Poklical jih je Bog, ljudje pa podprli

Kot člani Cerkve smo pogosto naprošeni, naj podpremo ljudi, ki so poklicani služiti. Pred leti mi je neki osemnajstletni študent pokazal, kaj pomeni podpreti Gospodove služabnike. Še sem blagoslovljen zaradi njegovega ponižnega vzora.

Ravno je začel hoditi v prvi letnik fakultete. Krstil se je le eno leto prej, preden je odšel od doma, da bi študiral na veliki univerzi. Tam sem služil kot škof.

Ko se je šolsko leto začelo, sem imel v škofovi pisarni z njim kratek razgovor. Razen tega, da je govoril o svojih izzivih v novem kraju, se tistega pogovora bolj malo spomnim, nikoli pa ne bom pozabil najinega drugega pogovora.

Prosil me je, če se lahko oglasi pri meni v pisarni. Presenetilo me je, ko je rekel: »Ali lahko skupaj moliva in ali lahko besede izgovarjam jaz?« Skoraj sem že rekel, da sem že molil in da predpostavljam, da je tudi on. Namesto tega sem privolil.

Molitev je začel s pričevanjem, da ve, da je škof poklican od Boga. Boga je prosil, naj mi pove, kaj naj naredi glede neke zadeve z velikimi duhovnimi posledicami. Fant je Bogu dejal, da je prepričan, da škof že pozna njegove potrebe, in da bo prejel nasvet, ki ga mora slišati.

Ko je govoril, sem v mislih zagledal določene nevarnosti, s katerimi se bo soočil. Nasvet je bil preprost, vendar dan zelo jasno: vedno moli, bodi poslušen zapovedim in se ne boj.

Tisti mladenič, ki je bil v Cerkvi šele eno leto, je z lastnim vzorom učil, kaj Bog lahko naredi z voditeljem, če mu tisti, katere je poklican voditi, izkazujejo podporo in zanj molijo. Tisti mladenič mi je pokazal moč zakona soglasja v Cerkvi (gl. NaZ 26:2). Čeprav Gospod svoje služabnike pokliče z razodetjem, lahko delujejo le tako, če jih podpirajo tisti, katerim so poklicani služiti.

S svojim glasom podpore sklenemo svete obljube. Obljubimo, da bomo molili za Gospodove služabnike in da jih bo Bog vodil in krepil (gl. NaZ 93:51). Zaobljubimo se, da bomo iskali in pričakovali to, da bomo začutili Božji navdih v njihovem nasvetu in vsakokrat, ko delujejo v svojem poklicu (gl. NaZ 1:38).

To obljubo bomo v srcu morali pogosto ponovno skleniti. Vaš učitelj v Nedeljski šoli si bo prizadeval poučevati po Duhu, toda prav kakor bi nemara vi, bo morda tudi vaš učitelj delal napake, ko bo v razredu učil. Vendar se vi lahko odločite, da boste prisluhnili in boste pozorni na trenutke, ko bi lahko prejeli navdih. Sčasoma boste opazili manj napak in pogostejše dokaze, da tistega učitelja podpira Bog.

Ko dvignemo roko, da bomo nekoga podprli, se zavežemo, da si bomo prizadevali za vsak Gospodov namen, ki ga je ta človek poklican izpolniti. Ko so bili najini otroci majhni, je bila žena poklicana za učiteljico majhnih otrok v oddelku. Ne le, da sem dvignil roko, da bi jo podprl, temveč sem zanjo tudi molil in nato prosil za dovoljenje, da bi ji pomagal. Lekcija, ki sem jo prejel o hvaležnosti za to, kar ženske delajo, in o Gospodovi ljubezni do otrok, še vedno blagoslavlja mojo družino in moje življenje.

Nedavno sem govoril s tistim mladeničem, ki je pred leti podprl svojega škofa. Spoznal sem, da so ga Gospod in ljudje podprli v njegovem poklicu misijonarja, kolskega predsednika in očeta. Ko se je najin pogovor zaključeval, je dejal: »Še vedno vsak dan molim za vas.«

Lahko se odločimo, da bomo vsak dan molili za nekoga, ki ga je Bog poklical, da nam služi. Lahko se zahvalimo nekomu, ki nas je s svojim služenjem blagoslovil. Lahko se odločimo, da bomo pristopili, ko nekdo, ki smo ga podprli, prosi za prostovoljce.¹

Tiste, ki podpirajo Gospodove služabnike v Gospodovem kraljestvu, bo podprla Gospodova neprimerljiva moč. Vsi potrebujemo ta blagoslov.