»Bodite ob njih in jih krepite«

Če povzamem Ralpha Walda Emersona, si v življenju najbolj zapomnimo tiste trenutke, v katerih občutimo naval razodetja.¹ Predsednik Nelson, ne vem, koliko »navalov« ta konec tedna še lahko prenesemo. Nekateri imamo šibka srca. Ampak spomnil sem se, da lahko poskrbite tudi za naša srca. Kakšen prerok!

V duhu čudovitih izjav in pričevanj od sinoči in ta dopoldan predsednika Russella M. Nelsona pričujem, da so te spremembe primeri razodetij, ki našo skupnost zavez vodijo od njenih začetkov. So še dodatni dokaz, da Gospod svoje delo ob svojem času pospešuje.²

Vsi, ki ste željni podrobnosti glede teh zadev, vas prosim, vedite, da se bo takoj po zaključku tega konferenčnega zasedanja začelo zasedanje, ki vključuje, ne nujno v tem zaporedju, pismo, ki ga je Prvo predsedstvo poslalo vsakemu članu Cerkve, katerega e-naslov imamo. Za vse voditelje duhovništva in pomožnih organizacij bo priložen sedem strani dolg dokument z vprašanji. Navsezadnje pa je vse to gradivo nemudoma objavljeno na ministering.lds.org. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli!«³

Sedaj pa k čudoviti zadolžitvi, ki jo je predsednik Russell M. Nelson dal meni in sestri Jean B. Bingham. Bratje in sestre, jasno je, da iz tega, ko delo Cerkve institucionalno zori, izhaja, da moramo osebnostno zoreti tudi mi – se osebnostno dvigniti nad vsakršno mehansko, brezčutno rutino v iskrene učence, o čemer je Odrešenik govoril ob zaključku svojega delovanja na zemlji. Ko se je pripravljal, da bo zapustil svojo, še vedno nevedno in nekoliko zmedeno skupinico privržencev, ni navedel ducata upravnih korakov, ki bi jih morali narediti, ali jim izročil gore poročil, ki bi jih morali izpolniti v treh izvodih. Ne, njihove naloge je povzel v eni temeljni zapovedi: »[Ljubite se] med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil. /.../ Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«⁴

V prizadevanjih, da bi se približali temu evangelijskemu idealu, smo veseli, da bo novo oznanjeni koncept skrbnega služenja duhovništva in Društva za pomoč vključeval naslednje elemente, nekaj katerih Društvo za pomoč že izvaja s čudovitim uspehom.⁵

• Izrazov hišno poučevanje in obiskujoče poučevanje ne bomo več uporabljali. To je deloma zato, ker bo veliko naših prizadevanj po skrbnem služenju v drugih okoljih, kot je dom, in deloma zato ker naš stik ne bo opredeljevalo poučevanje na podlagi pripravljenih lekcij, čeprav lekcija zagotovo bo posredovana, če bo potrebno. Osnovni namen tega skrbnega služenja bo, kakor je bilo rečeno v dneh Almovega ljudstva, da »so bdeli nad svojim ljudstvom in /.../ jih hranili s tem, kar je bilo pravično«.⁶

• Po možnosti bomo še naprej opravljali obiske na domu, toda lokalne okoliščine, kakor so veliko število, velike razdalje, osebna varnost in druge težke okoliščine, lahko preprečijo, da bi vsak dom obiskali vsak mesec. Kot je pred leti svetovalo Prvo predsedstvo, delajte po svojih najboljših močeh.⁷ Poleg katerega koli razporeda, ki ga boste napravili za dejanske obiske, je ta koledar lahko izpolnjen s telefonskimi klici, pisnimi sporočili, besedilnimi sporočili, e-pismi, video klepeti, pogovori na cerkvenih sestankih, skupnimi projekti služenja, družbenimi dejavnostmi in vrsto možnosti v svetu družbenih medijev. Vendar moram poudariti, da ta večji obseg možnosti ne vključuje neprimernega odnosa, ki sem ga nedavno videl na nalepki na avtomobilskem odbijaču. Pisalo je: »Če potrobim, sem vas hišno poučeval.«Prosim, prosim, bratje (sestre tega nikdar ne bi naredile – govorim bratom v Cerkvi), s temi spremembami želimo več skrbi in pozornosti, ne manj.

