Kesanje je vselej pozitivno

Vse prepogosto pomislimo na kesanje kot na nekaj bednega in morečega. Toda Božji načrt je načrt sreče, ne načrt bede! Kesanje je povzdigujoče in plemenito. Greh je tisti, ki prinaša nesrečo.² Kesanje je naš izhod v sili! Starešina D. Todd Christofferson je pojasnil: »Brez kesanja ni pravega napredka oziroma izboljšave v življenju. /.../ Samo s kesanjem lahko prejmemo odkupno milostljivost Jezusa Kristusa in odrešitev. Kesanje /.../ nas usmerja v svobodo, zaupanje in mir.«³ Moje sporočilo vsem – zlasti mladim – je, da je kesanje vselej pozitivno.

Ko govorimo o kesanju, ne govorimo le o prizadevanjih za samoizboljšanje. Iskreno kesanje je več kot to – navdihuje ga vera v Gospoda Jezusa Kristusa in v njegovo moč, da nam odpusti grehe. Starešina Dale G. Renlund nas je učil: »Brez Odkupitelja /.../ kesanje postane preprosto sprememba groznega obnašanja.«⁴ Svoje obnašanje lahko poskušamo spremeniti sami, vendar nam samo Odrešenik lahko odstrani madeže in nas olajša bremen in nam omogoči, da samozavestno in z močjo sledimo poti poslušnosti. Radost kesanja je več kot radost dostojnega življenja. To je radost odpuščanja, tega, da smo ponovno čisti in da se približamo Bogu. Ko to radost enkrat izkusite, ne bo zadosti noben manjši nadomestek.

Iskreno kesanje nas navdihuje, da poslušnost postane naša obveza – zaveza, ki se začne s krstom in jo obnovimo vsak teden na Gospodovi večerji, zakramentu. Tam prejmemo obljubo, da bo njegov Duha lahko vselej z nami,⁵ z vso radostjo in mirom, ki ga prinaša njegovo stalno družabništvo. To je sad kesanja in to je tisto, kar kesanje napravi radostno!

Rad imam priliko o izgubljenem sinu.⁶ V tistem ključnem trenutku, ko je izgubljeni sin »šel vase«, je nekaj ganljivega. Ko je sedel v svinjaku in se želel »nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje«, se je končno zavedel, da ni zapravil le očetove dediščine, ampak tudi svoje življenje. V veri, da ga bo oče nemara sprejel – če že ne kot sina, pa vsaj kot služabnika – se je odločil, da svojo uporniško preteklost pusti za sabo in gre domov.

Pogosto sem se spraševal o tem, kako dolgo je sin hodil domov. Ali so bili trenutki, ko je okleval in se spraševal: »Kako me bo oče sprejel?« Morda je celo napravil nekaj korakov nazaj proti svinjam. Predstavljajte si, kako bi bila zgodba drugačna, če bi obupal. Toda vera ga je gnala naprej in vera je njegovega očeta ohranjala, da je potrpežljivo gledal in čakal, dokler se ni končno zgodilo tole:

»Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.

Sin mu je rekel: ‘Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.’

Oče pa je naročil svojim služabnikom: ‘Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!

Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.«

Bratje in sestre, vsi smo izgubljeni. Vsi moramo »iti vase« – običajno več kot enkrat – in izbrati pot, ki vodi nazaj domov. To je odločitev, ki jo sprejemamo vsak dan, vse svoje življenje.

Kesanje pogosto povezujemo s hudimi grehi, ki zahtevajo »mogočno spremembo«⁷. Toda kesanje je za vsakogar – za tiste, ki tavajo po »prepovedanih poteh in se izgubijo«,⁸ kakor tudi za tiste, ki so se znašli na »tesni in ozki poti« in morajo sedaj vztrajati.⁹ Kesanje nas postavi na pravo pot in nas na njej tudi ohranja. Je za tiste, ki šele začenjajo verjeti, tiste, ki že vseskozi verjamejo, in tiste, ki morajo ponovno začeti verjeti. StarešinaDavid A. Bednar je učil: »Večina nas jasno razume, da je odkupna daritev za grešnike. Vendar nisem prepričan, da vemo in razumemo, da je odkupna daritev tudi za svete – za dobre moške in ženske, ki so poslušni, vredni in vestni in /.../ ki si prizadevajo, da bi postali boljši.«¹⁰

