Naj vas spremlja Sveti Duh

Moji bratje in sestre, hvaležen sem za priložnost, da vam lahko v tem velikonočnem času govorim na Gospodovo nedeljo, na generalni konferenci njegove Cerkve. Nebeškemu Očetu sem hvaležen za dar njegovega ljubega Sina, ki je prostovoljno prišel na zemljo, da bo naš Odkupitelj. Hvaležen sem, da vem, da je odkupil naše grehe in vstal v vstajenje. Vsak dan sem blagoslovljen, da vem, da bom zaradi njegove odkupne daritve, lahko nekega dne vstal, da bom živel večno v ljubeči družini.

Vse to vem zaradi edinega načina, po katerem kdor koli od nas lahko to ve. Sveti Duh je govoril mojim mislim in srcu, da je to res – ne le enkrat, temveč pogosto. Potrebujem to nenehno tolažbo. Vsi doživljamo tragedije, med katerimi potrebujemo zagotovilo Duha. Čutil sem ga nekega dne, ko sem z očetom stal v bolnišnici. Gledala sva, kako je moja mama nekajkrat plitko vdihnila – nato pa nič več. Ko sva ji zrla v obraz, se je smehljala, saj je bolečina izginila. Po nekaj trenutkih tišine, je oče spregovoril prvi. Rekel je: »Deklica je šla domov.«

To je rekel blago. Zdelo se je, da je pomirjen. Povedal je nekaj, za kar je vedel, da je res. Tiho je začel zbirati mamine osebne stvari. Šel je po hodniku bolnišnice, da bi se zahvalil vsem medicinskim sestram in zdravnikom, ki so dneve skrbeli zanjo.

Očeta je v tistem trenutku spremljal Sveti Duh, da je čutil, da je vedel in naredil tisto, kar je tistega dne naredil. Prejel je obljubo, ki so jo prejeli mnogi, da jih bo spremljal Duh (NaZ 20:79).

Moje upanje danes je, da bi v vas zbudil večjo željo in zmožnost, da bi prejeli Svetega Duha. Ne pozabite, on je tretji član Božje trojice. Oče in Sin sta vstali bitji. Sveti Duh je oseba iz duha. (gl. NaZ 130:22) Od vas je odvisno, ali ga boste toplo sprejeli v svoje srce in misli.

Pogoji, pod katerimi lahko prejemamo ta višji blagoslov, so jasno razvidni v besedah, ki se jih izreka vsak teden, pa se morda v naše srce in misli ne vtisnejo vedno. Če želimo imeti Duha, se moramo Odrešenika vselej spominjati in spolnjevati njegove zapovedi (NaZ 20:77).

Ta čas leta nam pomaga, da se spomnimo Odrešenikove žrtve in njegovega vstajenja iz groba kot vstalega bitja. Številni od nas imamo v spominu podobe tistih dogodkov. Nekoč sem z ženo stal pred nekim grobom v Jeruzalemu. Številni verjamejo, da je to grob, iz katerega je prišel križani Odrešenik kot vstali in živi Bog.

Spoštljivi vodič, ki nas je vodil tisti dan, je pokazal z roko in nam rekel: »Pridite, oglejte si prazen grob.«

Sklonili smo se, da smo vstopili. Ob zidu smo videli kamnito klop. Toda v mislih sem videl še eno podobo, tako resnično kot tista, ki smo jo videli tisti dan. Bila je Marija, ki so jo apostoli pustili pred grobom. To je tisto, kar mi je Duh dovolil videti in celo slišati v mislih, tako jasno, kot če bi bil tam:

»Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob

in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

Rekla sta ji: ‛Žena, zakaj jokaš?’ Dejala jima je: ‛Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.’

Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus.

Jezus ji je rekel: ‛Žena, zakaj jokaš? Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: ‛Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.’

Jezus ji je dejal: ‛Marija!’ Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuni« (kar pomeni Učitelj).

Jezus ji je rekel: ‛Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ‘Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.’« (Jn 20:11–17) 

Molil sem, da bi mi bilo dovoljeno čutiti nekaj, kar je čutila Marija ob grobu in kar sta dva druga učenca čutila na poti v Emavs, ko sta hodila z vstalim Odrešenikom in mislila, da je obiskovalec Jeruzalema.

»Silila sta ga in govorila: ‛Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.’ In vstopil je, da bi ostal pri njiju.

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal.

Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.

In rekla sta drug drugemu: ‛Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?’« (Lk 24:29–32)

Nekatere od teh besed so ponovili na zakramentnem sestanku, ki sem se ga udeležil pred več kot sedemdesetimi leti. V tistih časih so zakramentni sestanki potekali ob večerih. Zunaj je bilo temno. Občestvo je pelo naslednje znane besede. Velikokrat sem jih slišal. Toda še vedno se spominjam občutka na neki večer. Zbližuje me z Odrešenikom. Morda ga bomo vsi, če bom navedel besede, spet čutili:

Dragocenejše od spomina na dogodke je spomin na Svetega Duha, ki se dotakne naših src, in na njegovo neprekinjeno potrjevanje resnice. Dragocenejše od gledanja z našimi očmi ali tega, da se spominjamo izrečenih ali prebranih besed, je to, da se spominjamo občutkov, ki so spremljali ta tihi glas Duha. Redko sem ga čutil točno tako kot potniki na poti v Emavs – da bi mi v srcu gorelo. Pogosteje je to občutek luči in tihega zaupanja.