• S tem novim, bolj evangelijsko zasnovanim konceptom skrbnega služenja čutim, da se vas loteva panika glede tega, kaj šteje v poročilu. No, sprostite se, kajti nobenega poročila ni – vsaj ne poročila enaintridesetega v mesecu: »Še zadnji hip sem prišel skozi vrata.« Tudi tukaj poskušamo zoreti. Bo samo poročilo o število razgovorov, ki so jih voditelji v oddelku imeli s skrbnimi družabniki tisto četrtletje.Čeprav se sliši preprosto, prijatelji moji, so ti razgovori absolutno ključnega pomena. Brez teh podatkov škof nikakor ne bo prejel podatkov, ki jih potrebuje glede duhovnih in posvetnih okoliščin njegovih ljudi. Pomnite: Skrbni bratje predstavljajo škofovstvo in predsedstvo zbora starešin; ju ne nadomeščajo. Ključi škofovstva in predsedstva zbora zdaleč presegajo koncept skrbnega služenja.

• Ker se to poročilo razlikuje od nekaterih, ki smo jih poslali v preteklosti, naj poudarim, da nam na cerkvenem sedežu ni treba vedeti, kako ali kje ali kdajvzpostavite stik z vašimi ljudmi; vedeti moramo le in je naša skrb, da stik vzpostavite in da jih blagoslovite, tako kot jih le lahko.

Bratje in sestre, imamo priložnost, ki nam jo pošiljajo nebesa, da tukaj pokažemo čisto vero, neomadeževano pred Bogom⁸ – da nosimo bremena drug drugega, da bi bila lahka, in da tolažimo tiste, ki potrebujejo tolažbo,⁹ da služimo vdovam in osirotelim otrokom, poročenim in samskim, močnim in zmedenim, zatrtim in robustnim, srečnim in žalostnim – skratka, vsem nam, vsakemu od nas, ker moramo vsi občutiti toplo prijateljsko roko in slišati trdno izjavo vere. Vendar vas svarim, da zaradi novega imena, nove prilagodljivosti in manj poročil naše služenje ne bo niti trohice drugačno, če tega ne bomo videli kot povabilo, naj drug za drugega skrbimo na neustrašen, nov, svetejši način. Ko se z duhovnimi očmi bolj obče ozremo k temu, da bi živeli po zakonu ljubezni, izkažemo dolžno spoštovanje rodovom, ki tako služijo že leta. Naj navedem nedaven primer takšne predanosti v upanju, da bo še več legij razumelo Gospodovo zapoved, naj bomo ob svojih bratih in sestrah in jih krepimo.¹⁰

Moja mlada prijatelja Brett in Kristin Hamblin sta se lani v nedeljo, 14. januarja, le malo po peti popoldan doma v Tempi v Arizoni pomenkovala po Brettovem dnevu služenja v škofovstvu in Kristinini naporni skrbi za njunih pet otrok.

Zdelo se je, da je Kristin prejšnje leto uspešno prebolela raka na dojkah, a je nenadoma omedlela in se ni odzivala. Po klicu v sili na 112 je prišla reševalna ekipa, ki jo je na vso moč poskušala oživiti. Potem ko je Brett roteče molil, je hitro opravil le dva druga telefonska klica: poklical je svojo mater, ki jo je prosil za pomoč pri otrocih, in poklical je Edwina Potterja, svojega hišnega učitelja. Pogovor s slednjim je v celoti potekal takole:

Ko je Edwin opazil klicateljevo ime, je rekel: »Hej, Brett, kaj se dogaja?«

Brett je v odgovor skorajda zavpil: »Potrebujem te tukaj – zdaj!«

Še preden je Brett lahko preštel do tri, je bil njegov duhovniški kolega ob njem in mu pomagal pri otrocih ter brata Hamblina peljal v bolnišnico za reševalnim vozilom, v katerem je bila njegova žena.Zdravniki so Kristin po manj kot štiridesetih minutah od takrat, ko je zaprla oči, tam razglasili za mrtvo.

