Vdovino srce

Imel sem velik blagoslov, da sem skoraj vse svoje odraslo življenje služil med svetimi na Tihem oceanu. Vera, ljubezen in osupljiva odrekanja teh predanih svetih me navdajajo z navdihom, hvaležnostjo in radostjo. Njihove zgodbe so podobne vašim.

Pomislil sem, da imajo ti sveti veliko skupnega z vdovo, ki jo je Odrešenik opazil, ko je »sedel /.../ in gledal, kako množica meče denar v [zakladnico]. Mnogo bogatih je veliko vrglo.

Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča. /.../

Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.

Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.’«¹

Čeprav sta bila njena novčiča boren prispevek, je bil Odrešeniku njen dar nadvse dragocen, zato ker je dala vse. V tistem trenutku je Odrešenik docela spoznal vdovo, kajti s svojim darom mu je razkrila srce. Kakovost in globina njene ljubezni in vere sta bili takšni, da je dala, vedoč, da bo za njeno »uboštvo« poskrbljeno.

To isto srce sem videl v svetih na Tihem oceanu. Nedavno sta v neki vasici na enem od teh otokov starejši moški in njegova žena sprejela povabilo misijonarjev, naj iskreno vprašata Gospoda, ali lekcije, ki ju jih učita, izpričujejo resnico. Pri tem sta predvidela tudi posledice obvez, ki jih bosta morala upoštevati, če ju bo odgovor, ki ga bosta prejela, privedel do tega, da bosta obnovljeni evangelij sprejela. Postila sta se in molila, da bi vedela, ali je Cerkev prava, in ali Mormonova knjiga izpričuje resnico. Odgovor na molitev sta prejela v obliki blage, a jasne potrditve. »Da! Prava je!«

Ker sta to pričevanje prejela, sta se odločila, da se bosta krstila. To ni bila odločitev brez osebne žrtve. Zaradi svoje odločitve in krsta sta plačala visoko ceno. Izgubila sta zaposlitev, žrtvovala sta družbeni položaj, razdrla so se pomembna prijateljstva in družina jima je odtegnila podporo, ljubezen in spoštovanje. Sedaj sta vsako nedeljo pešačila v cerkev in si s prijatelji in sosedi, ki so hodili v nasprotno smer, izmenjavala nelagodne poglede.

V teh težkih okoliščinah so tega dobrega brata vprašali, kaj čuti glede svoje odločitve, da se pridruži Cerkvi. Njegov preprost in neomajen odgovor se je glasil: »Saj je prava, mar ne? Najina odločitev je bila jasna.«

Ta dva novo–spreobrnjena sveta sta zares imela vdovino srce. Tudi ona sta tako kot vdova, »dala vse,« kar sta lahko, vedoč, da dajeta od svojega »uboštva«. Zaradi njunega verujočega srca in vztrajne vere v tistih težkih časih, so jima bremena postala lažja. Pomagali in obdajali so ju zelo zavzeti in uslužni člani Cerkve in osebno sta bila okrepljena zaradi svojega služenja v cerkvenih poklicih.

Potem ko sta dala »vse«, je napočil največji dan, ko sta se v templju pečatila kot večna družina. Gospod ju je, tako kot spreobrnjence pod Almovim vodstvom, okrepil, »da [sta svoja] bremena [lahko prenašala] z lahkoto in vsej Gospodovi volji [sta] se [podvrgla] veselo in s potrpežljivostjo.«² Takšno je vdovino srce, ki ga pooseblja ta čudoviti par.

Naj vam spregovorim še o eni izkušnji, ko se je jasno razodelo vdovino srce. Na Samoi sodelujemo z vaškimi svèti, da je misijonarjem dovoljeno pridigati evangelij. Pred nekaj leti sem se pogovarjal s poglavarjem vasi, kamor je bilo našim misijonarjem veliko let prepovedano. Ta pogovor je potekal nedolgo zatem, ko je glavni poglavar Cerkvi »odprl vas« in našim misijonarjem dovolil učiti tiste, ki bi o evangeliju in njegovih naukih radi izvedeli več.

Po toliko letih sem, ko se je zgodil ta čudežni preobrat dogodkov, hotel vedeti, kaj je povzročilo, da je glavni poglavar ta ukrep sprejel. O tem sem poizvedoval in poglavar, s katerim sem se pogovarjal, je odgovoril: »Človek lahko določeno obdobje živi v temi, toda prišel bo čas, ko bo želel priti na svetlo.«

Glavni poglavar je z odprtjem vasi pokazal vdovino srce - srce, ki se omehča, ko se razodeneta toplota in svetloba resnice. Ta voditelj se je bil pripravljen odreči letom tradicije, se soočiti z veliko nasprotovanja in ostati neomajen, da bi drugi lahko bili blagoslovljeni. To je bil voditelj, ki je svoje srce osredotočil na blaginjo in srečo svojega ljudstva namesto na zahteve tradicije, kulture in osebne moči. Te skrbi je opustil v zameno za to, kar nas je učil predsednik Thomas S. Monson: »Če bomo posnemali Odrešenikov vzor, bomo imeli priložnost, da bomo v življenju drugih luč.«³

