Glejte, Človek!

Pred kratkim sem vprašal po spletu: »Kateri dan je najbolj spremenil tok zgodovine?«

Odzivi so segali od presenetljivih in čudnih, do pronicljivih in takih, ki dajo misliti. Med njimi so bili: dan, ko je predzgodovinski asteroid zadel jukatanski polotok; ali ko je leta 1440 Johannes Gutenberg dokončal tiskarski stroj; in seveda dan leta 1903, ko sta brata Wright svetu pokazala, da človek res lahko leti.

Če bi enako vprašanje postavili vam, kaj bi rekli?

Meni je odgovor jasen.

Da bi odkrili najpomembnejši dan v zgodovini, se moramo vrniti nazaj v tisti večer pred skoraj dva tisoč leti v getsemanskem vrtu, ko je Jezus Kristus pokleknil v silni molitvi in se daroval kot odkupnina za naše grehe. Med to veliko in neskončno žrtvijo neprimerljivega trpljenja telesa in duha, je celo Jezus Kristus, in sicer Bog, krvavel iz vsake pore. Zaradi popolne ljubezni je dal vse, da bi mi lahko prejeli vse. Njegova božanska žrtev, ki jo težko doumemo, lahko jo le začutimo z vsem srcem in umom, nas spomni na obči dolg hvaležnosti, ki ga Kristusu dolgujemo za njegov božanski dar.

Kasneje tistega večera so Jezusa pripeljali pred verske in politične voditelje, ki so ga zasmehovali, ga tepli in obsodili na sramotno smrt. V agoniji je visel na križu, dokler ni bilo »izpolnjeno«.² Njegovo mrtvo telo so položili v izposojeni grob. In potem je Jezus Kristus, Sin vsemogočnega Boga, na jutro tretjega dne vstal iz groba kot čudovito vstalo bitje sijaja, luči in veličine.

Da, v vsej zgodovini je veliko dogodkov, ki so pomembno vplivali na usodo narodov in ljudstev. Vendar se vsi skupaj ne morejo niti začeti primerjati s pomembnostjo tega, kar se je zgodilo na tisto prvo velikonočno jutro.

Kaj je tisto, zaradi česar je neskončna žrtev in vstajenje Jezusa Kristusa najpomembnejši dogodek v zgodovini – vplivnejši od svetovnih vojn, uničujočih katastrof in življenja spreminjajočih znanstvenih odkritij.

Odgovor je v dveh velikih nepremagljivih izzivih, s katerima se sooča vsak od nas.

Prvič, vsi bomo umrli. Ne glede na to, kako mladi, lepi, zdravi ali previdni ste, bo vaše telo nekega dne mrtvo. Prijatelji in družina bodo žalovali za vami. Vendar vas ne morejo pripeljati nazaj.

Pa vendar bo zaradi Jezusa Kristusa vaša smrt začasna.Vaš duh se bo nekega dne spet združil s telesom. Vstalo telo ne bo podvrženo smrti³ in živeli boste v večnostih, brez bolečin in telesnega trpljenja.

To se bo zgodilo zaradi Jezusa Kristusa, ki je dal svoje življenje in ga spet vzel.

To je naredil za vse, ki verjamejo vanj.

To je naredil za vse, ki ne verjamejo vanj.

To je naredil celo za tiste, ki se posmehujejo, zasramujejo in preklinjajo njegovo ime.⁵

Drugič, vsi smo grešili. Naši grehi bi nam za vedno preprečevali, da bi živeli z Bogom, ker »nič nečistega ne more vstopiti v njegovo kraljestvo«.⁶

Zaradi tega se noben moški, ženska in otrok, ne bi mogel vrniti v njegovo navzočnost – to je, dokler Jezus Kristus, Jagnje brez madeža, ni daroval svojega življenja kot odkupnino za naše grehe. Ker Jezus ni bil dolžnik pravici, je lahko plačal naš dolg in zadostil zahtevam pravice za vsako dušo. In to vključuje vas in mene.

Jezus Kristus je plačal ceno za naše grehe.

Za vse.

Na tisti najpomembnejši dan v zgodovini je Jezus Kristus odprl vrata smrti in odstranil ovire, ki so nam preprečevale, da bi vstopili v svete in posvečene sobane večnega življenja. Zaradi našega Gospoda in Odrešenika je vam in meni dan najdragocenejši in neprecenljiv dar – ne glede na našo preteklost se lahko pokesamo in sledimo poti, ki vodi k nebeški luči in slavi, obdani z zvestimi otroki nebeškega Očeta.

To je tisto, kar praznujemo na velikonočno nedeljo – praznujemo življenje!

Zaradi Jezusa Kristusa bomo vstali iz obupa smrti in objeli ljubljene ter prelivali solze neizmerne radosti in prekipevajoče hvaležnosti. Zaradi Jezusa Kristusa bomo obstajali kot večna bitja v svetovih brez konca.

Zaradi Jezusa Kristusa so naši grehi lahko ne samo izbrisani, ampak tudi pozabljeni.

Postanemo lahko čisti in povzdignjeni.

Sveti.

Zaradi ljubega Odrešenika lahko vedno pijemo iz izvira vode, ki teče v večno življenje.⁷ Bivali bomo lahko v bivališčih večnega Kralja v nepredstavljivi slavi in popolni sreči.

Kljub vsemu jih je danes na svetu veliko, ki ne poznajo ali ne verjamejo v dragoceni dar, ki nam ga je dal Jezus Kristus. Morda so slišali za Jezusa Kristusa in ga poznajo kot zgodovinsko osebo, vendar ne vidijo, kdo resnično je.

