2010–2019
Večni vsakdan
oktober 2017


Večni vsakdan

Ponižnost glede tega, kdo smo, in Božjega namena za nas, je bistvena.

Od takrat, ko sem kot fant služil v britanskem misijonu, mi je všeč britanski humor. Zanj je včasih značilen do sebe podcenjujoč, skromen, ponižen življenjski pristop. Primer tega je, kako je prikazano poletje. Britanska poletja so precej kratka in nepredvidljiva. To je moj najljubši dan v letu.«1 Moja najljubša britanska junakinja iz risanke se je zbudila pozno dopoldne in svojim psom izjavila: »Pri moji veri, mislim, da smo prespali poletje!«2

V tem humorju o našem življenju na tej čudoviti zemlji obstaja analogija. Sveti spisi jasno povedo, da je naše dragoceno življenje na zemlji zelo kratko. Lahko bi rekli, da je iz večnega vidika naš čas na zemlji bežen kot britansko poletje.3

Včasih sta tudi namen in sam obstoj človeka opisana z zelo preprostimi izrazi. Prerok Mojzes je odraščal v okolju, ki bi ga nekateri danes označili za privilegirano. Kot je zapisano v Dragocenem biseru, je Gospod Mojzesu, ko ga je pripravljal na njegovo preroško nalogo, pokazal svet in vse človeške otroke, ki so in so bili ustvarjeni.4 Mojzesov nekoliko presenetljiv odziv je bil: »Sedaj vem, da je človek nič, česar si nisem nikoli predstavljal.«5

Bog je posledično, kar je privedlo do ovržbe kakršnih koli občutkov nepomembnosti, ki jih je nemara Mojzes čutil, razglasil svoj pravi namen: »Kajti to je njegovo delo in njegova slava, da bi uresničil nesmrtnost in večno življenje človeka.«6

Pred Bogom smo vsi enaki. Njegov nauk je jasen. V Mormonovi knjigi beremo, da so »pred Bogom /.../ vsi enaki,« vključno s črnci in belci, zasužnjenimi in svobodnimi, moškimi in ženskami7. Zatorej smo vsi povabljeni, da pridemo h Gospodu.8

Kdor trdi, da je po Očetovemu načrtu večvreden zaradi značilnosti, kot so rasa, spol, narodnost, jezik ali ekonomske okoliščine, se moralno moti in ne razume Gospodovega pravega namena za vse Očetove otroke.9

Na žalost v današnjem času v skoraj vsakem segmentu družbe vidimo, kako se kažeta samovšečnost in objestnost, medtem ko sta ponižnost in odgovornost Bogu očrnjeni. Veliko družbe je izgubilo svoje sidrišče in ne razume, zakaj smo na tej zemlji. Prava ponižnost, ki je bistvena, da izpolnimo Gospodov namen za nas, je redko očitna.10

Pomembno je, da razumemo razsežnost Kristusove ponižnosti, pravičnosti, značaja in inteligence, primere katerih imamo v svetih spisih. Nespametno je podcenjevati nujnost tega, da si dan za dnem stalno prizadevamo za te Kristusu podobne značilnosti in lastnosti, še posebej za ponižnost.11

Sveti spisi so jasni glede tega, da je življenje, četudi je precej kratko, izredno pomembno. Amulek, ki je bil v Mormonovi knjigi Almov misijonarski družabnik, je rekel: »To življenje je čas, da se ljudje pripravijo, da se bodo srečali z Bogom; da, glejte, dan tega življenja je dan, da ljudje opravljajo svoje delo.«12 Tega življenja nočemo prespati, kot je to naredila moja junakinja iz risanke.

Odrešenikov zgled ponižnosti in žrtvovanja za vse človeštvo je največji dogodek v zgodovini. Odrešenik je bil kljub temu, da je bil član Božje trojice, pripravljen priti na zemljo kot ponižen dojenček in začeti obstoj, ki je vključeval poučevanje in zdravljenje njegovih bratov in sester ter nazadnje trpeti neopisljive bolečine v Getsemaniju in na križu, da bi izpopolnil svojo odkupno daritev. To Kristusovo dejanje ljubezni in ponižnosti je znano kot njegova blagohotnost.13 To je naredil za vsakega moškega in žensko, ki ga/jo je Bog kdaj oziroma bo kdaj ustvaril.

