spominja nas.

V Novem svetu je vstali Odrešenik prisotne prosil, naj pridejo, drug za drugim, položijo roke v njegovo stran ter otipajo sledi žebljev na njegovih rokah in nogah.24

Sveti spisi vstajenje opisujejo tako, da se bo »vsaka okončina in delček /.../ povrnil k svojemu telesu« in »da, niti las z glave se ne bo izgubil«25. Ker je temu tako, vas prosim, da premislite, kako to, da je telo našega Odrešenika popolno, vstalo telo, vendar ima rane v strani in sledi žebljev na rokah in nogah.26

V zgodovini so ljudi včasih usmrtili s križanjem. Toda samo naš Odrešenik Jezus Kristus nas objame in ima še vedno znamenja svoje čiste ljubezni. Samo on izpolnjuje prerokbo, da bo dvignjen na križ, zato da bi vsakega od nas, poimensko, pritegnil k sebi.27

Odrešenik izjavlja:

»Da, lahko pozabijo, vendar te jaz ne bom pozabil.

Glej, na obe dlani sem te napisal.«28

Pričuje, da je on tisti, ki so ga dvignili, da je on Jezus, ki je bil križan, da je on Božji Sin.29

Ponižno pričujem in molim, da se ga bomo vselej spominjali - vselej, v vsem in povsod, kjer koli že bomo.30 V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.