Resnica vseh reči

Nocoj smo prišli z upanjem in vero, da bomo zaradi Svetega Duha, ki uči resnico, odšli tako ali drugače okrepljeni in blagoslovljeni.¹ Rad bi govoril o našem osebnem iskanju resnice.

Kot mlad fant sem imel veliko vprašanj o Cerkvi. Nekatera vprašanja so bila iskrena. Druga niso bila in so odražala dvome drugih.

O svojih vprašanjih sem se pogosto pogovarjal z mamo. Prepričan sem, da je lahko čutila, da je bilo veliko mojih vprašanj iskrenih in da so prihajala iz srca. Mislim, da je bila malce razočarana nad vprašanji, ki so bila manj iskrena in bolj dokazovalna. Vendar me zaradi vprašanj, ki sem jih imel, ni nikdar poniževala. Poslušala me je in skušala nanje odgovoriti. Ko je začutila, da je rekla vse, kar je lahko, in da sem še vedno imel vprašanja, je rekla nekaj takšnega: »David, to je dobro vprašanje. Ko iščeš in bereš in moliš za vprašanje, zakaj ne narediš to, kar veš, da bi moral, in ne tistega, kar veš, da ne bi smel?« To je postalo vzorec za moje iskanje resnice. S preučevanjem, molitvijo in spolnjevanjem zapovedi sem spoznal, da na vsa moja pomembna vprašanja obstajajo odgovori. Spoznal sem tudi, da so za nekatera vprašanja potrebni neprekinjena vera, potrpežljivost in razodetja.²

Mama je odgovornost razvijanja vere in iskanja odgovorov prenesla name. Vedela je, da bodo pomembna vprašanja prišla zaradi iskanja resnice na način, ki ga je predpisal nebeški Oče. Vedela je, da sem moral poiskati resnico. Vedela je, da sem moral biti v vprašanjih iskren in biti pripravljen ukrepati glede tistega, kar sem že vedel, da je res. Vedela je, da sem moral preučevati in moliti in da sem moral razviti večjo potrpežljivost, ko sem iskal odgovore od Gospoda. Pripravljenost, da bomo potrpežljivi, je del našega iskanja resnice in je del Gospodovega vzorca razodevanja resnice.³

Sčasoma sem spoznal, da me je mama učila vzorec nebeškega Očeta za iskanje resnice. Vera se je poglobila, odgovori so začenjali prihajati in jaz sem sprejel klic na misijon.

Na začetku mojega misijona je prišel čas, ko sem vedel, da moram vedeti, ali je Cerkev prava in ali je bil Joseph Smith Božji prerok. Občutil sem, kar je predsednik Thomas S. Monson tako jasno izrazil na zadnji generalni konferenci: »Če o tem nimate trdnega pričevanja, naredite to, kar je potrebno, da ga boste dobili. Nujno je, da imate v teh težkih časih lastno pričevanje, kajti s pričevanji drugih boste prišli le del poti.«⁴ Vedel sem, kaj je potrebno. Mormonovo knjigo sem moral prebrati z iskrenim srcem, z resničnim namenom in Boga vprašati, ali izpričuje resnico.

Prisluhnite izjemni obljubi nebeškega Očeta, ki jo je dal po preroku Moroniju: »In ko boste te reči prejeli, bi vas opomnil, da bi vprašali Boga, večnega Očeta, v Kristusovem imenu, ali so te reči mar resnica; in če boste vprašali z iskrenim srcem, z resničnim namenom, z vero v Kristusa, vam bo resnico teh reči pokazal z močjo Svetega Duha.⁵

Če sem želel prejeti, kar je v Mormonovi knjigi, sem jo moral prebrati. Začel sem na začetku knjige in bral vsak dan. Nekateri pričevanje prejmejo zelo hitro. Pri drugih bo potrebno več časa in več molitev in morda bodo morali knjigo prebrati večkrat. Preden sem prejel obljubljeno pričevanje, sem moral prebrati celo knjigo. Toda Bog mi je resnico teh reči razodel z močjo Svetega Duha.

V svojem misijonarskem dnevniku sem opisal svojo radost, ker sem poznal resnico, pa tudi osebni izraz zavezanosti in resnični namen, da bom deloval glede na resnico, ki sem jo prejel. Napisal sem: »Nebeškemu Očetu in sebi sem obljubil, da bom delal po svojih najboljših močeh, da bom do konca življenja dal vse od sebe, kar koli se od mene prosi, bom naredil, toda sedaj imam pred sabo preostanek misijona in bom poskrbel, da bo to čudovit misijon, misijon, zaradi katerega se ne bom počutil slabo, vendar ne zaradi sebe, ampak zaradi Gospoda. Rad imam Gospoda in rad imam to delo, in samo molim, da me ta občutek ne bo nikoli zapustil.«

Spoznal sem, da je za to, da ta občutek ne bi nikoli odšel, potrebno stalno hranjenje in stalno prizadevanje, da se pokesam in spolnjujem zapovedi. Predsednik Monson je rekel: »Pričevanje morate ohranjati vitalno in živo, tako da ste še naprej poslušni Božjim zakonom, da vsak dan molite in preučujete svete spise.«⁶

Vrsto let sem misijonarje in mlade ljudi po svetu spraševal, kako so si začeli osebno prizadevati, da bi našli resnico in pridobili pričevanje. Skoraj brez izjeme so odgovorili, da se je njihov trud, da bi prejeli osebno pričevanje, začel z osebno odločitvijo, da bodo Mormonovo knjigo prebrali od začetka in Boga vprašali, ali izpričuje resnico. S tem so se odločili, da bodo raje »delovali«, kot da »se deluje nanje«⁷ zaradi dvomov drugih.