Nebeški Oče noče, da bi njegovi otroci v iskanju celestialne slave obupali ali odnehali. Ko zares premišljujemo o Bogu Očetu in Sinu Kristusu, o tem, kdo sta in kaj sta dovršila za naše dobro, nas to navda s spoštljivostjo, občudovanjem, hvaležnostjo in ponižnostjo.

Ponižnost je bistvena, ko pomagamo Gospodu utrditi njegovo Cerkev

Alma je v svojih dneh zastavil vprašanje, ki se nanaša tudi na današnji čas: »Če ste se v srcu spremenili in če ste začutili, da želite peti pesem o ljubezni odkupljenja, vas bi vprašal, ali lahko tako občutite sedaj?«14 Alma je nadaljeval: »Bi v sebi lahko rekli, če bi bili v tem trenutku poklicani umreti, da ste bili zadostno ponižni?«15

To name naredi vtis vsakič, kar berem o Almu mlajšemu, ki se je odpovedal svoji vlogi predsednika, da bi pridigal Božjo besedo16. Alma je očitno imel globoko pričevanje o Bogu Očetu in Jezusu Kristusu in se je čutil povsem in brez obotavljanja odgovornega. Imel je prave prioritete in ponižnost, da se je odrekel statusu in položaju, ker je spoznal, da je služenje Gospodu bolj pomembno.

To, da smo v življenju dovolj ponižni, da pomagamo utrditi Cerkev, je posebej dragoceno. Naslednji primer iz cerkvene zgodovine razkrije marsikaj. Prerok Joseph Smith je bil junija 1837, ko je bil v templju v Kirtlandu, navdihnjen, naj apostola Heber C. Kimballa pokliče, da evangelij Jezusa Kristusa ponese v »Anglijo in odpre vrata odrešitve temu narodu«17. Apostol Orson Hyde in nekaj drugih je bilo zadolženih, da ga spremljajo. Odgovor starešine Kimballa je bil izjemen. »Misel, da mi je bila zaupana tako pomembna naloga, je bila skoraj več, kot sem lahko prenesel. /.../ Pod bremenom, ki mi je bilo naloženo, sem se skoraj zgrudil.«18 Kljub temu se je naloge lotil z neomajno vero, predanostjo in ponižnostjo.

Včasih ponižnost pomeni sprejeti poklice, ko se ne počutimo sposobne. Včasih ponižnost pomeni zvesto služiti, ko čutimo, da smo zmožni opravljati zahtevnejšo nalogo. Ponižni voditelji so z besedo in zgledom potrdili, da ni pomembno, kje služimo, ampak kako zvesto služimo.19 Včasih ponižnost pomeni, da premagamo ranjena čustva, ko čutimo, da so voditelji ali drugi člani z nami grdo ravnali.

Prerok Joseph se je 23. julija 1837 srečal s starešino Thomas B. Marshom, predsednikom zbora dvanajsterih. Starešina Marsh je bil očitno jezen, ker je prerok dva člana njegovega zbora poklical, da gresta v Anglijo, ne da bi se prej posvetoval z njim. Ko se je Joseph srečal s starešino Marshom, so bili vsi ranjeni občutki dani na stran in prerok je prejel neverjetno razodetje. To je sedaj 112. razdelek Nauka in zavez.20 Daje neverjetno nebeško vodstvo glede ponižnosti in misijonarskega dela. Deseti verz se glasi, naj bomo ponižni in Bog nas bo vodil za roko in odgovarjal na naše molitve.21

Do tega razodetja je prišlo na isti dan, ko so starešine Kimball, Hyde in John Goodson v kapeli Vauxhall v Prestonu v Angliji nadvse ponižno oznanili obnovo evangelija Jezusa Kristusa.22 To je bilo prvič, da so misijonarji razglasili evangelijsko obnovo izven Severne Amerike v tem razdobju. Zaradi njihovega misijonarskega truda so skoraj nemudoma sledili krsti spreobrnjencev in vodil jih je do številnih zvestih članov.23

Kasnejši deli razodeta vodijo misijonarska prizadevanja v današnjem času. Del tega se glasi takole: »Da bo vsak, ki ga boste poslali v mojem imenu /.../, imel moč, da bo vrata mojega kraljestva odprl vsakemu narodu, /.../ če bodo postali ponižni pred menoj in bodo živeli po moji besedi in prisluhnili glasu mojega Duha.«24

Ponižnost, ki podpira to izjemno misijonarsko prizadevanje, je Gospodu omogočila, da je svojo Cerkev utrdil na neverjeten način.

