Ali sem Božji otrok?

Mojzes je za svojo božansko dediščino izvedel, ko se je z Gospodom pogovarjal iz oči v oči. Po tej izkušnji je prišel Satan in s prefinjeno, vendar okrutno namero skušal Mojzesa, da bi izkrivil svojo istovetnost, rekoč, naj ga Mojzes, sin človekov, časti. Mojzes pa se je ozrl na Satana in ga vprašal, kdo je on? Kajti Mojzes je zase vedel, da je Božji Sin.⁶

Ta velika vojna zoper božansko istovetnost silovito divja, saj Satan širi svoj arzenal, da uniči našo vero v Boga in spoznanje o našem odnosu z njim. Na srečo smo že od vsega začetka blagoslovljeni z jasnim razumevanjem svoje prave istovetnosti: »Bog je rekel: ‘Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost’«⁷; živi preroki pa razglašajo: »Vsak je ljubljeni duhovni sin oziroma hči nebeških staršev in vsak ima kot tak božansko naravo in usodo«.⁸

To, da te resnice poznamo z gotovostjo⁹, nam pomaga premagati preizkušnje, težave in vsakovrstne stiske.¹⁰ Gospodov apostol je, ko so ga vprašali: »Kako lahko pomagamo tistim, ki se borijo z [osebnimi izzivi]?,« odgovoril: »Učite jih o njihovi istovetnosti in njihovem namenu.«¹¹

Te mogočne resnice, so moji prijateljici Jen¹², ki je kot najstnica povzročila težko prometno nesrečo, spremenile življenje. Čeprav je utrpela hude telesne poškodbe, je občutila ostro bolečino, ker je življenje izgubila druga voznica. »Nekdo je izgubil mamo, kriva sem bila pa jaz,« je rekla. Jen, ki je zgolj nekaj dni prej stala in recitirala: »Smo hčere nebeškega Očeta, ki nas ima rad,« ¹³ se je sedaj spraševala: »Kako ima lahko rad mene?

»Telesno trpljenje je minilo,« pravi, »toda nisem mislila, da se mi bodo kdaj zacelile čustvene in duhovne rane.«

Da bi preživela, je Jen svoja čustva skrivala globoko v sebi in postala odsotna ter otopela. Po letu dni, ko je končno zmogla govoriti o nesreči, jo je navdahnjen svetovalec pozval, naj napiše stavek »Božji sem otrok« in ga izreče desetkrat na dan.

»Zapisati besede je bilo lahko,« se spominja, »izreči pa jih nisem mogla. /.../ Tako bi postalo resnično in v resnici nisem verjela, da me Bog želi za svojega otroka. Zvila sem se v klobčič in jokala.«

Po nekaj mesecih je Jen naposled zmogla opraviti nalogo vsak dan. »Vso dušo sem v priprošnjah izlila Bogu,« je rekla. »Tedaj sem tem besedam začela verjeti.« To verovanje je Odrešeniku dopustilo, da je začel zdraviti njeno ranjeno dušo. Mormonova knjiga je prinesla tolažbo in pogum v njegovo odkupno daritev.¹⁴

»Kristus je občutil moje bolečine, mojo žalost, mojo krivdo,« je zaključila Jen. »Občutila sem čisto Božjo ljubezen in nikoli nisem izkusila česa tako močnega! Spoznanje, da sem Božji otrok, je najpomembnejše spoznanje, ki ga imam!«

Bratje in sestre, kako lahko vsak od nas izkusi moč razumevanja svoje božanske istovetnosti? Začne s prizadevanjem, da bi spoznali Boga, našega Očeta.¹⁵ Predsednik Russell M. Nelson je pričeval: »Nekaj pomembnega se zgodi, ko si Božji otrok prizadeva, da bi izvedel več o Bogu in njegovem ljubljenem Sinu.«¹⁶

To, da se učimo o Odrešeniku in mu sledimo, nam pomaga, da spoznamo Očeta. Jezus, ki je »odsvit svojega [Očeta]«,¹⁷ je rekel: »Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče.«¹⁸ Vsaka Kristusova beseda in dejanje razodeva pravo naravo Boga in naš odnos z njim.¹⁹ Starešina Jeffrey R. Holland je učil: »S krvjo, ki je pritekla iz vsake pore, in žalostnim vzklikom iz njegovih ust, je Kristus iskal njega, katerega je vselej iskal – svojega Očeta. ‘Aba,’ je vzkliknil, ‘Oče’.«²⁰

Kakor je Jezus v Getsemaniju iskreno iskal svojega Očeta, tako je mladi Joseph Smith leta 1820 v svetem gaju v molitvi iskal Boga. Joseph se je, potem ko je prebral: »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga,«²¹ umaknil, da bi molil.

