Tri sestre
Sami smo odgovorni za svojo pot učenca in to ima malo – če sploh kaj – opraviti s tem, kako z nami ravnajo drugi.
Drage sestre, drage prijateljice, to, da generalno konferenco po vsem svetu začenjamo z zasedanjem sestre, je pomembno in čudovito. Samo predstavljajte si: sestre vseh starosti, ozadij, narodnosti in jezikov, združene v veri in ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa.
Ko smo se nedavno sestali z našim ljubim prerokom, predsednikom Thomasom S. Monsonom, nam je povedal, kako zelo ljubi Gospoda. In vem, da vam je predsednik Monson zelo hvaležen za ljubezen, molitve in predanost Gospodu.
Dolgo tega so v daljni deželi živele tri sestre.
Prva je bila žalostna. Nič na njej, od čela do brade in od glave do peta, se ji ni zdelo povsem v redu. Ko je govorila, so bile njene besede včasih nepovezane in ljudje so se ji smejali. Ko jo je kdo kritiziral ali jo »pozabil« na kaj povabiti, je navadno zardela, odšla stran in našla skrit kotiček, kjer je navadno žalostno zavzdihnila in se spraševala, zakaj je življenje postalo tako potrto in otožno.
Druga sestra je bila jezna. Mislila je, da je zelo pametna, toda v šoli je na preverjanjih znanja nekdo drug vedno imel boljše rezultate. Imela se je za zabavno, pravično, modno in osupljivo. Toda zdelo se je, da je nekdo vedno bolj zabaven, pravičnejši, modernejši ali osupljivejši.
Nikdar ni bila prva v ničemer in tega ni mogla prenesti. Življenje ne bi smelo biti takšno!
Včasih se je znašala nad drugimi in zdelo se je, da je vedno le korak od tega, da bo zaradi tega ali onega doživela izpad.
Seveda zato ni bila nič bolj simpatična ali priljubljena. Včasih je škripala z zobmi, stiskala pesti in mislila: »Življenje je tako nepravično!«
Potem je bila še najmlajša sestra. V nasprotju z njeno žalostno in jezno sestro je bila – zadovoljna. In ne zato, ker bi bila od sester pametnejša ali lepša ali sposobnejša. Ne, ljudje so se tudi njej včasih izogibali in jo zapostavljali. Včasih so se posmehovali temu, v kar je bila oblečena ali kar je rekla. Včasih so o njej govorili hudobno. Toda ni dopustila, da bi jo kar koli od tega preveč obremenjevalo.
Ta sestra je rada pela. Ni imela zelo visokega glasu in ljudje so se zaradi tega smejali, toda to je ni ustavilo. Imela je navado reči: »Ali bom dovolila, da bom zaradi drugih ljudi in njihovih mnenj prenehala peti!«
Ravno dejstvo, da je še naprej pela, je najstarejšo sestro žalostilo, drugo sestro pa jezilo.
Minilo je veliko let in naposled se je vsaki sestri čas na zemlji iztekel.
Najstarejša sestra, ki je vedno znova spoznavala, da v življenju ne manjka razočaranj, je naposled umrla žalostna.
Druga, ki je vsak dan našla nekaj novega, kar ji ni bilo všeč, je umrla jezna.
Najmlajša sestra pa je življenje preživela tako, da je prepevala na vso moč in z zaupljivim nasmehoma na obrazu ter umrla zadovoljna.
Seveda življenje nikoli ni tako preprosto in ljudje nikoli niso tako enodimenzionalni kot tri sestre v tej zgodbi. Toda celo skrajni primeri kot tile nas lahko naučijo nekaj o nas samih. Če ste kot večina nas, ste se nemara do mere prepoznale v eni, dveh ali morda v vseh teh treh sestrah. Pa si nekoliko pobliže oglejmo vsako posebej.
Žrtev
Prva sestre je sebe videla kot žrtev – kot nekoga, ki nima moči.1 Zdelo se je, kakor da se ji ena za drugo dogajajo reči, zaradi katerih je nesrečna. S tem življenjskim pristopom je drugim dajala nadzor nad tem, kako se je počutila in obnašala. Če to delamo, nas odnese vsak veter mnenja – in v današnjih dneh vseprisotnih družbenih medijev ti vetrovi pihajo z močjo orkanov.
Drage sestre, zakaj bi svojo srečo izročile nekomu, ali skupini posameznikov, ki mu je le malo do vas – ali vaše sreče?