Nedavno sem obiskal središče za usposabljanje misijonarjev, ko je tja prispela skupina čisto novih misijonarjev. Bil sem globoko ganjen, ko sem jih opazoval, in v njihovih očeh sem opazil žar. Videti so bili tako žareči in srečni in navdušeni. Nato pa me je prešinila misel: »Izkusili so vero v kesanje. Zato jih navdajata radost in upanje.«

Menim, da to ne pomeni, da so v preteklosti vsi zagrešili resne prestopke, menim pa, da so vedeli, kako se pokesati; naučili so se, da je kesanje pozitivno, in bili so pripravljeni in vneti, da o tem radostnem sporočilu spregovorijo svetu.

To se zgodi, ko občutimo radost kesanja. Pomislite na Enošev zgled. Imel je svoj trenutek, ko je »šel vase« in se je, potem ko mu »je bila krivda izbrisana«, v srcu nemudoma obrnil k blaginji drugih. Enoš je preostanek svojega življenja vse ljudi klical, naj se pokesajo in se v tem bolj radostijo kot nad tistim od sveta.¹¹ To dela kesanje; srca nam obrača k sočloveku, kajti vemo, da je radost, ki jo občutimo, mišljena za vsakogar.

Imam prijatelja, ki je odraščal v manj dejavni družini svetih iz poslednjih dni. Ko je bil še mlad, je tudi on »šel vase« in se odločil, da se bo pripravil na misijon.

Postal je odličen misijonar. Zadnji dan pred vrnitvijo domov je predsednik misijona z njim opravil razgovor in ga prosil, naj pričuje. To je storil in predsednik je, potem ko sta se v solzah objela, rekel: »Starešina, vse to, o čemer si ravno pričeval, v nekaj mesecih lahko pozabiš ali zanikaš, če ne boš nadaljeval s tem, kar ti je najprej okrepilo pričevanje.«

Prijatelj mi je kasneje povedal, da je vse od vrnitve z misijona molil in bral svete spise. To, da se je nenehno hranil z dobro Božjo besedo, ga je obdržalo na pravi poti.¹²

Vi, ki se pripravljate na redne misijone, in vi, ki se vračate, zapisujte si! Ni dovolj, da pričevanje zgolj pridobite; morate ga ohraniti in ga okrepiti. Vsak misijonar ve, da bo kolo, če ga boste nehali poganjati, padlo, in če boste svoje pričevanje prenehali hraniti, bo oslabelo. To isto načelo se nanaša na kesanje – to je vseživljenjsko prizadevanje, ne enkratna življenjska izkušnja.

Vse, ki iščete odpuščanje – mladi, mladi samski, starši, stari starši in seveda celo prastarši – vabim, da pridete domov. Sedaj je čas, da začnete. Ne odlašajte z dnevom svojega kesanja.¹³

Potem pa, ko boste to odločitev sprejeli, sledite poti. Oče hrepeneče čaka, da vas sprejme. Njegove roke so »ves dan« iztegnjene k vam.¹⁴ Nagrada je vredna truda.

Zapomnite si naslednje Nefijeve besede: »Zatorej si morate še naprej prizadevati s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in vseh ljudi. Če si boste zatorej še naprej prizadevali, ko se boste gostili s Kristusovo besedo, in vztrajali do konca, glejte, tako govori Oče: Imeli boste večno življenje.«¹⁵

Včasih se bo potovanje zdelo dolgo – nenazadnje je to potovanje v večno življenje. Vendar je to potovanje lahko radostno, če ga nadaljujemo z vero v Jezusa Kristusa in upanjem v njegovo odkupno daritev. Pričujem, da tisti trenutek, ko stopimo na pot kesanja, v svoje življenje privabimo Odrešenikovo odkupno moč. Ta moč nam bo utrdila korak, razširila vizijo in poglobila odločenost, da bomo vztrajali, korak za korakom, do tistega čudovitega dne, ko se bomo končno vrnili v nebeški dom in Očeta v nebesih slišali reči: »Prav.«¹⁶ V imenu Jezusa Kristusa, amen.