Ko razmišljam o tem, se spomnim Odrešenika, ki je le nekaj ur pred smrtjo stal pred rimskim upraviteljem Poncijem Pilatom.

Ta je na Jezusa gledal s popolnoma posvetnega vidika. Pilatova zadolžitev je vključevala dve glavni nalogi: pobiranje davkov za Rim in vzdrževanje miru. Tedaj je judovski Sanhedrin k njemu pripeljal moža, za katerega so trdili, da ovira oboje.⁸

Pilat je po zaslišanju jetnika rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde.«⁹ Vendar je čutil, da bi moral pomiriti Jezusove tožnike, zato se je skliceval na krajevno navado, ki je dopuščala, da so za pasho enega jetnika izpustili. Ali ne bodo hoteli, da jim izpusti Jezusa namesto zloglasnega razbojnika in morilca Barabo?¹⁰

Vendar je razburjena množica zahtevala, naj izpusti Barabo in križa Jezusa.

»[Zakaj?]« je vprašal Pilat. »Kaj je vendar hudega storil?«

Vendar so samo še glasneje zavpili. »Križaj ga!«¹¹

Pilat je v zadnjem poskusu, da bi ustregel množici, ukazal svojim možem, naj Jezusa prebičajo.¹² To so tudi naredili in ga pustili okrvavljenega in ranjenega. Posmehovali so se mu, mu na glavo posadili trnovo krono in ga ogrnili s škrlatnim plaščem.¹³

Verjetno je Pilat mislil, da bo to potešilo slo množice po krvi. Morda se jim bo zasmilil. »Glejte, pripeljem vam ga ven,« je rekel, »da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde. /…/ Glejte, Človek!«¹⁴

Božji Sin je v mesu stal pred Jeruzalemčani.

Jezusa so lahko videli, vendar ga niso zares gledali.

Niso imeli oči, da bi videli.¹⁵

V prenesenem smislu smo tudi mi povabljeni, da »[gledamo Človeka]«. V svetu se mnenja o njem razlikujejo. Starodavni in sedanji preroki pričujejo, da je Božji Sin. Tudi jaz. Pomembno je, da to vsak spozna zase. Torej, ko premišljujete o življenju in delovanju Jezusa Kristusa, kaj vidite?

Tisti, ki najdejo način, da resnično gledajo Človeka, najdejo pot do največjih življenjskih radosti in balzam za najhujši življenjski obup.

Torej, ko vas zajameta žalost in gorje, glejte Človeka.

Ko se počutite izgubljene ali pozabljene, glejte Človeka.

Ko ste obupani, zapuščeni, ko dvomite, ste poškodovani ali poraženi, glejte Človeka.

Potolažil vas bo.

Ozdravil vas bo in dal smisel vašemu potovanju. Na vas bo izlil svojega Duha in vam srce navdal s silno radostjo.¹⁶

»Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost.«¹⁷

Ko resnično gledamo Človeka, se od njega učimo in poskušamo svoje življenje uskladiti z njim. Kesamo se in si prizadevamo izboljšati svojo naravo ter smo mu vsak dan malce bližje. Zaupamo mu. Svojo ljubezen mu kažemo s spolnjevanjem njegovih zapovedi in se držimo svetih zavez.

Drugače rečeno, postanemo njegovi učenci.

Njegova prečiščujoča svetloba prežema naše duše. Njegova milostljivost nas povzdiguje. Olajša nam bremena, poglobi mir. Če resnično gledamo Človeka, nam je obljubljena blagoslovljena prihodnost, ki nas navdihuje in podpira skozi ovinke in čez grbine življenjskega potovanja. Če se ozremo nazaj, bomo spoznali, da obstaja božanski vzorec, da so točke zares povezane.¹⁸

Ko boste sprejeli njegovo žrtev, postali njegov učenec in končno dosegli konec svoje zemeljske poti, kaj se bo zgodilo z bridkostmi, ki ste jih prestajali v tem življenju?

Ne bo jih več.

Razočaranja, izdaje, preganjanja s katerimi ste se soočali?

Ne bo jih več.

Trpljenje, srčne bolečine, krivda, sram in hude stiske, ki ste jih prestali?

Ne bo jih več.

Pozabljene.

Mar je čudno, da »govorimo o Kristusu, [se] radostimo v Kristusu, pridigamo o Kristusu, prerokujemo o Kristusu /…/, da bodo naši otroci vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje svojih grehov?«¹⁹

Je mar čudno, da si z vsem srcem prizadevamo, da bi resnično gledali Človeka?

Moji dragi bratje in sestre, pričujem, da je bil najpomembnejši dan v zgodovini človeštva, dan, ko je Jezus Kristus, živi Božji Sin, dosegel zmago nad smrtjo in grehom za vse Božje otroke. In najpomembnejši dan v vašem in mojem življenju je dan, ko se naučimo »gledati človeka«; ko vidimo, kdo resnično je; ko se z vsem srcem in umom poslužujemo njegove odkupne moči; ko se z obnovljenim navdušenjem in močjo zavežemo, da mu bomo sledili. Naj bo to tisti dan, ki se bo v vsem našem življenju vedno znova ponavljal.

Pričujem vam in vas blagoslavljam, da bomo, ko bomo »gledali človeka«, našli pomen, radost in mir v tem zemeljskem življenju in večno življenje v svetu, ki pride. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.