Premišljujte o blagoslovih

predsednik Thomas S. Monson


Thomas S. Monson
Nebeški Oče pozna naše potrebe in nam bo pomagal, če ga bomo prosili za pomoč.

Moji ljubi bratje in sestre, ta konferenca zaznamuje devetinštirideset let, odkar ste me 4. oktobra 1963 podprli kot člana zbora dvanajstih apostolov. Devetinštirideset let je dolga doba. Vendar se na številne načine zdi, da sem šele pred kratkim prvič stal za govorniškim pultom v Tabernaklju in govoril na generalni konferenci.

Od 4. oktobra 1963 se je veliko spremenilo. Živimo v edinstvenem obdobju svetovne zgodovine. Tako zelo smo blagoslovljeni. A vendar je včasih težko okrog sebe gledati težave in popuščanje grehu in ne zgubiti poguma. Ugotovil sem, da bomo srečnejši, če bomo, namesto da razmišljamo o tem, kar je slabo, stopili korak nazaj in premislili o svojih življenjskih blagoslovih, tudi dozdevno majhnih, včasih spregledanih blagoslovih.

Ko sem razmišljal o preteklih devetinštiridesetih letih, sem prišel do nekih spoznanj. Eno je, da neštete izkušnje, ki sem jih imel, niso bile nujno takšne, da bi jih kdo imel za izredne. Pravzaprav so se takrat, ko so se zgodile, pogosto zdele nepomembne in celo običajne. A ko se uzrem nazaj, so obogatile in blagoslovile življenja - nenazadnje mojega. To isto vajo bi priporočil vam - to je, da se uzrete nazaj na svoje življenje in ste posebej pozorni na velike in majhne blagoslove, ki ste jih prejeli.

Ko sem razmišljal o preteklih letih, se mi je vztrajno krepilo vedenje, da Bog naše molitve sliši in nanje odgovori. Poznamo resnico, ki jo najdemo v Drugi Nefijevi knjigi: »Ljudje so, da bi imeli radost.«1 Pričujem, da smo radostnejši, ko spoznamo, da se lahko v molitvi pogovarjamo z nebeškim Očetom in da bo te molitve slišal in nanje odgovoril - morda ne bo odgovoril tako in takrat, ko pričakujemo, vendar bo odgovoril, nebeški Oče sam, ki nas popolnoma pozna in nas ima rad in želi, da bi bili srečni. Obljubil je, da nas bo, če bomo ponižni, vodil za roko in odgovarjal na naše molitve2.

V naslednjih nekaj minutah, ki so mi odmerjene, bi vam rad povedal samo nekaj primerov svojih izkušenj, v katerih je Bog slišal moje molitve in nanje odgovoril, kar je posledično blagoslovilo moje življenje, prav kakor tudi življenje drugih. Dnevnik, ki sem ga pisal vsa ta leta, mi je pomagal, da sem se spomnil podrobnosti, ki se jih drugače najverjetneje ne bi mogel spomniti.

V začetku leta 1965 sem bil zadolžen, da se udeležim kolskih konferenc in drugih sestankov na vsem področju južnega Tihega oceana. To je bilo moje prvo potovanje v tisti del sveta in v tistem času, ki ga nikoli ne bom pozabil. Med to zadolžitvijo, ko sem se srečal z voditelji, člani in misijonarji, se je zgodilo veliko tega, kar je bilo po naravi duhovno.

V soboto in nedeljo, 20. in 21. februarja, smo bili v Brisbanu v Avstraliji na redni kolski konferenci brisbanskega kola. V soboto sem med sestanki spoznal okrožnega predsednika sosednjega področja. Ko sva se rokovala, sem močno začutil, da moram z njim govoriti, da bi mu svetoval, zato sem ga prosil, naj se mi naslednje dopoldne pridruži na nedeljskem dopoldanskem delu.