Temu smo še naprej hvaležne priče v današnji Cerkvi. Člani, vključno z odraščajočim rodom, žrtvujejo čas ter odložijo izobrazbo in zaposlitev, da služijo misijon. Številni starejši člani pustijo službo in se še drugače žrtvujejo, da lahko služijo Bogu ne glede na položaj, na katerega so poklicani. Ne dovolimo, da nas osebne zadeve odtegnejo ali odvrnejo od tega, da bi izpolnili njegove namene.25 Za cerkveno služenje je potrebna ponižnost. Ko smo poklicani, ponižno služimo z vso vnemo, mišljenjem in močjo. Na vsaki ravni Cerkve je pomembno, da razumemo Kristusu podobne lastnosti ponižnosti.

Vsakdanja ponižnost je bistvena pomoč posameznikom pri pripravah na srečanje z Bogom

Cilja, da spoštujemo Gospoda in se podvržemo njegovi volji26, se v današnji družbi ne ceni, kot se ga je v preteklosti. Nekateri krščanski voditelji drugih veroizpovedi verjamejo, da živimo v pokrščanskem svetu.27

Že rodove je krepost, ki temelji na veri in ponižnosti ter državljanski vrlini skromnosti in zadržanosti, prevladujoče merilo.

V današnjem svetu se čedalje bolj poudarja ponos, samopoveličevanje in tako imenovana »pristnost«, ki včasih pripeljejo do pomanjkanja prave ponižnosti. Nekateri predpostavljajo, da moralne vrednote za srečo danes vključujejo »bodi to, kar si, bodi močan, bodi produktiven – in najpomembneje, ne zanašaj se na druge ljudi, /.../ kajti usoda je /.../ v tvojih rokah«28.

Sveti spisi zagovarjajo drugačen pristop. Predlagajo, da bi morali biti pravi učenci Jezusa Kristusa. To pomeni, da razvijemo močen občutek odgovornosti pred Bogom in ponižen odnos do življenja. Kralj Benjamin je učil, da je posvetni človek sovražnik Bogu, in zagovarjal, da se moramo podvreči »očarljivostim Svetega Duha«. Med drugim je pojasnil, da moramo zato postati ubogljivi, krotki, ponižni, potrpežljivi in navdani z ljubeznijo29.

Nekateri izraz pristenzlorabljajo kot proslavitev posvetnega človeka in lastnosti, ki so v nasprotju s ponižnostjo, prijaznostjo, milostjo, odpuščanjem in olikanostjo. Lahko proslavljamo svojo osebno edinstvenost kot Božjih otrok, ne da bi pristnost uporabili kot izgovor za nekrščansko obnašanje.

V prizadevanju za ponižnost nam sodobni splet ustvarja izzive, kako se izogniti ponosu. Dva primera sta razbrzdan pristop »poglej me« ali napad na druge z zmerjanjem na družabnih medijih. Še en primer je »ponižni bahavec«. Opredeljen je kot »domnevno skromna oziroma podcenjevalna izjava [ali slika], katere dejanski namen je pritegniti pozornost k nečemu, na kar je nekdo ponosen«30. Preroki so vedno svarili glede ponosa, predvsem pa puhlosti sveta.31

Splošno razširjeno propadanje kulturne razprave je prav tako zaskrbljujoče. Večno načelo svobodne volje zahteva, da spoštujemo veliko odločitev, s katerimi ne soglašamo. Spori in prepiri gredo sedaj pogosto čez »meje dostojnosti«32. Potrebujemo več skromnosti in ponižnosti.

