Odrešilne uredbe nam bodo prinesle čudovito luč

V knjižici Zvesti veri beremo: »Uredba je sveto, uradno dejanje, ki jo izvede nekdo, ki ima duhovniško polnomočje. Uredbe, ki so bistvene za naše povzdignjenje, se imenujejo odrešilne uredbe. Vključujejo krst, potrditev, posvetitev v Melkizedekovo duhovništvo (za moške), tempeljsko obdaritev in pečatenje zakoncev.«²

Starešina David A. Bednar je učil: »Uredbe odrešenja in povzdignjenja, ki se izvajajo v obnovljeni Gospodovi Cerkvi, /.../ predstavljajo pooblaščene kanale, preko katerih v življenja posameznikov lahko pritekajo nebeški blagoslovi in moči.«³

Vse odrešilne uredbe, tako kot dve strani kovanca, spremljajo zaveze z Bogom. Bog nam je obljubil blagoslove, če bomo zvesto spoštovali te zaveze.

Prerok Amulek je razglasil: »To /.../ je čas, da se [pripravimo], da se [bomo srečali] z Bogom.« (Al 34:32) Kako se pripravimo? Tako, da uredbe prejmemo vredni. Prav tako moramo, z besedami predsednika Russella M. Nelsona, vztrajati na poti zavez. Predsednik Nelson je nadaljeval: »Vaša zavezanost, da Odrešeniku sledite tako, da z njim sklenete zaveze in potem te zaveze spolnjujete, bo odprla vrata vsakemu duhovnemu blagoslovu in privilegiju, ki je na voljo moškim, ženskam in otrokom vsepovsod.«⁴

John in Bonnie Newman sta tako kot številni med vami prejela duhovne blagoslove, ki jih je obljubil predsednik Nelson. Bonnie je neke nedelje, potem ko je bila v cerkvi z njunimi tremi majhnimi otroki, Johnu, ki ni bil član Cerkve, rekla: »Tega ne zmorem sama. Odločiti se moraš, ali boš šel z nami v mojo cerkev, ali pa izberi cerkev, v katero bomo lahko šli skupaj, toda otroci morajo vedeti, da ima tudi njihov oče rad Boga. Naslednjo nedeljo in vse nedelje potem se John ni le udeležil, ampak je vsa leta tudi služil, igral na klavir za številne oddelke, veje in Osnovno. Imel sem privilegij, da sem se leta 2015 srečal z Johnom in na tem srečanju sva govorila, da je najboljši način, s katerim Bonnie lahko pokaže svojo ljubezen, ta, da jo pelje v tempelj, da pa se to ne bo moglo zgoditi, če se ne bo krstil.

John se je, potem ko je že devetintrideset let hodil v Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, leta 2015 krstil. Leto kasneje sta se John in Bonnie pečatila v tennesseejskem templju v Memphisu, dvajset let po tem, ko je prejela lastno obdaritev. Njun sedeminštiridesetletni sin Robert je o očetu rekel: »Oče je zares, zares zacvetel, odkar je prejel duhovništvo.« Bonnie je dodala: »John je že od nekdaj srečen in vesel človek, toda to, da je prejel uredbe in da spoštuje zaveze, je povečalo njegovo blagost.«

Pred veliko leti je predsednik Boyd K. Packer posvaril: »Dobro ravnanje brez evangelijskih uredb človeštva ne bo ne odkupilo ne povzdignilo.«⁵ Pravzaprav za vrnitev k Očetu ne potrebujemo le uredb in zavez, ampak potrebujemo tudi njegovega Sina Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev.

Kralj Benjamin je učil, da so človeški otroci odrešitve lahko deležni samo v in preko Kristusovega imena (gl. Moz 3:17; gl. tudi Členi vere 1:3).

Jezus Kristus nas je z odkupno daritvijo odrešil posledic Adamovega padca in nam omogočil kesanje in naposled povzdignjenje. S svojim življenjem nam je dal zgled, kako naj prejmemo odrešilne uredbe, v katerih se udejanja božanska moč (gl. NaZ 84:20).

Potem ko je Odrešenik prejel uredbo krsta, da bi se izpolnila vsa pravičnost (gl. 2 Ne 31:5–6), ga je Satan skušal. Podobno se naše skušnjave ne končajo po krstu ali pečatenju, vendar nas to, da prejmemo svete uredbe in spoštujemo s tem povezane zaveze, navda s čudovito lučjo in nam daje moč, da se skušnjavam upremo in jih premagamo.

