Navdihnjeno skrbno služenje

Moji ljubi bratje, hvaležen sem za privilegij, da vam lahko spregovorim na tej zgodovinski generalni konferenci. Predsednika Russella M. Nelsona smo podprli kot sedemnajstega predsednika Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Ker sem blagoslovljen, da z njim delam vsak dan, sem občutil potrditev Duha, da je predsednika Nelsona Bog poklical, zato da vodi Gospodovo pravo Cerkev.

Pričujem tudi, da je Gospod poklical starešino Gerrita W. Gonga in starešino Ulissesa Soaresa, zato da služita kot člana zbora dvanajstih apostolov. Rad ju imam in ju podpiram. S svojim služenjem bosta blagoslovila življenja ljudi po svetu in cele rodove.

Ta konferenca pa je zgodovinska še zaradi enega razloga. Predsednik Nelson je oznanil tudi navdihnjen korak naprej v Gospodovem organiziranem načrtu za njegovo Cerkev. Ta načrt vključuje novo sestavo duhovniških zborov v oddelkih in kolih, zato da bomo bolje izpolnjevali svoje duhovniške dolžnosti. Vse te dolžnosti so povezane z našo duhovniško skrbjo za Očetovo otroke.

Gospodov načrt, da njegovi sveti nudijo ljubečo skrb, je z leti prevzel veliko oblik. Prerok Joseph Smith je v zgodnjih dneh Nauvooja potreboval organiziran način, da bi poskrbel za val večinoma obubožanih spreobrnjencev, ki so prihajali v mesto. Med njimi so bili štirje pari mojih pradedov in prababic – Eyringova, Bennionova, Romneyjeva in Smithova. Prerok je skrb za tiste svete organiziral geografsko. V Illinoisu so se tisti predeli mesta imenovali »oddelki«.

Ko so se sveti selili čez planjave, je bila njihova medsebojna skrb organizirana po »skupinah«. Eden mojih pradedov (po očetu) se je vračal z misijona od tam, kjer je zdaj Oklahoma, ko je na poti srečal skupino.Zaradi bolezni je bil tako slaboten, da sta z družabnikom obležala na majhnem vozu.

Vodja skupine je poslal dve dekleti, da bi pomagali tistemu, kdor koli je že bil na tistem zapuščenem vozu. Ena od njiju, mlada sestra, ki se je spreobrnila v Švici, se je ozrla na enega od teh misijonarjev in začutila sočutje. Ta skupina svetih ga je rešila. Toliko si je opomogel, da je preostanek poti v dolino Salt Lake prehodi s svojo mlado rešiteljico ob strani. Zaljubila sta se in poročila. Postal je moj praded Henry Eyring, ona pa moja prababica Maria Bommeli Eyring.

Ko so ljudje leta kasneje omenjali težko selitev čez celino, je rekla: »O, ne, ni bilo težko. Ko sva hodila, sva vso pot govorila o tem, kakšen čudež je bil, da sva oba našla pravi evangelij Jezusa Kristusa. To je bil najsrečnejši čas, kar se ga spomnim.«

Odtlej je Gospod uporabil raznolike načine, da je svojim svetim pomagal skrbeti drug za drugega. Sedaj nas je blagoslovil z okrepljenimi in enotnimi zbori na ravni oddelkov in kolov – ki delujejo usklajeno z vsemi oddelčnimi organizacijami.

Občinski oddelki, skupine in okrepljeni zbori vsi potrebujejo vsaj dvoje, zato da uspešno udejanjajo Gospodovo namero, da sveti drug za drugega skrbijo tako, kakor zanje skrbi on. Uspe jim, če pred svojimi interesi najprej čutijo vzajemno Kristusovo ljubezen. Sveti spisi to imenujejo »dobrotljivost, /.../ čista Kristusova ljubezen« (Mor 7:47). In uspe jim, ko Sveti Duh osebo, ki nudi pomoč, vodi do spoznanja, da je to, kar Gospod ve, najbolje za osebo, kateri poskuša pomagati.

Člani Cerkve so v nedavnih tednih v moji navzočnostivedno znova delovali, kakor da bi nekako predvideli, kaj bo naredil Gospod, kakor je bilo danes oznanjeno tukaj. Naj vam dam samo dva primera. Prvi je preprost govor štirinajstletnega učitelja Aronovega duhovništva na zakramentnem sestanku, ki razume, kaj duhovniški bratje lahko opravijo v služenju za Gospoda. Drugi je brat z Melkizedekovim duhovništvom, ki ga je Kristusova ljubezen navdihnila, da je služil neki družini.

Prvič, naj vam povem besede mladeniča, ki je govoril na oddelčnem zakramentnem sestanku. Bila sem tam. Poskusite se spomniti, kakšni ste bili, ko ste bili stari štirinajst let, in prisluhnite, da ga boste slišali reči več, kot bi razumno lahko vedel fant v teh letih:

»Res sem rad član učiteljskega zbora v našem oddelku, odkar sem bil lani star štirinajst let. Učitelj ima poleg nekaj novih še vedno vse odgovornosti diakona.