»Pokleknil sem,« je zapisal, »in pričel Bogu razodevati želje svojega srca. /.../

Natanko nad svojo glavo sem zagledal snop svetlobe /.../.

Zagledal sem dve osebi, katerih svetloba in slava presegata vsak opis, ki sta nad menoj stali v zraku. Eden od njiju mi je spregovoril, me poklical po imenu in rekel, pokazujoč na drugega: [Joseph,] To je moj ljubljeni Sin. Poslušaj ga!²²

Če se bomo pri iskrenem iskanju Boga zgledovali po Odrešeniku in preroku Josephu, bomo na zelo stvaren način razumeli, kot se je to zgodilo z Jen, da nas Oče pozna po imenu in da smo njegovi otroci.

Mame, zlasti mamice, ki se pogosto čutite preobremenjene in kot da se utapljate, ko se trudite vzgojiti »rod, odporen na greh,«²³ nikoli ne podcenjujte svoje osrednje vloge v Božjem načrtu! V stresnih trenutkih – ko nemara lovite malčke in vam vonj po zažganem, ki prihaja iz kuhinje, sporoča, da je vaša ljubeče pripravljena večerja sedaj žgalna daritev – vedite, da Bog posveti vaše najtežje dneve.²⁴ »Ne boj se, saj sem s teboj,«²⁵ nam mirno zatrjuje. Cenimo vas, ker izpolnjujete upanje sestre Joy D. Jones, ki je izjavila: »Naši otroci si zaslužijo razumeti svojo božansko istovetnost.«²⁶

Vsakega od nas vabim, da iščemo Boga in njegovega ljubljenega Sina. »Teh resnic,« je rekel predsednik Nelson, »se nikjer ne uči tako jasno in močno kot v Mormonovi knjigi«²⁷. Odprite njene strani in spoznajte, da Bog »vse stori za [našo] blaginjo«²⁸ in srečo; da je »milosten in mil, počasen v jezi, potrpežljiv in poln dobrote«²⁹ in da »so [zanj] vsi enaki«³⁰. Ko ste prizadeti, izgubljeni, preplašeni, vznemirjeni, žalostni, lačni ali brezupno zapuščeni v življenjskih stiskah³¹ – odprite Mormonovo knjigo in spoznali boste, da nas »Bog ne bo nikoli zapustil. Nikoli nas ni in nas nikoli ne bo. Tega ne more storiti. Ni v njegovem značaju, [da bi to storil].«³²

Spoznavanje Očeta spremni vse, zlasti naša srca, ko njegov nežni Duh potrdi našo pravo istovetnost in veliko vrednost v njegovih očeh.³³ Bog hodi z nami po poti zaveze, ko ga iščemo v priprošnjih molitvah, s preučevanjem svetih spisov in s poslušnim prizadevanjem.

Ljubim Boga svojih očetov,³⁴ »Gospoda vsemogočnega Boga,«³⁵ ki joče z nami v naših bridkostih, potrpežljivo graja našo nepravičnost in se radosti, ko si prizadevamo opustiti »vse svoje grehe, da bi [ga spoznali]«³⁶. Častim njega, ki je vedno »oče sirotam«³⁷ in družabnik osamljenim. Hvaležno pričujem, da sem spoznal Boga, svojega Očeta, in pričujem o popolnostih, lastnostih in »odličnosti [njegovega] značaja«³⁸.

Goreče molim, da bi vsak od nas resnično razumel in cenil svojo »plemenito rojstno pravico«³⁹ kot Božji otrok tako, da bi spoznaval njega, »edinega resničnega Boga in njega, ki [ga je] poslal, Jezusa Kristusa,«⁴⁰ v imenu Jezusa Kristusa, amen..