Za ljudi gre!

Med pripravami na gradnjo veličastnega templja v Parizu v Franciji sem doživel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Ko smo leta 2010 našli zemljišče za tempelj, je župan mesta prosil za srečanje z nami, da bi o Cerkvi izvedel več. To srečanje je bilo odločilno za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pripravili smo temeljito predstavitev, ki je vključevala več osupljivih slik templjev svetih iz poslednjih dni. Zelo goreče sem upal, da bo njihova arhitekturna lepota župana prepričala, naj projekt podpre.

Na moje presenečenje je župan naznanil, da bo namesto gledanja naše predstavitve s svojo ekipo raje sam opravil raziskavo, da bo natančno ugotovil, kakšna cerkev smo. Mesec kasneje so nas povabili nazaj na predstavitev poročila mestne svetnice, ki je po naključju tudi profesorica verske zgodovine. Rekla je: »Predvsem smo želeli razumeti, kdo so člani vaše Cerkve. Najprej smo se udeležili enega vaših zakramentnih sestankov. Sedeli smo v kapeli zadaj in pozorno opazovali ljudi v občestvu in njihovo početje. Potem smo se sestali z vašimi sosedi – tistimi, ki živijo v bližini kolskega središča – in jih vprašali, kakšni ljudje ste mormoni.«

»Kakšni so torej vaši zaključki?« sem vprašal nekoliko zaskrbljen. Odgovorila je: »Ugotovili smo, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni od vseh drugih cerkva, ki jih poznamo, najbližja prvotni Cerkvi Jezusa Kristusa.« Skoraj sem ugovarjal, rekoč: »To ni povsem točno! To ni cerkev, ki je najbližja; to je Cerkev Jezusa Kristusa – ista Cerkev, prava Cerkev!« Vendar sem se vzdržal in namesto tega izrekel tiho molitev hvaležnosti. Župan nas je potem seznanil, da glede na ugotovitve on in njegova skupina nimajo nobenih zadržkov glede gradnje templja v njihovi skupnosti.

Ko danes premišljujem o tej čudežni izkušnji, čutim hvaležnost za županovo modrost in duha presoje. Vedel je, da ključ za razumevanje Cerkve ni v temeljitem ogledu zunanjosti njenih zgradb ali celo dobro organizirane ustanove, ampak v njenih milijonih zvestih članih, ki si vsak dan prizadevajo, da bi posnemali vzor Jezusa Kristusa.

Opredelitev Cerkvebi lahko vzeli iz odlomka v Mormonovi knjigi, ki pravi: »In ti, [misleč na Gospodove učence], ki so se krstili v Jezusovem imenu, so se imenovali Kristusova cerkev.«¹

Drugače rečeno, v Cerkvi gre predvsem za ljudi. Gre za vas, Gospodove učence – tiste, ki ga imate radi in mu sledite in ki ste z zavezo prevzeli njegovo ime.

Predsednik Russell M. Nelson je nekoč Cerkev primerjal z lepim avtomobilom. Vsem je všeč, če je naše vozilo čisto in bleščeče. Vendar avtomobil ni namenjen temu, da izstopa kot privlačen stroj; je za prevoz ljudi.² Enako mi kot člani Cerkve cenimo, da imamo lepe kraje čaščenja, ki so čisti in dobro vzdrževani, prav tako pa uživamo v tem, da imamo dobro delujoče programe. Vendar so to zgolj podporni sistemi. Naš edini namen je povabiti vsakega Božjega sina in hčer, naj pride h Kristusu, in ga oziroma jo voditi po poti zaveze. Nič ni pomembnejše. Pri našem delu gre predvsem za ljudi in zaveze.

Mar ni čudovito, da ime, dano z razodetjem za obnovljeno Cerkev, povezuje dva najpomembnejša elementa v vsaki evangelijski zavezi? Prvo je ime Jezusa Kristusa. Ta Cerkev pripada njemu in njegova posvečujoča odkupna daritev in zaveze so edina pot k odrešitvi in povzdignjenju. Drugo ime se nanaša na nas svete, oziroma drugače rečeno, njegove priče in njegove učence.

Pomembnosti osredotočanja na ljudi sem se naučil, ko sem kot kolski predsednik služil v Franciji. Na začetku služenja sem imel v mislih nekaj zelo ambicioznih ciljev za kol: ustanovitev novih oddelkov, gradnja novih stavb za bogoslužja in celo gradnja templja v našem področju. Ko sem bil šest let kasneje razrešen, nobeden od teh ciljev ni bil dosežen. To bi se zdelo kot popoln neuspeh, izvzemši, da so v teh šestih mesecih moji cilji postali povsem drugačni.

Ko sem na dan razrešitve sedel pred občestvom, so me prevzeli močni občutki hvaležnosti in dosežka. Zazrl sem se v obraze stotine prisotnih članov. Spomnil sem se duhovne izkušnje, povezane z vsakim od njih.