Ker smo nekateri učitelji, drugi bodo nekoč, in je vsak v Cerkvi blagoslovljen zaradi duhovništva, je pomembno, da vsi bolje poznamo učiteljske dolžnosti.

Kot prvo, v NaZ 20:53 je rečeno, da je učiteljeva dolžnost, da vselej bdi nad cerkvijo in da je s člani in jih krepi.

Drugič, v NaZ 20:54–55 je rečeno,

naj v cerkvi ne bo krivičnosti, niti naj drug do drugega ne bomo trdi, naj ne bo laži, opravljanja, ne hudih besed;

in naj poskrbimo, da se pogosto sestajamo in tudi da vsi člani opravljajo svoje dolžnosti.«

Mladenič je nadaljeval:

»Gospod nam govori, da nismo le dolžni skrbeti za Cerkev, temveč tudi za ljudi v Cerkvi tako, kakor bi Kristus, ker je to njegova Cerkev. Če si prizadevamo spolnjevati zapovedi, biti do drugih prijazni, pošteni, dobri prijatelji in če smo radi skupaj, potem nas bo lahko spremljal Duh in bomo vedeli, kaj nebeški Oče želi, da delamo. Če ne, potem svojega poklica ne moremo izvajati.«

Nadaljeval je, rekoč:

»Ko se učitelj odloči, da bo pravi zgled, tako da je dober hišni učitelj, da pozdravlja člane v cerkvi, pripravi zakrament, pomaga doma in je mirovnik, se odloči izkazati spoštovanje svojemu duhovništvu in opravljati svoj poklic.

To, da smo dobri učitelji, ne pomeni le, da smo odgovorni, ko smo v cerkvi ali na cerkvenih dejavnostih. Apostol Pavel je učil: ‘Bodi pa vernikom zgled v besedi, vedenju, ljubezni, v veri in čistosti.’ (1 Tim 4:12)«

Mladenič je nato rekel:

»Ne glede kje smo ali kaj delamo, smo vselej in povsod lahko dober vzor pravičnosti.

Z očetom hišno poučujeva Brownove.¹ Vsakič, ko greva tja, jih z veseljem obiščem in spoznavam. Tisto, kar mi je pri Brownovih res všeč, je, da so, kadar greva tja, pripravljeni prisluhniti in nama vedno povedo dobre zgodbe.

Če ljudi v oddelku zaradi hišnega poučevanja dobro poznamo, lažje opravimo naslednjo učiteljsko dolžnost, in to je, da člane pozdravimo v cerkvi. To, da ljudem pomagamo, da se v cerkvi počutijo dobrodošle in vključene, vsem članom oddelka pomaga občutiti, da so ljubljeni in pripravljeni vzeti zakrament.

Potem ko učitelji pozdravijo člane, ki so prišli v cerkev, vsako nedeljo pomagajo pripraviti zakrament. V tem oddelku resnično rad razdeljujem in pripravljam zakrament, ker so vsi tako spoštljivi. Ko pripravljam in razdeljujem zakrament, vedno občutim Duha. Zame je resničen blagoslov, da to lahko naredim vsako nedeljo.

Ljudje nekatera služenja, kot je razdeljevanje zakramenta, vidijo in se nam zahvalijo, ker to delamo, druga, kot je priprava zakramenta, pa so navadno opravljena, ne da bi kdo opazil. Ni pomembno, ali nas ljudje pri služenju vidijo; pomembno, da Gospod ve, da smo mu služili.

Kot učitelji bi si vedno morali prizadevati, da bi krepili Cerkev, prijatelje in družino, tako da izvajamo svoje duhovniške dolžnosti.Ni vedno lahko, toda Gospod nam ne da nobene zapovedi, ‘ne da bi [nam] pripravil pot, da lahko [izvršimo], kar [nam] zapove’ (1 Ne 3:7).«

Ko je ta mladenič zaključil, sem se še naprej čudil njegovi zrelosti in modrosti. »Vem, da bomo postali boljši, če se bomo odločili slediti [Jezusu Kristusu].«

Druga zgodba o duhovniškem služenju je bila povedana pred enim mesecem na oddelčnem zakramentnem sestanku. In spet sem bila tam. V tem primeru ta zreli duhovniški voditelj med govorom ni vedel, da opisuje natanko tisto, kar Gospod želi, da se zgodi z okrepljenimi duhovniškimi zbori. Tule je bistvo njegovega poročila:

S hišnim učiteljem sta bila dodeljena služiti sedmim družinam.Skoraj nobena ni hotela obiskov.Ko sta šla k njim na dom, niso hoteli odpreti vrat. Ko sta telefonirala, se niso oglasili. Ko sta pustila sporočilo, niso poklicali nazaj. Ta starejši družabnik se je naposled poslužil služenja preko pisem. Začel je celo uporabljati živo rumene ovojnice v upanju, da bo prejel odgovor.

