Služenje z Božjo močjo in polnomočjem

Moji ljubi bratje, hvala vam za predanost Gospodu in njegovemu svetemu delu. Resnično mi je v radost, da sem lahko z vami. Kot novo Prvo predsedstvo se vam zahvaljujemo za molitve in za vztrajno podporo. Hvaležni smo za vaša življenja in za vaše služenje Gospodu. Vaša predanost dolžnosti in vaše nesebično služenje sta prav tako pomembna v vaših poklicih, kakor naša v naših. Po doživljenjskem služenju v tej Cerkvi sem spoznal, da resnično ni pomembno, kje nekdo služi. Gospodu je pomembno, kako nekdo služi.

Globoko sem hvaležen za predsednika Thomasa S. Monsona, ki je bil moj vzor več kot petdeset let. Njegova svetovalca, predsednika Henryja B. Eyringa in predsednika Dieterja F. Uchtdorfa, pa globoko občudujem. Rad bi pohvalil njuno služenje Gospodu in njegovim prerokom. Oba ta predana služabnika sta sedaj prejela nove zadolžitve. Še naprej služita energično in predano. Oba spoštujem in ju imam rad.

Služiti v Gospodovi pravi in živi Cerkvi z njegovim polnomočjem in močjo je neverjeten blagoslov. Obnova Božjega duhovništva, vključno z duhovniškimi ključi, za vredne svete iz poslednjih dni odpira največje od vseh duhovniških blagoslovov. Vidimo, kako ti blagoslovi pritekajo k ženskam, moškim in otrokom po vsem svetu.

Vidimo zveste ženske, ki razumejo moč, ki je neločljivo povezana z njihovimi poklici ter obdaritvami in drugimi tempeljskimi uredbami. Te ženske vedo, kako poklicati moči nebes, zato da bi zaščitile in okrepile svoje može, otroke in druge, ki jih imajo rade. To so duhovno močne ženske, ki v svojih poklicih neustrašno vodijo, učijo in služijo z Božjo močjo in polnomočjem!¹ Kako hvaležen sem zanje!

Podobno vidimo zveste moške, ki živijo v skladu s svojimi privilegiji bratov z duhovništvom. Vodijo in služijo, tako da se ljubeče, prijazno in potrpežljivo žrtvujejo na Gospodov način. Druge blagoslavljajo, vodijo, ščitijo in krepijo z močjo duhovništva, ki ga imajo. Tistim, ki jim služijo, prinašajo čudeže, medtem ko skrbijo za varnost lastnih zakonskih zvez in družin. Odganjajo zlo in so močni starešine v Izraelu.² Zanje sem nadvse hvaležen!

Ali sedaj lahko izrazim svojo zaskrbljenost? Takole: Preveč naših bratov in sestra v celoti ne razume koncepta duhovniške moči in polnomočja. Delujejo, kakor da bi raje zadovoljili svoje sebične želje in apetite, namesto da bi uporabljali moč Boga, da bi blagoslavljali njegove otroke.

Bojim se, da preveč naših bratov in sestra ne doume privilegijev, ki bi jih lahko imeli.³ Nekateri naši bratje, na primer, ravnajo tako, kakor da ne razumejo, kaj je duhovništvo in kaj jim omogoča delati. Naj vam dam nekaj konkretnih primerov.

Ne dolgo sem se udeležil zakramentnega sestanka, na katerem so novorojenčku dali ime in očetov blagoslov. Mladi oče je v rokah držal svojega dragocenega otročička, mu dal ime in nato izrekel čudovito molitev. Toda tega otroka ni blagoslovil. Ta ljubka dojenčica je dobila ime, ne pa blagoslova! Ta dragi starešina ni poznal razlike med molitvijo in duhovniškim blagoslovom. S svojim duhovniškim blagoslovom in polnomočjem bi otročička lahko blagoslovil, vendar ga ni. Pomislil sem: »Kakšna zamujena priložnost!«

Naj vam navedem nekaj drugih primerov. Poznamo brate, ki sestre oddelijo za voditeljice in učiteljice Osnovne, Mladenk ali Društva za pomoč, vendar jih ne blagoslovijo z močjo za opravljanje poklicev. Jih zgolj svarijo in jim dajo navodila. Vidimo vrednega očeta, ki ženi in otrokom ne da duhovniških blagoslovov, ko so prav ti tisto, kar potrebujejo. Duhovniška moč je bila na zemlji obnovljena in vendar gre vse preveč bratov in sestra v življenju skozi grozne preizkušnje, ne da bi sploh prejeli prave duhovniške blagoslove. Kakšna tragedija! To je tragedija, ki se ji lahko izognemo.

Bratje, imamo sveto duhovništvo Boga! Imamo njegovo polnomočje za blagoslavljanje njegovih ljudi. Samo pomislite na osupljivo jamstvo, ki nam ga je dal Gospod, ko je rekel, da bo tistega, ki ga boste blagoslovili, blagoslovil sam.⁴ Naš privilegij je, da delujemo v imenu Jezusa Kristusa, zato da Božje otroke blagoslovimo glede na njegovo voljo zanje. Kolski predsedniki in škofje, prosimo, poskrbite, da vsak član zborov v vašem skrbništvu razume, kako dati duhovniški blagoslov – vključno z osebno vrednostjo in duhovno pripravljenostjo, potrebno, da v celoti prikliče Božjo moč.⁵

Vse brate, ki imajo duhovništvo, vabim, da člane navdihujejo k temu, da spolnjujejo svoje zaveze, se postijo in molijo, preučujejo svete spise, častijo v templju in kot Božji moški in ženske služijo v veri. Vsem lahko pomagamo, da bodo videli z očesom vere, da jih bosta poslušnost in pravičnost zbližala z Jezusom Kristusom, jim omogočila uživati družabništvo Svetega Duha in v življenju izkusiti radost!