Izaija je prerokoval, da bo v poslednjih dneh zemlja »oskrunjena, /.../ ker so prestopali postave« (Iz 24:5; gl. tudi NaZ 1:15).

Podobno svarilo, razodeto preroku Josephu Smithu, je bilo, da se nekateri Gospodu približujejo z ustnicami, kot nauke učijo človeške zapovedi, ki so videti božanski, toda zanikajo Božjo moč (gl. Joseph Smith – History 1:19).

Pavel je prav tako svaril, da bodo številni imeli »[obliko] pobožnosti, zanikali pa njeno moč. Tudi teh se izogiblji«. (2 Tim 3:5) Ponavljam, teh se izogibljite.

Številne življenjske motnje in skušnjave so podobne »grabežljivim volkovom« (Mt 7:15). Pravi pastir je tisti, ki bo pripravil, zaščitil in posvaril ovce in čredo, ko se bodo ti volkovi približevali (gl. Jn 10:11–12). Mar nismo mi, tako kot so pomočniki pastirjev, ki si prizadevajo posnemati popolno življenje Dobrega pastirja, pastirji svojih duš pa tudi drugih? Z nasvetom prerokov, vidcev in razodevalcev, ki smo jih pravkar podprli, ter z močjo in darom Svetega Duha, lahko, če smo čuječi in pripravljeni, vidimo, da prihajajo volkovi. Nasprotno, če smo površni pastirji svoje duše in duš drugih, obstaja verjetnost žrtev. Površnost vodi v žrtve. Vsakega od nas vabim, naj bomo zvesti pastirji.

Zakrament je uredba, ki nam pomaga ostati na poti, to, da ga vredni vzamemo, pa je dokaz našega spolnjevanja zavez, povezanih z vsemi drugimi uredbami. Pred leti, ko sva z ženo Anito služila v misijonu Arkansas Little Rock, sem šel z dvema mladima misijonarjema na poučevanje. Med lekcijo je dobri brat, ki smo ga učili, rekel: »Bil sem v vaši cerkvi; zakaj morate vsako nedeljo jesti kruh in piti vodo? V naši cerkvi to delamo dvakrat letno, za veliko noč in božič, in to je zelo pomenljivo.«

Povedala sva mu, da nam je zapovedano, naj se često sestajamo in vzamemo kruh in vino (gl. Mor 6:6; gl. tudi NaZ 20:75). Na glas smo prebrali Mt 26 in 3 Ne 18. Odgovoril je, da še vedno ne vidi potrebe po tem.

Potem smo podali naslednjo primerjavo: »Predstavljajte si, da ste udeleženi v zelo hudi prometni nesreči. Ste poškodovani in nezavestni. Nekdo priteče mimo, vidi, da ste nezavestni, in pokliče številko 112 za klic v sili. Za vas poskrbijo in pridete k zavesti.«

Tega brata smo vprašali: »Ko bi zmogli prepoznati okolico, kaj bi vprašali?«

Rekel je: »Hotel bi vedeti, kako sem prišel tja in kdo me je našel.« Vsak dan bi se mu hotel zahvaliti, ker mi je rešil življenje.«

Temu dobremu bratu smo povedali, kako nam je Odrešenik rešil življenje in kako se mu moramo zahvaliti vsak sleherni dan!

Potem smo vprašali: »Ker veste, da je dal življenje za vas in nas, kako pogosto bi hoteli jesti kruh in piti vodo kot znamenji njegovega telesa in krvi?«

Rekel je: »Razumem, razumem! Ampak še nekaj. Vaša cerkev ni živa, kot je naša.«

Na to smo odgovorili: »Kaj bi storili, če bi skozi vaša vrata vstopil Odrešenik Jezus Kristus?«

Rekel je: »Takoj bi se spustil na kolena.«

Vprašali smo: »Mar ne občutite tega, ko vstopite v kapelo svetih iz poslednjih dni – spoštljivost do Odrešenika?«

Rekel je: »Razumem, razumem, razumem!«

Tisto velikonočno nedeljo je prišel v cerkev in se stalno vračal.

Vsakega od nas vabim, naj se vpraša: »Katere uredbe, vključno z zakramentom, moram prejeti in katere zaveze moram skleniti, spolnjevati in spoštovati?« Obljubljam, da vam bo sodelovanje v uredbah in spoštovanje s tem povezanih zavez prineslo čudovito luč in zaščito v tem vse bolj temačnem svetu. V imenu Jezusa Kristusa, amen.