Ena od sedmih manj dejavnih družin je bila manj dejavna samska sestra, ki se je preselila iz Evrope. Imela je dva majhna otroka.

Po veliko poizkusih, da bi stopil v stik z njo, je prejel besedilno sporočilo. Na hitro ga je obvestila, da je preveč zaposlena, da bi se sestala s hišnima učiteljema. Imela je dve službi, poleg tega pa je bila še v vojski. Njena glavna zaposlitev je bila na mestu policistke, njen poklicni cilj pa je bil, da bi postala detektivka in se nato vrnila v domovino ter tam delala naprej.

Hišni učitelj je doma nikoli ni mogel obiskati. Občasno ji je poslal besedilno sporočilo. Vsak mesec ji je poslal na roko napisano pismo, kateremu je priložil praznični voščilnici za vsakega otroka.

Odgovora ni dobil. Toda vedela je, kdo sta njena hišna učitelja, kako z njima stopiti v stik in da bosta pri duhovniškem služenju vztrajala.

Potem pa je nekega dne od nje prejel nujno besedilno sporočilo. Obupno je potrebovala pomoč. Ni vedela, kdo je škof, poznala pa je svoja hišna učitelja.

Čez nekaj dni je morala oditi iz države ne enomesečno vojaško usposabljanje. Otrok ni mogla vzeti s seboj. Njena mati, ki naj bi skrbela zanju, je pravkar odletela v Evropo, da bi skrbela za moža, ki je imel nujen medicinski poseg.

Ta manj dejavna samska sestra je imela dovolj denarja za nakup vozovnice za Evropo za mlajšega otroka, ne pa za dvanajstletnega sina Erica.² Hišnega učitelja je prosila, če bi našel dobro družino SPD, ki bi Erica naslednjih trideset dni sprejela k sebi!

Hišni učitelj ji je odpisal, da se bo potrudil po najboljših močeh. Nato je stopil v stik z duhovniškimi voditelji. Škof, ki je bil predsedujoči veliki duhovnik, je odobril, da se lahko obrne na člane oddelčnega sveta, vključno s predsednico Društva za pomoč.

Predsednica Društva za pomoč je hitro našla štiri dobre družine SPD z otroki približno Erikove starosti, ki bi ga vsaka sprejela k sebi za en teden. V naslednjem mesecu so te družine Erica hranile, našle prostor zanj v svojih že tako natrpanih stanovanjih ali majhnih hišah, ga vzele s seboj na prej načrtovane poletne družinske dejavnosti, ga pripeljale v cerkev, ga vključevale v družinske večere in tako naprej.

Družine, ki so imele fante Erikove starosti, so ga vključile v sestanke in dejavnosti diakonskih zborov. V tem obdobju tridesetih dni je bil Erik prvič v življenju v cerkvi vsako nedeljo.

Ko se je njegova mati vrnila z usposabljanja, je še naprej hodil v cerkev, navadno z eno od teh prostovoljnih družin SPD ali drugimi, ki so postali njegovi prijatelji, vključno z materinima hišnima učiteljema. Sčasoma so ga posvetili za diakona in je začel redno razdeljevati zakrament.

Sedaj pa poglejmo v Erikovo prihodnost. Ne bomo presenečeni, če bo postal voditelj v Cerkvi v materini domovini, ko se bo družina vrnila tja – vse to zaradi svetih, ki so složno sodelovali pod škofovim vodstvom, da bi služili zaradi svojih dobrotljivih src in z močjo Svetega Duha.

Vemo, da je dobrotljivost za nas bistvena, zato da smo odrešeni v Božje kraljestvo. Moroni je zapisal: »Samo če ste dobrotljivi, ste lahko odrešeni v Božje kraljestvo.« (Mor 10:21; gl. tudi Etr 12:34)

Vemo tudi, da je dobrotljivost dar, ki nam je podeljen potem, ko naredimo vse, kar je v naši moči. Zato moramo »[moliti] k Očetu z vso močjo svojega srca, da [nas] bo navdala ta ljubezen, ki jo je podelil vsem, ki resnično sledijo njegovemu Sinu, Jezusu Kristusu« (Mor 7:48).

Zdi se mi, da Božjega Duha najbolj prejmemo, ko se osredotočimo na služenje drugim. Zato smo kot duhovniki odgovorni služiti za Odrešenika. Kadar služimo drugim, manj razmišljamo o sebi in je Sveti Duh bolj pripravljen priti k nam in nam pomagati vdoživljenjskem iskanju tega, da bi nam bil podarjen dar dobrotljivosti.

Pričujem vam, da je Gospod že naredil velik korak naprej v svojem načrtu za nas, da bi bili v duhovniškem skrbnem služenju še bolj navdihnjeni in dobrotljivi. Hvaležen sem mu za ljubezen, ki nam jo tako radodarno daje. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.