Organizirano, vodeno prizadevanje, da služimo posameznim Božjim otrokom in njihovim družinam, bo vedno značilna lastnost Gospodove prave in žive Cerkve.⁶ Ker je to njegova Cerkev, bomo kot njegovi služabniki služili posameznikom, prav kakor je on.⁷ Služili bomo v njegovem imenu, z njegovo močjo in polnomočjem in z njegovo ljubečo prijaznostjo.

Izkušnja, ki sem jo imel pred več kot šestdesetimi leti v Bostonu, me je naučila, kako močan je lahko privilegij služenja vsakemu posamezniku. Takrat sem bil kirurg stažist v splošni bolnišnici v Massachusettsu – na dolžnosti vsak dan, vsako drugo noč in vsak drugi konec tedna. Za ženo, najine štiri otroke in cerkvene dejavnosti sem imel malo časa. Predsednik veje me je kljub temu dodelil, naj obiščem dom Wilburja in Leonore Cox v upanju, da bo brat Cox morda spet postal dejaven v Cerkvi. Z Leonoro sta se pečatila v templju.⁸ Vendar Wilbur veliko let ni sodeloval.

Z družabnikom sva šla k njima domov. Ko sva vstopila, naju je sestra Cox toplo pozdravila,⁹ brat Cox pa je naglo odšel v drugo sobo in zaprl vrata.

Šel sem k zaprtim vratom in potrkal. Čez trenutek sem zaslišal momljajoč »naprej«. Odprl sem vrata in brata Coxa našel sedečega ob vrsti amaterskih radijskih naprav. V tisti sobici je prižgal cigaro. Moj obisk očitno sploh ni bil tako dobrodošel.

Osuplo sem se oziral po sobi in rekel: »Brat Cox, vselej sem hotel več izvedeti o amaterskem radijskem delu. Ali bi me hoteli o tem poučiti? Žal mi je, da nocoj ne morem ostati dlje, toda ali bi se lahko vrnil drugič?«

Za trenutek se je obotavljal in nato rekel da. To je bil začetek tistega, kar je postalo čudovito prijateljstvo. Vrnil sem se in me je učil. Prirasel mi je k srcu in sem ga začel spoštovati. V nadaljnjih obiskih se je pokazala veličina tega moža. Postala sva zelo dobra prijatelja, kakor tudi najini dragi večni družabnici. Ko je čas tekel dalje, smo se potem z družino preselili. Lokalni voditelji so še naprej skrbeli za Coxovo družino.¹⁰

Približno osem let kasneje po tem prvem obisku je bil ustanovljen bostonski kol.¹¹ Ali lahko uganete, kdo je bil njegov prvi predsednik? Da! Brat Cox! V naslednjih letih je služil tudi kot predsednik misijona in predsednik templja.

Leta kasneje sem bil kot član zbora dvanajsterih zadolžen za ustanovitev novega kola v okrožju Sanpete v Utahu. Med običajnimi razgovori sem bil prijetno presenečen, ko sem spet naletel na svojega dragega prijatelja brata Coxa! Čutil sem navdih, da ga pokličem za novega kolskega patriarha. Potem ko sem ga posvetil, sva se objela in zajokala. Ljudje v sobi so se spraševali, zakaj ta dva odrasla moža jokata. Midva pa sva vedela. In sestra Cox je vedela. To so bile solze sreče! Tiho smo se spomnili neverjetnega potovanja ljubezni in kesanja, ki se je začelo pred več kot tridesetimi leti nekega večera pri njiju doma.

Zgodba se tukaj ne konča. Družina brata in sestre Cox se je večala in ima tri otroke, dvajset vnukov in štiriinpetdeset pravnukov. K temu dodajte njihov vpliv, ki so ga imeli na stotine misijonarjev, na tisoče več v templjih in na stotine več tistih, ki so po rokah Wilburja Coxa prejeli patriarhalne blagoslove. Njegov in Leonorin vpliv se bo nadaljeval, da bo odzvanjal preko veliko rodov po vsem svetu.

Izkušnje, kot so te z Wilburjem in Leonoro Cox, se dogajajo vsak teden – upajmo, da vsak dan – v tej Cerkvi. Predani Gospodovi služabniki Gospoda Jezusa Kristusa izvajajo njegovo delo z njegovo močjo in polnomočjem.

Bratje, so vrata, ki jih lahko odpremo, duhovniški blagoslovi, ki jih lahko damo, srca, ki jih lahko ozdravimo, bremena, ki jih lahko dvignemo, pričevanja, ki jih lahko okrepimo, življenja, ki jih lahko rešimo, in radost, ki jo lahko prinesemo v domove svetih iz poslednjih dni – vse to zato, ker imamo Božje duhovništvo. Smo možje, ki smo bili »poklicani in pripravljeni od osnovanja sveta po Božjem predvidevanju na podlagi [naše] silne vere« za opravljanje tega dela.¹²

Nocoj vas dobesedno vabim, da vstanete z menoj v tem velikem večnem bratstvu. Ko bom imenoval vašo duhovniško službo, prosim, vstanite in stojte. Diakoni, prosim, vstanite! Učitelji, vstanite! Duhovniki! Škofje! Starešine! Véliki duhovniki! Patriarhi! Sedemdeseteri! Apostoli!

Zdaj pa, bratje, vas prosim, da še naprej stojite in se pridružite zboru pri petju vseh treh verzov hvalnice »O, vstanite, Božji možje«.¹³ Med petjem premišljujte o svoji dolžnosti kot o mogočni Božji vojski, da pomagate pripravljati svet na drugi Gospodov prihod. To nam je naročeno. To je naš privilegij. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.