Če se zalotite, da vas skrbi, kaj o vas govorijo drugi ljudje, naj vam predlagam naslednji protistrup: spomnite se, kdo ste. Spomnite se, da ste iz kraljeve hiše nebeškega kraljestva, hčere nebeških staršev, ki kraljujeta vsemu stvarstvu.
Imate duhovni DNK Boga. Imate edinstvene darove, ki izvirajo iz vašega duhovnega stvarjenja in ki so bili razviti v obsežnem razponu predzemeljskega življenja. Ste otrok usmiljenega in večnega Očeta v nebesih, Gospoda nad vojskami, tistega, ki je ustvaril stvarstvo, po obsežnem vesoljnem prostranstvu razprostrl vrteče se zvezde in planete postavil v njim določene orbite.
V njegovih rokah ste.
Zelo dobrih rokah.
Ljubečih rokah.
Skrbnih rokah.
In tega ne more spremeniti nič, kar kdo reče o vas. Njihove besede so brez pomena v primerjavi s tem, kar je o vas rekel Bog.
Ste njegov dragoceni otrok.
Ljubi vas.
Celo ko se spotaknete, celo ko se od njega odvrnete, vas Bog ljubi. Če se počutite izgubljene, zapuščene ali pozabljene, se ne bojte. Dobri pastir vas bo našel. Zadal si vas bo na ramena. In odnesel vas bo domov.2
Moje drage sestre, prosim, dovolite, da se vam te božanske resnice globoko vtisnejo v srca. In spoznale boste, da je veliko razlogov, da niste žalostne, kajti izpolniti morate večno usodo.
Ljubi Odrešenik sveta je dal svoje življenje, zato da bi se lahko odločile, da bo ta usoda po vaši zaslugi postala stvarnost. Prevzele ste njegovo ime; njegove učenke ste. In zaradi njega se lahko oblečete v oblačila večne slave.
Sovražno nastrojena
Druga sestra je bila jezna na ves svet. Kot njena žalostna sestra je čutila, da ji vse težave v življenju povzroča nekdo drug. Krivila je svojo družino, prijatelje, šefa in sodelavce, policijo, sosede, cerkvene voditelje, trenutne modne trende, intenzivnost sončne energije in preprosto nesrečo. In nad vsem tem se je znašala.
O sebi ni mislila, da je slab človek. Ravno nasprotno, čutila je, da se je samo branila. Verjela je, da vse druge spodbuja sebičnost, malenkostnost in sovraštvo. Po drugi strani so jo spodbujali dobri nameni – pravičnost, integriteta in ljubezen.
Na žalost je način razmišljanja jezne sestre vse preveč pogost. To je bilo zabeleženo v nedavni študiji, ki je raziskovala spore med rivalskimi skupinami. Raziskovalci so v sklopu študije intervjuvali Palestince in Izraelce na Bližnjem vzhodu ter republikance in demokrate v Združenih državah. Odkrili so, da je »vsaka stran čutila, da njihovo skupino bolj motivira ljubezen kot sovraštvo, toda ko so jih vprašali, zakaj je njihova nasprotujoča skupina vpletena v spor, so pokazali na sovraštvo kot motivirajoči dejavnik [druge] skupine«.3
Drugače rečeno, vsaka skupina je o sebi mislila, da so »dobri fantje« – pošteni, prijazni in resnicoljubni. Nasprotno pa so tekmece videli kot »slabe fante« – neobveščene, nepoštene, celo zlobne.
Tistega leta, ko sem se rodil, je bil svet sredi strašne vojne, ki je svetu prinesla strahotno žalost in uničujoče gorje. To vojno je povzročil moj lastni narod – ljudje, ki so določene druge skupine opredelili za hudobne in proti njim spodbujali sovraštvo.
Tiste, ki jih niso marali, so utišali. Sramotili so jih in demonizirali. Imeli so jih za manjvredne – celo manj od človeka. In ko skupino ljudi enkrat degradirate, boste nasilne besede in dejanja zoper njih verjetno zagovarjali.
Strese me, ko pomislim, kaj se je dogajalo v Nemčiji 20. stoletja.
Ko nam nekdo nasprotuje ali z nami ne soglaša, smo v skušnjavi, da bi predpostavljali, da mora biti z njim nekaj narobe. In od tam je majhen korak do tega, da njihovim besedam in dejanjem pridamo najslabše motive.