Alma svari pred tem, da bi bili »[napihnjeni] v ponosu svojega srca«, da bi »mislili, da ste boljši od drugih« in preganjali ponižne, ki »hodijo glede na sveti Božji red«33.

Med ljudmi različnih veroizpovedi, ki so ponižni in se čutijo odgovorne pred Bogom, sem našel pristno dobroto. Številni sledijo naukom starozaveznega preroka Miheja, ki je izjavil: »Kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom.«34

Ko smo resnično ponižni, prosimo za odpuščanje in odpustimo drugim. Kot beremo v Mozijevi knjigi, je Alma učil, da nam bo Gospod prestopke odpustil tako pogosto, kolikor krat se bomo pokesali.35 Po drugi strani pa, kakor je navedeno v Gospodovi molitvi36, če drugim ne odpustimo njihovih prestopkov, sami pridemo pod obsodbo.37 Zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa so nam grehi zaradi kesanja odpuščeni. Če ne odpustimo tistim, ki so se pregrešili zoper nas, dejansko zavrnemo Odrešenikovo odkupno daritev. Če pogrevamo zamere in odklanjamo odpuščanje in če odnosov nočemo obravnavati na Kristusu podoben način, resnično pridemo pod obsodbo. Pogrevanje zamer je za naše duše strup.38

Naj posvarim tudi glede objestnosti v kateri koli obliki. Gospod je po preroku Moroniju prikazal močno nasprotje med objestnimi in ponižnimi: »Nespametni se posmehujejo, ampak žalovali bodo; in moja milostljivost zadostuje za krotke.« Gospod je nadalje izjavil: »Ljudem dajem šibkost, da bi bili ponižni; in moja milostljivost zadostuje za vse ljudi, da postanejo ponižni pred menoj; kajti če bodo pred menoj ponižni in bodo vame verovali, potem bom njihove šibkosti spremenil v njihovo moč.«39

Ponižnost vsebuje tudi to, da smo hvaležni za svoje številne blagoslove in božansko pomoč. Ponižnost ni nekakšen velik prepoznavni dosežek ali celo zmaga nad nekim velikim izzivom. Ponižnost je znak duhovne moči. Pomeni, da smo tiho odločni, da se iz dneva v dan in iz ure v uro zanašamo na Gospoda, mu služimo in uresničujemo njegove namene. Molim, da si bomo v tem prepirljivem svetu vsak dan stalno prizadevali za pravo ponižnost. Priljubljena pesem pravi:

Preizkus veličine je način,

kako se vsak dan soočamo z večnim.40

Z gotovostjo pričujem o Odrešeniku in njegovi odkupni daritvi in o tem, kako silno pomembno je, da mu vsak sleherni dan ponižno služimo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.

Opombe

  1. Kathy Lette, v »Town and Country Notebook«, ur. Victoria Marston, Country Life, 7. jun.  2017, 32; poudarek odan.

  2. Annie Tempest, »Tottering-by-Gently«, Country Life, 3. okt.  2012, 128.

  3. Gl.  Ps 90:4. Naša življenjska doba je, naj je kratka ali dolga v smislu zemeljskih let, iz večnega vidika zelo kratka. »Pri Bogu je vse kakor en dan in čas teče samo ljudem.« (Al 40:8) Apostol Peter je izjavil: »Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan.« (2 Pt 3:8)

  4. Gl. Moses 1:6–9. Kristus tukaj govori o božanski umestitvi polnomočja (gl.  Teachings of Presidents of the Church: Joseph Fielding Smith [2013], 47, opomba 11).

  5. Moses 1:10.

  6. Moses 1:39.

  7. 2 Ne 26:33; gl. tudi NaZ 1:34–35; 38:16; Druga uradna izjava.

  8. Dvajseti razdelek, sedemintrideseti verz v Nauku in zavezah se začne s stavkom: vse tiste, ki postanejo pred Bogom ponižni. Nato pa poda zahteve za krst. Gl. tudi Mt 11:28.

  9. Gl. NaZ 20:37.

  10. Vemo, da bo, če se ne bomo pokesali, prejeli uredbe in sledili poti zaveze, ki nas pripravlja na večnost, prišla »temna noč, v kateri ne bomo mogli opravljati nobenega dela« (Al 34:33).