Ko je Brett ihtel, ga je Edwin objel in jokal z njim – dolgo, dolgo časa. Edwin je potem Bretta pustil, da je žaloval z drugimi družinskimi člani, in se odpeljal domov k škofu, da bi mu povedal, kaj se je pravkar zgodilo. Škof se je nemudoma napotil v bolnišnico, Edwin pa se je odpeljal domov k Hamblinovim. Tam sta se z ženo Charlotte, ki je prav tako pritekla, igrala s petimi Hamblinovimi otroki, ki so bili stari od dvanajst do treh let, ki so izgubili mater. Dala sta jim večerjo, pripravila spontan glasbeni recital in jim pomagala, da so se pripravili za spanje.

Brett mi je kasneje rekel: »Osupljiva plat te zgodbe ni, da je Edwin prišel, ko sem ga poklical. V nujnem primeru so vedno ljudje, ki so pripravljeni pomagati. Ne, osupljiva plat te zgodbe je, da je bil on tisti, na katerega sem pomislil. Na voljo so bili drugi ljudje. Kristin ima brata in sestro, ki sta bila manj kot pet kilometrov stran. Imamo krasnega škofa, najboljšega. Toda odnos med Edwinom in mano je takšen, da sem nagonsko začutil, naj ga pokličem, ko sem potreboval pomoč. Cerkev nam nudi organiziran način, da bolje živimo po drugi zapovedi – da ljubimo, služimo in razvijamo odnose z brati in sestrami, kar nam pomaga, da se zbližamo z Bogom.«¹¹

O tej izkušnji je Edwin Potter dejal: »Ironija vsega tega je, da je Brett dlje naš družinski hišni učitelj, kakor sem jaz njihov. V tistem času je na obiske bolj prihajal kot prijatelj kakor po zadolžitvi. Velik vzor je, poosebljenje tega, kar bi moral biti dejaven in prizadeven brat z duhovništvom. Z ženo in najinimi fanti nanj ne gledamo kot na nekoga, ki nam je konec vsakega meseca primoran prinesti sporočilo; o njem razmišljamo kot o prijatelju, ki živi za ovinkom na koncu ulice, ki bi naredil vse na tem svetu, da bi nas blagoslovil. Vesel sem, da sem mu lahko vsaj malo poplačal dolg, ki mu ga dolgujem.«¹²

Bratje in sestre, pridružujem se vam pri izkazovanju spoštovanja vsakemu učitelju iz ulice in oddelčnemu učitelju in hišnemu učitelju in obiskujoči učiteljici, ki tako ljubijo in služijo že vso našo zgodovino. Danes molimo, da bo vsak moški in ženska – in naši starejši mladeniči in mladenke – z današnje generalne konference odšel bolj zavezan iskreni skrbi drug za drugega, k čemur jih bo spodbujala le čista Kristusova ljubezen. Navzlic vsem našim omejitvam in nezadostnosti, ki jih doživljamo vsi – in vsi imamo izzive – kljub temu vsi sodelujemo z Gospodom v vinogradu¹³ in Bogu in Očetu vseh nas pomagajmo pri njegovi neverjetni nalogi, ko odgovarja na molitve, nudi tolažbo, briše solze in krpi klecava kolena.¹⁴ Če bomo to naredili, bomo bolj kot pravi Kristusovi učenci, kakršni naj bi postali. To velikonočno nedeljo molim, da bi drug drugega ljubili, kakor nas ljubi on,¹⁵ v imenu Jezusa Kristusa, amen.