Po nedeljskem dopoldanskem delu sva se sestala. Govorila sva o njegovih številnih obveznostih, ki jih ima kot okrožni predsednik. Medtem sem prejel navdih, naj mu dam določene predloge glede misijonarskega dela in kako bi on in člani v njegovem področju lahko pomagali rednim misijonarjem pri delu. Kasneje sem izvedel, da je ta moški molil za vodstvo glede tega. Najino srečanje mu je dalo posebno pričevanje, da je Bog njegove molitve slišal in nanje odgovoril. To je bilo dozdevno nepomembno srečanje, vendar sem prepričan, da ga je vodil Duh in da je spremenilo življenje in delovanje tega okrožnega predsednika, življenje članov in posledično uspešnost njihovih misijonarjev.

Bratje in sestre, Gospodov namen je pogosto dosežen, ko prisluhnemo vodstvu Duha. Verjamem, da bolj ko delujemo po navdihu in občutkih, ki jih prejmemo, bolj nam bo Gospod poverjal svoje naloge.

Kot sem omenil že v prejšnjih govorih, se sem naučil, naj navdiha nikoli ne odlagam na kasneje. Pred veliko leti sem ob neki priložnosti plaval v starem bazenu v Deseret Gym v Salt Lake Cityju, ko sem dobil navdih, naj grem v Univerzitetno bolnišnico (University Hospital) obiskat dobrega prijatelja, ki zaradi rakastega tumorja in kasnejše operacije ni mogel več hoditi. Takoj sem šel iz bazena, se oblekel in bil kmalu na poti, da bi obiskal tega dobrega človeka.

Ko sem prišel v njegovo sobo, sem videl, da je prazna. Mod poizvedovanjem sem izvedel, da ga bom verjetno našel pri bazenih, kjer so izvajali fizioterapijo. Tako je tudi bilo. Z invalidskim vozičkom se je sam pripeljal tja in je bil v prostoru sam. Bil je na drugem koncu, kjer je bil bazen globlji. Poklical sem ga in z vozičkom se je pripeljal k meni, da bi me pozdravil. Najin klepet je bil prijeten in spremil sem ga nazaj v bolnišnično sobo, kjer sem mu dal blagoslov.

Prijatelj mi je kasneje povedal, da je bil tega dne popolnoma obupan in je razmišljal, da bi si vzel življenje. Molil je za pomoč, vendar se mu je dozdevalo, da njegove molitve niso uslišane. Šel je k bazenu z mislijo, da bo tako končal svojo bedo - da bo z vozičkom zapeljal v globlji del bazena. Prišel sem v kritičnem trenutku, kolikor vem kot odgovor z višave.

Prijatelj je živel še vrsto let - polnih sreče in hvaležnosti. Kako vesel sem, da sem bil tega kritičnega dne ob plavalnem bazenu orodje v Gospodovih rokah!

Ko sva se s sestro Monson ob neki drugi priložnosti po obisku prijateljev vračala domov, sem bil navdihnjen, naj greva v mesto - več kilometrov daleč stran - na obisk k starejši vdovi, ki je včasih živela v najinem oddelku. Ime ji je bilo Zella Thomas. Tedaj je živela v domu za starejše občane. Tistega zgodnjega popoldneva je bila izjemno slabotna, vendar je mirno ležala v postelji.

Zella je bila že dolgo slepa, ampak takoj je prepoznala najin glas. Prosila me je, če bi ji dal blagoslov, in dodala, da je pripravljena umreti, če Gospod želi, da se vrne domov. V sobi je bilo blago, mirno vzdušje in vsi smo vedeli, da ji je preostalo le še malo časa na zemlji. Zella me je prijela za roko in rekla, da je goreče molila, da bi prišel in jo blagoslovil. Povedal sem ji, da sva prišla zaradi neposrednega navdiha nebeškega Očeta. Poljubil sem jo na čelo, vedoč, da je v tem življenju verjetno ne bom več videl. Tako je tudi bilo, saj je umrla naslednji dan. Za milo Zello in zame je bil blagoslov, da sem jo vsaj malo potolažil in pomiril.