Seveda moramo vedno zagovarjati to, kar je prav, in pride čas, ko se moramo oglasiti v bran takšni stvari. Vendar ko to delamo z jezo ali sovraštvom v srcih – ko se nad drugimi znašamo zato, da bi jih prizadeli, sramotili ali utišali – je verjetno, da tega ne delamo iz pravičnosti.
Kaj je učil Odrešenik?
»Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike, [blagoslovite tiste, ki vas preklinjajo, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo], in molite za tiste, ki vas [kruto zlorabljajo in preganjajo],
da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih.«4
To je Odrešenikov način. To je prvi korak, da odpravimo ovire, ki v svetu ustvarjajo tako veliko jeze, sovraštva, razkola in nasilja.
»Da,« utegnete reči, »pripravljen bi bil ljubiti sovražnike – če bi le bili oni pripravljeni narediti enako.«
Toda to v resnici ni pomembno, kajne? Sami smo odgovorni za svojo pot učenca in to ima malo – če sploh kaj – opraviti s tem, kako z nami ravnajo drugi. Očitno upamo, da bodo v zameno razumevajoči in dobrotljivi, toda naša ljubezen do njih je neodvisna od tega, kaj čutijo do nas.
Morda jih bo naše prizadevanje, da bi sovražnike ljubili, v srcih omehčalo in dobro vplivalo nanje. Morda ne. Toda to ne spremeni naše predanosti, da sledimo Jezusu Kristusu.
Zato bomo kot člani Cerkve Jezusa Kristusa ljubili svoje sovražnike.
Jezo ali sovraštvo bomo premagali.
V srcih bomo čutili močno ljubezen do vseh Božjih otrok.
Prizadevali si bomo druge blagosloviti in jim služiti – celo tistim, ki nas morda kruto zlorabljajo in preganjajo.5
Pristna učenka
Najmlajša sestra predstavlja pristno učenko Jezusa Kristusa. Delala je nekaj, kar je izredno težko delati – Bogu je zaupala celo, ko se je soočala s posmehom. Navzlic preziru in cinizmu okrog sebe je nekako ohranila vero in upanje. Živela je radostno, ne ker so bile radostne njene okoliščine, temveč ker je bila radostna sama.
Nihče od nas na potovanju skozi življenje ni brez ovir. Ker nas tako veliko sil poskuša odvrniti, kako torej ostajamo zazrti v sijajno srečo, ki je obljubljena zvestim?
Verjamem, da odgovor lahko najdemo v sanjah, ki jih je pred več tisoč leti imel neki prerok. Imenoval se je Lehi, njegove sanje pa so zabeležene v dragoceni in čudoviti Mormonovi knjigi.
Lehi je v sanjah videl prostrano polje, na njem je bilo čudežno drevo, lepo, da se ne da povedati. Videl je tudi ogromne skupine ljudi, ki so si utirali pot k drevesu. Hoteli so okusiti njegov čudoviti sad. Čutili in zaupali so, da jim bo dal veliko srečo in trajni mir.
K drevesu je vodila ozka pot, poleg katere pa je bil železni drog, ki jim je pomagal ostati na poti. Toda tam je bila tudi temna megla, ki jim je zastirala pogled tako na pot kot na drevo. Še nevarnejši pa je bil nemara zvok glasnega smeha in posmeha, ki je prihajal iz bližnje ogromne in prostorne zgradbe. Pretresljivo je, da je zasmehovanje prepričalo celo nekaj ljudi, ki so prišli k drevesu in okusili čudežni sad, da so začutili sram in zašli.6
Morda so začeli dvomiti, da je drevo tako lepo, kot so nekoč mislili, da je. Morda so se začeli spraševati o dejanskosti tega, kar so doživeli.
Morda so mislili, da bo življenje lažje, če se bodo od drevesa življenja odvrnili. Morda se jim ne bodo nič več posmehovali ali smejali.
In dejansko so bili ljudje, ki so se jim rogali, videti prav kakor ljudje, ki so čisto srečni in se zabavajo. Torej, če bi drevo morda zapustili, bi bili dobrodošli v občestvu ogromne in prostorne zgradbe in bi se jim zaploskalo zaradi njihove presoje, inteligence in modrovanja.