Če želimo poznati resnico, moramo živeti evangelij⁸ in »[preizkusiti]«⁹ besedo. Opozorjeni smo, naj se ne upiramo Gospodovemu Duhu.¹⁰ Kesanje skupaj z odločnostjo, da bomo spolnjevali zapovedi, je pomemben del iskanja resnice vsakega posameznika.¹¹ Pravzaprav se bomo morda morali, zato da bomo spoznali resnico, voljno »odreči« svojim grehom.¹²

Zapovedano nam je, naj iščemo učenost, in sicer s preučevanjem in tudi z vero in naj besede modrosti iščemo v najboljših knjigah¹³. Svoje iskanje resnice, bi morali osredotočati na »najboljše knjige« in najboljše vire. Med najboljšimi so sveti spisi in besede živih prerokov.

Predsednik Monson je vsakega od nas prosil, naj »naredimo, kar je potrebno«, da bomo pridobili in ohranili močno pričevanje.¹⁴ Kaj morate narediti, da boste svoje pričevanje poglobili in okrepili? Vsak od nas je osebno odgovoren, da naredi to, kar je potrebno, da pridobi in ohrani močno pričevanje.

Del Gospodovega vzorca za učenje o resnici je ta, da potrpežljivo spolnjujemo svoje zaveze, medtem ko delamo, kar je potrebno, da bi od Gospoda prejeli odgovore. Še posebej, ko so stvari težke, se bo od nas morda zahtevalo, naj se »Gospodovi volji [podvržemo] veselo in s potrpežljivostjo«¹⁵ . Potrpežljivo spolnjevanje zavez poglobi našo ponižnost, našo željo, da bi vedeli resnico in Svetemu Duhu dovolili, »da bi [nas] vodil po poteh modrosti, da bi [nas] lahko blagoslavljal, da bi uspevali in bi [nas] ohranjal«¹⁶.

Z ženo Mary poznava nekoga, ki ga imava zelo rada, ki se večji del življenja bori z določenimi vidiki Cerkve. Rada ima evangelij in rada ima Cerkev, vendar ima še zmeraj vprašanja. Pečatila se je v templju, je dejavna v Cerkvi, opravlja svoje poklice in je čudovita mati in žena. Vrsto let je skušala delati tisto, kar je vedela, da je prav, in ni delala tistega, kar je vedela, da je narobe. Spolnjevala je svoje zaveze in nadaljevala z iskanjem. Včasih je bila hvaležna, da se je lahko oprijela vere drugih.

Nedavno se je njen škof želel dobiti z njo in njenim možem. Prosil ju je, da sprejmeta delo v templju, da bi bila namestnika za tiste, ki potrebujejo tempeljske uredbe. Poklic ju je presenetil, vendar sta ga sprejela in začela s služenjem v Gospodovi hiši. Njun najstniški sin je nedavno sodeloval pri raziskovanju družinske zgodovine in našel družinsko ime, za katerega tempeljske uredbe še niso bile narejene. Čez čas sta služila kot namestnika in za to osebo in njegovo družino opravila uredbe. Ko sta pokleknila skupaj pri oltarju in je bilo opravljeno pečatenje, je ta čudovita, potrpežljiva ženska, ki je tako dolgo iskala, imela osebno duhovno izkušnjo, zaradi katere je spoznala, da so templji in uredbe, ki se jih tam izvaja, prave in resnične. Poklicala je svojo mamo in ji povedala o svoji izkušnji in rekla, da kljub temu, da ima še vedno vprašanja, ve, da je tempelj pravi, da so tempeljske uredbe prave in da je Cerkev prava. Njena mama je jokala od hvaležnosti do ljubečega, potrpežljivega nebeškega Očeta in za hčerko, ki potrpežljivo še naprej išče.

Potrpežljivo spolnjevanje zavez v naše življenje prinaša nebeške blagoslove.¹⁷

V Gospodovi obljubi, da »z močjo Svetega Duha lahko spoznate resnico vseh reči«¹⁸ sem našel veliko tolažbo. Čeprav ne vemo vsega, resnico lahko poznamo. Lahko vemo, da Mormonova knjiga izpričuje resnico! Pravzaprav lahko, kot je to popoldne učil predsednik Russell M. Nelson, iz dna srca čutimo [gl. Al 13:27], da je Mormonova knjiga nedvoumno Božja beseda. To lahko »čutimo tako močno, da ne bomo hoteli niti enega dneva preživeti brez nje«.¹⁹

Lahko vemo, da je Bog naš Oče, ki nas ima rad, in da je njegov Sin, Jezus Kristus, naš Odrešenik in Odkupitelj. Lahko vemo, da bi se članstvo v njegovi Cerkvi moralo spoštovati in da nam bo tedensko dejanje, ko vzamemo zakrament, pomagalo, da bomo mi in naša družina varni. Lahko vemo, da so zaradi tempeljskih zavez družine resnično lahko skupaj za večno. Lahko vemo, da so odkupna daritev Jezusa Kristusa in blagoslovi kesanja in odpuščanja pravi in resnični. Lahko vemo, da je naš dragi prerok, predsednik Thomas S. Monson, Gospodov prerok, in da sta njegova svetovalca in člani zbora dvanajsterih apostoli, prerok, vidci in razodevalci.

Za vse to vem, da je res, in o tem pričujem, v imenu Jezusa Kristusa, amen.