Priložnost, da blagoslovimo življenje drugih, je pogosto nepričakovana. Nekega izjemno mrzlega sobotnega večera pozimi 1983–1984 sva se s sestro Monson peljala več kilometrov daleč do gorske doline Midway v Utahu, kjer je najin dom. Tisti večer je temperatura padla do minus enaintrideset stopinj Celzija in hotela sva se prepričati, da je v najinem tamkajšnjem domu vse v redu. Vse sva preverila in ugotovila, da je vse v redu, zato sva se odpravila nazaj v Salt Lake City. Po komaj nekaj kilometrih na avtocesti je avto obstal. Bila sva v resnih škripcih. Redkokdaj, če sploh kdaj, me je tako zeblo kot tisti večer.

Nejevoljno sva se peš odpravila proti najbližjemu mestu, avtomobili pa so drveli mimo naju. Končno je neki mladenič ustavil in nama ponudil pomoč. Ugotovili smo, da se je dizelsko gorivo v tanku zaradi mraza zgostilo, zato se z avtom nisva mogla več peljati. Ta prijazni mladenič naju je zapeljal nazaj domov v Midway. Hotel sem mu povrniti stroške za njegovo uslugo, vendar je ljubeznivo odklonil. Povedal je, da je skavt in da je hotel narediti nekaj dobrega. Predstavil sem se mu, on pa je rekel, da mu je bilo v veselje pomagati. Ker sem domneval, da je v misijonarskih letih, sem ga vprašal, če ima namen oditi na misijon. Nakazal je, da pravzaprav ne ve, kaj bi rad.

V ponedeljek zjutraj sem temu mladeniču napisal pismo in se mu zahvalil za prijaznost. V pismu sem ga spodbudil, naj gre na redni misijon. Dodal sem izvod ene svojih knjig in v njej podčrtal poglavja o misijonarskem služenju.

Kak teden kasneje mi je telefonirala mladeničeva mati in mi povedala, da je njen sin izreden mladenič, vendar zaradi določenih vplivov v življenju več ne čuti prave želje, da bi šel na misijon. Rekla je, da sta se s fantovim očetom postila in molila, da bi se v srcu spremenil. Njegovo ime sta dala v molitveno skrinjico v utaškem Templju Provo. Upala sta, da se ga bo nekako, na neki način nekaj v srcu dotaknilo, da bi se spremenil na bolje in da bi si spet želel na misijon in zvesto služiti Gospodu. Mati je hotela, da bi jaz vedel, da dogodke tistega mrzlega večera ona vidi kot odgovor na njune molitve za sina. Pritrdil sem ji.

Po več mesecih in še več stikih s tem mladeničem sva bila s sestro Monson presrečna, ko sva se udeležila njegovega misijonarskega slovesa pred odhodom na vancouverski misijon v Britanski Kolumbiji.

Ali je bilo naključje, da sta se tistega mrzlega decembrskega večera naši poti križali? Tega ne verjamem niti za trenutek. Prej verjamem, da je bilo naše srečanje odgovor na iskrene molitve matere in očeta za ljubega sina.

Naj ponovim, bratje in sestre, nebeški Oče pozna naše potrebe in nam bo pomagal, če ga bomo prosili za pomoč. Verjamem, da nobena naša skrb ni premajhna ali premalo pomembna. Gospod skrbi za vsako podrobnost našega življenja.

Rad bi zaključil z nedavno izkušnjo, ki je vplivala na več sto ljudi. Zgodilo se je pred petimi meseci na kulturnem dogodku ob obeležitvi Templja Kansas City. Tako kot številni drugi dogodki v življenju se je tudi ta zdel samo kot še ena izkušnja, ko se je vse izšlo dobro. Kakor koli, ko sem bolje spoznal okoliščine, povezane s kulturnim dogodkom, ki so se odvijale na predvečer pred posvetitvijo templja, sem spoznal, da predstava tistega večera ni bila običajna. Pravzaprav je bila nekaj posebnega.

Kot za vse kulturne dogodke, povezane s posvetitvami templjev, so imeli mladi v okrožju misurijskega Templja Kansas City vaje za predstavo posamičnih skupin njihovega področja. Po načrtu naj bi se v soboto zjutraj pred predstavo vsi dobili v velikem, najetem občinskem središču, da bi izvedeli, kdaj in kje vstopiti, kje stati, koliko prostora mora biti med njimi, kako oditi z glavnega odra in tako naprej - veliko podrobnosti, ki bi si jih morali hitro zapomniti čez dan, ko bi tisti, ki so bili zadolženi za kulise, postavljali različne scene, da bi bila končna predstava sijajna in profesionalna.