  11. Gl. 3 Ne 27:27.

  12. Al 34:32.

  13. Gl. 1 Ne 11:26–33; 2 Ne 9:53; JakK 4:7; NaZ 122:8.

  14. Al 5:26.

  15. Al 5:27.

  16. Gl. Al 4:19.

  17. Joseph Smith, v Heber C. Kimball, »History of Heber Chase Kimball by His Own Dictation«, prb. 1842–1856, Heber C. Kimball Papers, 54, Church History Library; gl. tudi Orson F. Whitney, Life of Heber C. Kimball, an Apostle; the Father and Founder of the British Mission (1888), 116.

  18. Heber C. Kimball, »History of Heber Chase Kimball by His Own Dictation«, 54; gl. tudi Orson F. Whitney, Life of Heber C. Kimball, 116.

  19. Predsednik J. Reuben Clark ml. je učil: »Ko služite Gospodu, ni pomembno, kje, ampak kako služite. V Cerkvi Jezusa Kristusa sprejmeš tisti položaj, na katerega te pokličejo po dolžnosti, za katerega si niti ne prizadevaš, niti ga ne zavrneš.« (v Conference Report, apr.1951, 154)

  20. Gl. The Joseph Smith Papers, Documents, Volume 5: October 1835–January 1838, ur. Brent M. Rogers and others (2017), 412–417. Vilate Kimball je v svojem pismu svojemu možu Heber C. Kimballu poročala, da je prepisala razodetje iz »knjige starešine Marsha, kakor ga je zapisal iz Josephovih ust« (Vilate Murray Kimball to Heber C. Kimball, 6. sept.  1837, v The Joseph Smith Papers, Documents, 5. knjiga: oktober 1835 – januar 1838, 412).

  21. NaZ 112:10; poudarek dodan.

  22. Gl. Orson F. Whitney, Life of Heber C. Kimball, 136–137.

  23. Gl. Orson F. Whitney, Life of Heber C. Kimball, 149.

  24. NaZ 112:21–22; poudarek dodan.

  25. »Čeprav ne prosimo, da bi bili razrešeni poklica, če se spremenijo naše okoliščine, je povsem v redu, da se posvetujemo tistimi, ki so nas poklicali in nato pustimo, da se odločijo oni.« (Boyd K. Packer, »Called to Serve«, Ensign, nov. 1997, 8)

  26. Gl. »Ponižnost«,  6. poglavje priročnika Pridigajte moj evangelij: vodič za misijonarsko služenje (2004), 120.

  27. Gl. Stephanie J. Chaput, Strangers in a Strange Land (2017), 14–15; gl. tudi Rod Dreher, The Benedict Option (2017).

  28. Carl Cederstrom, »The Dangers of Happiness«, New York Times, 19. julij  2015, SR8.

  29. Moz 3:19.

  30. English Oxford Living Dictionaries, »humblebrag«, oxforddictionaries.com.

  31. V nekem smislu gre za ponovitev Almovega opisa tistih, ki so pridobili »[vsakovrstne dragocenosti], ki so si jih pridobili z delavnostjo; /.../ [toda] v svojih očeh [so se] povzdigovali v ponosu« (Al 4:6). Ugotovljeno je, da je »ponižni bahavec« še vedno bahavec.

  32. David Brooks, »Finding a Way to Roll Back Fanaticism«, New York Times, 15. avg.  2017, A23.

  33. Al 5:53, 54.

  34. Mih 6:8.

  35. Gl. Moz 26:30.

  36. Gl. Mt 6:12, 15.

  37. Gl. Moz 26:31.

  38. Kot je rekel Nelson Mandela: »Zamera je, kot da bi popili strup in potem upali, da bo ubil vaše sovražnike.« (v Jessica Durando, »15 of Nelson Mandela’s Best Quotes«, USA Today, 5. dec. 2013, usatoday.com)

  39. Et 12:26, 27; poudarek dodan.

  40. Edmund Vance Cooke, »The Eternal Everyday«, Impertinent Poems (1907), 21.