Skratka, naj vam povem še eno izkušnjo med svetimi na Tihem oceanu, ki ostaja globoko in duhovno zakoreninjena v moji duši. Pred leti sem bil mlad svetovalec škofa v novem oddelku na Ameriški Samoi. Imeli smo devetindevetdeset članov, med katerimi so bili samooskrbni kmetovalci, delavci v tovarni konzerv, vladni uslužbenci in njihove družine. Ko je Prvo predsedstvo leta 1977 oznanilo posvetitev templja na Samoi, smo vsi izrazili radost in hvaležnost. V tistem času je bilo za odhod v tempelj z Ameriške Samoe potrebno potovati bodisi na Havaje bodisi na Novo Zelandijo. To je bilo zelo drago potovanje, ki je presegalo finančne zmožnosti številnih zvestih članov Cerkve.

V tem času se je člane spodbujalo, naj prispevajo v sklad za gradnjo, da bi pomagali pri gradnji templja. Naše škofovstvo je v tem duhu člane oddelka prosilo, naj v molitvi razmislijo, koliko lahko dajo. Za družine so določili datum za zbiranje prispevkov. Ko smo kasneje na samem odpirali ovojnice s prispevki, smo bili v škofovstvu počaščeni in ganjeni zaradi vere in radodarnosti naših čudovitih članov oddelka.

Ker sem poznal vsako družino in njihove okoliščine, sem začutil globoko in močno občudovanje, spoštovanje in ponižnost. To so bili vsekakor sodobni vdovini novčiči, dani prosto od njihovega »uboštva« in radostno v obljubljeno gradnjo svetega Gospodovega templja na Samoi. Te družine so Gospodu posvetile vse, kar so lahko, v veri, da ne bodo ostale v uboštvu. S svojim darom so prikazale svoje vdovino srce. Vsi, ki so dali, so to storili voljno in radostno, ker je vdovino srce v njih lahko videlo z očmi vere velike najvišje blagoslove, pripravljene za njihove družine in vse ljudi na Samoi in Ameriški Samoi ter za prihodnje generacije. Vem, da Gospod ve za njihovo posvečeno darovanje, njihove vdovine novčiče in da jih je sprejel.

Srce vdove, ki je dala svoja novčiča, je srce, ki bo z žrtvovanjem dalo vse; s prestajanjem težav, preganjanjem in zavračanjem ter s prenašanjem vsakovrstnih bremen. Vdovino srce je srce, ki zaznava, čuti in pozna luč resnice in bo dalo vse, da bo to resnico sprejelo. Prav tako pomaga drugim, da vidijo to isto luč in dosežejo isto mero večne sreče in radosti. Nenazadnje, vdovino srce opredeljuje voljnost, da damo vse za gradnjo Božjega kraljestva na zemlji.

Kot sveti širom sveta se pridružimo v tem, kar je nujno, da bi imeli vdovino srce, in se resnično veselimo v blagoslovih, ki bodo zapolnili »pomanjkanje«, ki sledi. Moja molitev za vsakogar od nas je prošnja, da bi imeli pogum, da bi nosili svoja bremena, žrtvovali, kar je potrebno, in imeli voljo, da bi dajali in delali. Obljubljam, da vas Gospod ne bo pustil v uboštvu. Obljubljam vam, da vas Gospod ne bo pustil čakati. Vdovino srce navdaja zahvaljevanje, da je bil Odrešenik »mož bolečin in znanec bolezni«⁴, da nam ne bi bilo treba okusiti »grenke kupe«⁵. Navkljub našim šibkostim in slabostim, in zaradi njih, nam še naprej ponuja svoje roke, ki so bile prebodene v naše dobro. Dvignil nas bo, če smo voljni priti v luč njegovega evangelija, ga sprejeti in mu dovoliti, da zapolni naše »uboštvo«.

Pričujem o veliki ljubezni, ki jo lahko izkazujemo kot učenci in privrženci Gospoda Jezusa Kristusa. Thomasa S. Monsona imam rad in ga podpiram kot Božjega preroka na zemlji. Mormonova knjiga je še ena priča o Jezusu Kristusu svetu in vse vabim, naj jo preberejo in odkrijejo njeno sporočilo. Vsi, ki bodo sprejeli Gospodov povabilo, naj pridejo k njemu, bodo našli mir, ljubezen in luč. Jezus Kristus je naš veliki Vzornik in Odkupitelj. Večno življenje lahko prejmemo le zaradi Jezusa Kristusa in čudeža njegove neskončne odkupne daritve. O tem pričujem v njegovem svetem imenu, in sicer Jezusa Kristusa, amen.