Ostanite na poti
Drage sestre, drage prijateljice, če se vam to, da se trdno držite železnega droga in stanovitno hodite proti odrešitvi, zdi težko; če zaradi smeha in posmeha drugih, ki so videti tako samozavestni, omahujete; če vas neodgovorjena vprašanja ali nauki, ki jih še ne razumete, vznemirjajo; če ste zaradi razočaranj žalostne, vas rotim, da se spomnite Lehijevih sanj.
Ostanite na poti!
Nikdar ne izpustite železnega droga – Božje besede!
In če si kdo prizadeva, da bi se sramovale tega, da ste deležne Božje ljubezni, se zanj ne menite.
Nikdar ne pozabite: ste otrok Boga; za vas so pripravljeni bogati blagoslovi; če se lahko naučite izpolnjevati njegovo voljo, boste spet živele z njim!7
Obljube hvale in sprejemanja s strani sveta so nezanesljive, neresnične in vas ne morejo zadovoljiti. Božje obljube so zanesljive, resnične in radostne – zdaj in vekomaj.
Vabim vas, da o religiji in veri razmislite z višjega vidika. Nič, kar ponuja ogromna in prostorna zgradba, se ne more primerjati s sadom življenja po evangeliju Jezusa Kristusa.
Resnično, »oko ni videlo in uho ni slišalo in /.../ v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo«.8
Sam sem spoznal, da je pot učenca evangelija Jezusa Kristusa pot radosti. To je pot do varnosti in miru. To je pot do resnice.
Pričujem, da z darom in močjo Svetega Duha to lahko spoznate same.
Če pot medtem za vas postane težka, upam, da boste našle zavetje in moč v naših čudovitih cerkvenih organizacijah: Osnovni, Mladenkah in Društvu za pomoč. So kakor smerne točke na poti, kjer lahko obnovite svoje zaupanje in vero za potovanje pred seboj. So varen dom, kjer od sester in součenk lahko prejmete občutek pripadnosti in spodbudo.
To, kar se učite v Osnovni, vas pripravi na dodatne resnice, ki se jih učite kot mladenke. Pot učenk, po kateri hodite v razredih Mladenk, vas vodi v občestvo in sestrstvo Društva za pomoč. Z vsakim korakom so vam na poti dane dodatne priložnosti, da svojo ljubezen do drugih izkažete z dejanji vere, sočutja, dobrotljivosti in služenja.
Če se boste odločile za to pot učenk, vas bo pripeljala do neslutene sreče in izpolnitve vaše božanske narave.
Ne bo lahko. Potrebno bo najboljše, kar imate – vsa vaša inteligenca, ustvarjalnost, vera, integriteta, moč, odločnost in ljubezen. Toda nekega dne se boste ozrle nazaj na svoja prizadevanja in o, kako hvaležne boste, da ste ostale močne, da ste verjele in da niste skrenile s poti.
Še naprej se trudite
V življenju je lahko veliko stvari, ki so izven vašega nadzora. Toda na koncu imate moč, da se odločite tako za cilj potovanja kot za številne od izkušenj na poti. Ne gre toliko za vaše sposobnosti, temveč so vaše odločitve tiste, ki vam spremenijo življenje.9
Ne morete dopuščati, da ste zaradi okoliščin žalostne.
Ne morete dopuščati, da ste zaradi njih jezne.
Lahko se radostite, ker ste Božje hčere. V Božji milosti in ljubezni Jezusa Kristusa lahko najdete radost in srečo.
Lahko ste vesele.
Rotim vas, da bodite v srcih neizmerno hvaležne zaradi obilne in brezmejne Božje dobrote. Moje ljube sestre, to lahko naredite! Z vso ljubeznijo svoje duše molim, da se boste odločile, da se boste še naprej trudile priti k drevesu življenja. Molim, da se boste odločile povzdigniti glas in iz svojega življenja napravile sijajno simfonijo hvale, radujoč se zaradi Božje ljubezni in čudežev, ki jih svetu lahko prineseta Božja Cerkev in evangelij Jezusa Kristusa.
Pesem prave poti učenke lahko nekomu zveni neuglašeno ali celo nekoliko glasno. Tako je že od začetka časa.
Toda za nebeškega Očeta in za tiste, ki ga ljubijo in spoštujejo, je to nadvse dragocena in lepa pesem – veličastna in posvetitvena pesem o ljubezni odkupljenja ter o služenju Bogu in bližnjim.10
Puščam vam svoj blagoslov Gospodovega apostola, da boste našle moč, da boste radostno rasle kot Božje hčere, medtem ko boste vsak dan radostno stopale po sijajni poti učenke. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.