Imamo neprecenljivo obljubo, da nas bo spremljal Sveti Duh, imamo pa tudi prava navodila, kako ta dar terjati. Besede, ki jih Gospodov služabnik z rokami položenimi na naše glavo reče, so naslednje: »Prejmi Svetega Duha.« Tisti trenutek imamo zagotovilo, da bo poslan. Toda naša dolžnost je, da se odločimo odpreti v srcu, da bomo vse življenje deležni delovanja Duha.

Izkušnje preroka Josepha Smitha ponujajo vodiča. S svojim delovanjem je začel in nadaljeval z odločitvijo, da njegova modrost ne zadostuje, da bi vedel, po kateri poti naj hodi. Odločil se je, da bo ponižen pred Bogom.

Nato se je odločil Boga vprašati. Molil je v veri, da mu bo Bog odgovoril. Odgovor je prišel, ko je bil še fantič. Tista sporočila so prišla, ko je moral vedeti, kako Bog želi, da je njegova Cerkev ustanovljena. Sveti Duh ga je tolažil in vodil skozi vse življenje.

Ko je bilo težko, je poslušal navdihe. Na primer, prejel je navodilo, naj dvanajstere, ko jih je najbolj potreboval, pošlje v Anglijo. Poslal jih je.

Ko je bil zaprt in so bili sveti hudo zatirani, je od Duha sprejel grajo in tolažbo. In ubogal je, ko je šel po poti v Carthage, celo, ko je vedel, da mu preti smrtna nevarnost.

Prerok Joseph je postavil zgled za nas, kako preko Svetega Duha prejemati stalno duhovno vodstvo in tolažbo.

Prva odločitev, ki jo je sprejel, je bila, da bo ponižen pred Bogom.

Druga je bila, da bo molil z vero v Gospoda Jezusa Kristusa.

Tretja je bila, da bo povsem poslušen. Poslušnost lahko pomeni, da se premikamo hitro. Lahko pomeni, da se pripravimo. Ali pa pomeni, da potrpežljivo čakamo nadaljnje navdihe.

Četrta pa je, da molimo, da bomo vedeli za potrebe in srca drugih in kako jim lahko za Gospoda pomagamo. Ko je bil Joseph v ječi, je molil za svete v stiski. Imam priložnost opazovati Božje preroke, ko molijo, prosijo za navdihe, prejemajo navodila in se nanje odzivajo.

Vidim, kako pogosto molijo za ljudi, ki jih imajo radi in jim služijo. Zdi se, da jih njihova skrb za druge v srcu odpre, da prejmejo navdihe. To lahko velja za vas.

Navdihi nam bodo pomagali, da bomo za Gospoda skrbeli za druge. To ste kakor jaz videli v svojih izkušnjah Škof mi je nekoč rekel – v času, ko je bila moja žena sama preobremenjena – »Vsakič, ko slišim, da je v oddelku nekdo, ki potrebuje pomoč, ko pridem tja, da bi pomagal, vidim, da je tvoja žena že tam. Kako to naredi?«

Je kot vsi veliki služabniki v Gospodovem kraljestvu. Zdi se, da delajo dvoje. Veliki služabniki izpolnjujejo pogoje za Svetega Duha kot svojega stalnega spremljevalca. In izpolnjujejo pogoje za dar dobrotljivosti, ki je čista Kristusova ljubezen. Tisti darovi so v njih rasli, ko so jih pri služenju iz ljubezni do Gospoda uporabljali.

Način, ko molitev, navdih in Gospodova ljubezen v našem služenju delujejo skupaj, je zame odlično opisan z naslednjimi besedami:

»Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.

Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi;

Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj:

Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.«

Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.

Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi.

Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas.

Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« (Jn 14:14–21)

Pričujem, da se Oče v tem trenutku zaveda, kdo ste, vaših občutkov ter duhovnih in posvetnih potreb vseh okrog vas. Pričujem, da Oče in Sin pošiljata Svetega Duha vsem, ki imajo ta dar, ki prosijo za ta blagoslov in si prizadevajo, da bi ga bili vredni. Ne Oče, ne Sin, ne Sveti Duh se nam ne morejo vsiliti v življenje. Svobodno lahko izbiramo. Gospod je rekel vsem:

»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.

Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sédel s svojim Očetom na njegov prestol.

Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh.« (Raz 3:20–22)

Z vsem srcem molim, da boste slišali glas Duha, ki vam je tako radodarno poslan. In molim, da boste vedno odprli srce, da ga sprejmete. Če boste za navdih vprašali z resničnim namenom in z vero v Jezusa Kristusa, ga boste prejeli na Gospodov način in v njegovem času. Bog je to naredil za mladega Josepha Smitha. To danes dela za našega živega preroka, predsednika Russella M. Nelsona. Postavil vas je pred druge Božje otroke, da jim zanj lahko služite. To vem, ne le po tem, kar sem videl, temveč bolj močno po tem, kar mi Duh šepeta v srcu.

Čutil sem ljubezen Očeta in njegovega ljubega Sina do vseh Božjih otrok na svetu in do njegovih otrok v svetu duš. Čutil sem tolažbo in vodstvo Svetega Duha. Molim, da se boste lahko radostili, ko bo Duh stalno vaš spremljevalec. V imenu Jezusa Kristusa, amen.