Ta dan so imeli samo eno večjo težavo. Celotna uprizoritev je bila odvisna od posnetkov, ki naj bi jih prikazovali na velikem zaslonu, imenovanem JumboTron. Ti posnetki so bili za celotno uprizoritev odločilni. Vsega niso samo povezovali, temveč je vsak video posnetek tudi napovedal naslednjo točko. Video posnetki so bili ogrodje, od katerega je bila odvisna celotna uprizoritev. In JumboTron ni deloval.

Tehniki so vsi iz sebe iskali napako, mladi pa so čakali in zgubljali dragocen čas, namenjen vaji. Položaj se je zdel nerešljiv.

Susan Cooper, avtorica in režiserka kulturnega dogodka, je kasneje pojasnila: »Ko smo prešli z načrta A na B in na Ž, smo vedeli, da ne deluje. [...] Ko smo gledali urnik, smo vedeli, da bo to presegalo naše moči, vendar smo vedeli, da imamo eno največjih moči spodaj na prizorišču - tri tisoč mladih. Morali smo dol in [jim] povedati, kaj se dogaja, in pritegniti njihovo vero.«3

Samo eno uro prej, preden je občinstvo začelo prihajati v dvorano, je tri tisoč mladih pokleknilo na tla in skupaj molilo. Molili so, da bi bili tisti, ki so popravljali JumboTron, navdihnjeni, da bi vedeli, kako naj ga popravijo; nebeškega Očeta so prosili, naj napravi to, česar sami zaradi pomanjkanja časa niso mogli.

Nekdo, ki je o tem kasneje pisal, je rekel: »To je bila molitev, ki je mladi ne bodo nikoli pozabili, ne zaradi trdih tal, temveč zato, ker so tako močno čutili Duha.«4

Nedolgo zatem je eden od tehnikov prišel povedat, da so težavo našli in jo odpravili. Rešitev je pripisal »sreči«, a vsi tisti mladi so vedeli bolje.

Ko smo tistega večera vstopili v mestno dvorano, nismo o težavah tistega dne vedeli ničesar. Zanje smo izvedeli šele kasneje. Kakor koli, bili smo priče lepi, sijajni predstavi - eni najboljših, kar sem jih videl. Mladi so izžarevali čudovitega, močnega duha, ki smo ga začutili vsi prisotni. Zdelo se je, da točno vedo, kje naj vstopijo, kje naj stojijo in kako naj sodelujejo z drugimi nastopajočimi. Ko sem izvedel, da je bila njihova vaja zelo kratka in da številnih točk niso vadili s celotno skupino, sem bil presenečen. Tega si ne bi mislil nihče. Gospod je resnično prišel na pomoč.

Nikoli se ne neham čuditi, kako lahko Gospod spodbuja in vodi vsak del svojega kraljestva in ima še vedno čas, da navdihne posameznika - ali posamezen kulturni dogodek ali posamezen JumboTron. Dejstvo, da to zmore, da to dela, je zame pričevanje.

Bratje in sestre, Gospod je v življenju vseh nas. Ima nas rad. Hoče nas blagosloviti. Hoče, da iščemo njegovo pomoč. Ko nas bo vodil in usmerjal ter slišal in odgovarjal na naše molitve, bomo tukaj in zdaj našli srečo, ki jo želi za nas. Molim, da bi se zavedali Božjih blagoslovov v svojem življenju, v imenu Jezusa Kristusa, amen.

Show References

  1.  

    1.  2 Ne 2:25.

  2.  

    2.  NaZ 112:10.

  3.  

    3. Susan Cooper, v Maurine Proctor, Nothing’s Too Hard for the Lord: The Kansas City Cultural Celebration, Meridian Magazine, 9. maj  2012, ldsmag.com.

  4.  

    4. Proctor, Meridian Magazine, 9. maj  2012.