Gospodov glas

Nauk in zaveze vse ljudi vsepovsod poziva, naj prisluhnejo glasu Gospoda Jezusa Kristusa (gl. NaZ 1:2, 4, 11, 34; 25:16). Poln je Božjih sporočil, svaril in spodbudnih opominjaj, ki so bili dani v razodetjih izvoljenim prerokom. V teh razodetjih lahko vidimo, kako Bog na naše molitve v veri lahko odgovori s sporočili, ki nam dajejo poduk in mir ter nas svarijo.

V molitvah si prizadevamo izvedeti, kaj Bog želi od nas, kaj naj naredimo, zato da bomo mir in srečo našli v tem življenju in v naslednjem, in kaj nas čaka. V Nauku in zavezah je vse polno odgovorov na takšna vprašanja, ki jih navadni ljudje in preroki sprašujejo v ponižni molitvi. To je lahko dragocen vodič, ki nas uči, kako naj prejmemo odgovore na vprašanja o posvetni blaginji in večni odrešitvi.

Ponižnost in vera v Gospoda Jezusa Kristusa sta ključni. Oliver Cowdery je prejel odgovor od Gospoda glede svoje želje, da bi pomagal pri prevajanju Mormonove knjige. Rečeno mu je bilo, naj si zapomni, da brez vere ne more narediti ničesar, zato naj prosi v veri. S temi stvarmi pa naj se ne igra in naj ne prosi za to, za kar ne bi smel (gl. NaZ 8:10).

Gospod v Nauku in zavezah vedno znova hoče vero in ponižnost, preden da svojo pomoč. Eden od razlogov za to je, da njegovi odgovori morda ne pridejo tako, kot jih pričakujemo. Niti jih ne bo vselej lahko sprejeti.

Cerkvena zgodovina in izkušnje naših prednikov to dejanskost ponazarjajo. Moj praded Henry Eyring je goreče molil, da bi izvedel, kaj naj naredi, ko je leta 1855 poslušal, kako so učili obnovljeni evangelij. Odgovor je prišel v sanjah.

Sanjal je, da sedi za mizo s starešino Erastusom Snowom iz zbora dvanajstih apostolov in s starešino, ki se je imenoval William Brown. Starešina Snow je kakšno uro učil evangelijska načela. Starešina Snow je nato rekel: »V imenu Jezusa Kristusa vam zapovedujem, da se krstite, ta moški [starešina Brown]… pa vas bo krstil.«¹ Moja družina je hvaležna, da je imel Henry Eyring vero in ponižnost, da ga je starešina Brown krstil ob pol osmih zjutraj v bazenu s kapnico v St. Louisu v Misuriju v ZDA.

Odgovor na njegovo molitev ni prišel tako, da bi Gospodov glas slišal z ušesi. Prišel je v videnju in sanjah ponoči prav kakor pri Lehiju (gl. 1 Ne 8:2).

Gospod nas je učil, da odgovori lahko pridejo tudi kot občutek. V Nauku in zavezah je Oliverja Cowderyja učil, da mu bo govoril v mislih in srcu po Svetem Duhu, ki se bo spustil nanj in ki bo bival v njegovem srcu (gl. NaZ 8:2).

In Oliverja je spodbujal tako, da ga je vprašal, mar mu Gospod takrat v mislih ni spregovoril z mirom glede te zadeve. Mar bi lahko od Boga prejel večje pričevanje! (gl. NaZ 6:23)

Nauk in zaveze, cerkvena zgodovina in dnevniki, ki jih je Henry Eyring pisal na misijonu takoj po krstu, so me naučili, da odgovore lahko občutimo bodisi kot svarila bodisi kot mir.

Starešina Parley P. Pratt iz zbora dvanajstih apostolov se je aprila 1857 udeležil konference tam, kjer je v ZDA danes Oklahoma. Henry Eyring je zapisal, da so starešini Prattu »po glavi rojile mračne slutnje … in ni mogel videti prihodnosti ali načina, kako bi ušel«². Henry je žalostno novico zabeležil takoj po apostolovi mučeniški smrti. Starešina Pratt je s spotovanjem nadaljeval navzlic nevarnosti, ki jo je začutil, prav kakor je naredil prerok Joseph, ko je odšel v Carthage.

Pričujem, da Gospod vedno odgovori na ponižno molitev v veri. Nauk in zaveze ter naše izkušnje nas učijo, kako te odgovore prepoznati in jih sprejeti v veri, naj so navodila, potrditev resnice ali svarilo. Molim, da bomo vselej prisluhnili in prepoznali ljubeči Gospodov glas.