Bili so tisti bratje in sestre, ki so vstopili v krstne vode, tisti, ki sem jim podpisal prvo tempeljsko dovolilnico, da so lahko prejeli svete tempeljske uredbe, in tisti mladi in pari, ki sem jih oddelil oziroma razrešil kot redne misijonarje. Bilo je še veliko drugih, ki sem jim pomagal, ko so v svojem življenju prestajali preizkušnje in težave. Do vsakega od njih sem čutil globoko bratsko ljubezen. Služiti njim mi je bilo v čisto veselje in radostil sem se njihove okrepljene zvestobe in vere v Odrešenika.

Predsednik M. Russell Ballard je učil: »Tisto, kar je pri cerkvenih poklicih najpomembneje, ni statistika, o kateri se poroča, ali sestanki, ki potekajo, temveč to, ali so bili oziroma niso bili posamezniki – služi naj se vsakemu posebej, kakor je to počel Odrešenik – povzdignjeni in opogumljeni ter slednjič spremenjeni.«³

Moji dragi bratje in sestre, ali smo dejavni v evangeliju ali zgolj zaposleni v Cerkvi? Bistveno je, da v vsem posnemamo Odrešenikov vzor. Če bomo to delali, se bomo nedvomno osredotočali na reševanje posameznikov in ne na izvajanje nalog in uvajanje programov.

Ali ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, če bi naslednjo nedeljo vaš oddelek ali vejo obiskal Odrešenik? Kaj bi naredil? Ali bi ga skrbelo, če so vizualni pripomočki dovolj dobri ali če so stoli v učilnici postavljeni pravilno? Ali bi našel nekoga, katerega bi lahko ljubil, učil in blagoslovil? Morda bi poiskal novega člana ali prijatelja, ki bi ga pozdravil, bolnega brata ali sestro, ki potrebuje tolažbo, ali omahljivega mladostnika, ki potrebuje spodbudo in pogum.

Katere razrede bi obiskal? Ne bi bil presenečen, če bi najprej obiskal otroke v Osnovni. Najverjetneje bi pokleknil in jim govoril iz oči v oči. Izkazal bi jim ljubezen, jim pripovedoval zgodbe, pohvalil njihove risbice in pričeval o Očetu v nebesih. Njegov pristop bi bil preprost, iskren in neprisiljen. Ali lahko delamo enako?

Če se boste držali Gospodovega načrta, vam obljubljam, da ne bo nič postalo pomembnejše kot to, da najdete ljudi, ki jim lahko pomagate in jih blagoslavljate. V cerkvi se boste osredotočali na poučevanje posameznikov in na to, da jim boste segali v srce. Vaša skrb bo pospeševanje duhovne izkušnje namesto organiziranja popolne dejavnosti, služenja sočlanom namesto, da v polju označite število obiskov, ki ste jih opravili. Ne bo šlo za vas, ampak zanje, ki jih imenujemo svoje brate in sestre.

Včasih govorimo o prihajanju v cerkev. Toda Cerkev je več kot zgradba ali določen kraj. Je prav tako resnična in živa v najpreprostejših hišah v najbolj oddaljenih področjih sveta, kot je na sedežu Cerkve v Salt Lake Cityju. Gospod sam je rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«⁴

Cerkev jemljemo s sabo povsod, kamor gremo, v službo, v šolo, na počitnice in zlasti v svoj dom. Že naša prisotnost in vpliv sta lahko dovolj, da vse, kjer se znajdemo, napravimo za sveti kraj.

Spominjam se pogovora, ki sem ga imel s prijateljem, ki ni član naše veroizpovedi. Bil je presenečen nad ugotovitvijo, da v naši Cerkvi vsak moški, ki je tega vreden, lahko prejme duhovništvo. Vprašal je: »Ampak, koliko bratov v oddelku ima duhovništvo?

Odgovoril sem: »Med trideset in štirideset.

Zbegan je nadaljeval: »V moji cerkveni skupnosti imamo samo enega duhovnika. Zakaj potrebujete toliko duhovnikov v nedeljo zjutraj?

Presenečen nad njegovim odgovorom, sem čutil navdih, naj odgovorim: »Strinjam se s tabo. Mislim, da ob nedeljah v cerkvi res ne potrebujemo toliko bratov z duhovništvom. Potrebujemo pa brata z duhovništvom v vsakem domu. In ko v domu ni duhovništva, so drugi bratje, ki duhovništvo imajo, poklicani da bdijo in pomagajo tej družini.

Naša cerkev ni zgolj nedeljska. Naše čaščenje se nadaljuje vsak dan v tednu, kjerkoli smo in karkoli delamo! Zlasti naši domovi so »osnovna zatočišča naše vere«⁵. Doma najpogosteje molimo, blagoslavljamo, preučujemo, učimo Božjo besedo in služimo s čisto ljubeznijo. Iz lastnih izkušenj lahko pričujem, da so naši domovi sveti kraji, kjer lahko prevladuje Duh – enako, in včasih celo bolj, kot na naših uradnih krajih čaščenja.

Pričujem, da je ta Cerkev Cerkev Jezus Kristusa. Njena moč in vitalnost izhajata iz vsakdanjih dejanj milijonov njegovih učencev, ki si vsak dan prizadevajo slediti njegovemu najvišjemu vzoru tako, da skrbijo za druge. Kristus živi in vodi to Cerkev. Predsednik Russell M. Nelson je prerok, ki ga je Gospod izbral, da nas vodi in usmerja v naših dneh. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.