Beseda oklevajočim misijonarjem

Moj priljubljeni pregovor, ki ga pogosto pripisujejo svetemu Frančišku Asiškemu, se glasi: »Vselej pridigaj evangelij in če je potrebno, uporabi besede.«¹ V tem pregovoru se predpostavlja, da so najmočnejše pridige pogosto nebesedne.

Če imamo integriteto in živimo v skladu s svojimi merili, ljudje to opazijo. Če izžarevamo radost in srečo, pa to opazijo še bolj.

Vsak hoče biti srečen. Ko člani Cerkve izžarevamo luč evangelija, ljudje lahko vidijo našo srečo in občutijo Božjo ljubezen, ki nas navdaja in ki prekipeva v našem življenju. Vedeti hočejo zakaj. Hočejo razumeti našo skrivnost.

To jih pripelje do tega, da si postavljajo vprašanja, kot sta: »Zakaj ste tako srečni?« ali »Zakaj ste vedno tako pozitivno naravnani?« Odgovori na ta vprašanja seveda spretno vodijo v pogovor o obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa.

Začeti pogovori o verski temi – zlasti s prijatelji in ljubljenimi – se nam lahko zdi zastrašujoče in zahtevno. Ni treba, da je tako. Omemba duhovnih izkušenj ali pogovor o cerkvenih dejavnostih oziroma dogodkih je lahko nekaj lahkotnega in prijetnega, če temu namenimo nekaj poguma in zdrave pameti.

Moja žena Harriet je čudovit primer tega. Ko sva živela v Nemčiji, je našla način, da je s Cerkvijo povezane téme vpletla v pogovor s prijatelji in znanci. Na primer, ko jo je nekdo vprašal o njenem vikendu, je odgovorila: »To nedeljo je bilo v naši cerkvi osupljivo! Šestnajstletni mladenič je imel lep govor pred dvesto ljudmi našega občestva o tem, kako živeti čisto.« Ali: »Izvedela sem za devetdesetletnico, ki je spletla več kot petsto odej in jih namenila za dobrodelni program naše Cerkve, da jih bodo poslali ljudem v stiski po vsem svetu.«

Pogosteje kot ne so ljudje, ki so to slišali, hoteli o tem izvedeti več. Postavljali so vprašanja. In to je vodilo do priložnosti, da so spontano, zaupljivo in sproščeno govorili o evangeliju.

S prihodom spleta in socialnih medijev je danes lažje kakor kdaj prej o teh stvareh govoriti na lahkoten način. Kar potrebujemo, je preprosto pogum, da to naredimo.

Na žalost je tako lahko biti neprijeten. Vse prepogosto se zgodi, da ugovarjamo, omalovažujemo in obsojamo. Ko se nad ljudmi jezimo ali smo do njih osorni ali žaljivi, je zadnje, kar bi slednji hoteli, to, da bi nas bolje spoznali. Nikoli ne bomo vedeli, koliko ljudi je Cerkev bodisi zapustilo bodisi se ji ni nikoli pridružilo, ker je nekdo rekel nekaj, s čimer jih je prizadel ali užalil.

Danes je v svetu toliko nevljudnosti. Zaradi anonimnosti spleta je lažje kot kdaj prej preko njega reči nekaj strupenega ali rezkega. Mar ne bi morali imeti mi, nadebudni učenci našega blagega Kristusa, višja, dobrohotnejša merila? Sveti spisi učijo: »Vaše govorjenje naj bo zmeraj ljubeznivo, začinjeno s soljo, da boste vedeli, kako morate odgovarjati komur koli.« (Kol 4:6)

Všeč mi je zamisel, da morajo biti naše besede čiste kakor jasno nebo in da jih mora navdajati blagost. Ali si lahko predstavljate, kakšne bi bile naše družine, oddelki, narodi in celo svet, če bi privzeli to preprosto načelo?

Včasih si pripisujemo preveč zaslug ali se preveč krivimo, ko pride do tega, ali bodo drugi sprejeli evangelij. Pomembno je, da si zapomnimo, da Gospod od nas ne pričakuje, da bi druge spreobračali.

Spreobrnitev se ne zgodi zaradi naših besed, temveč zaradi nebeškega delovanja Svetega Duha. Včasih je potreben le en preprost stavek pričevanja ali izkušnje, da se začne srce mehčati ali vrata odpirati, zaradi česar drugi po navdihu Duha lahko doživijo višje resnice.

Predsednik Brigham Young (1801 – 1877) je dejal, da je vedel, da je evangelij pravi, ko je »videl moža, ki ni imel govorniškega daru oziroma darov za javno govorjenje, ki je lahko rekel le: ‘Vem, po moči Svetega Duha, da Mormonova knjiga izpričuje resnico, da je Joseph Smith Gospodov prerok.ʼ« Ko je predsednik Young slišal tisto preprosto pričevanje, je rekel: »Sveti Duh, ki je prihajal od tega navdihnjenega posameznika, mi je razsvetlil razumevanje in pred menoj [je bila] luč, slava in nesmrtnost.«²

Bratje in sestre, imejte vero. Gospod lahko poveliča besede, ki jih govorite, in jih napravi mogočne. Gospod vas ne prosi, da spreobračajte, temveč da odprete usta. Naloga spreobračanja ni vaša – ta pripada človeku, ki posluša, in Svetemu Duhu.

Moji dragi prijatelji, danes imamo več načinov kot kdaj prej, da odpremo usta in drugim spregovorimo o radostnih novicah evangelija Jezusa Kristusa. Za vsakega – celo za oklevajočega misijonarja – je način, da sodeluje v tem velikem delu. Vsak od nas lahko najde način, da uporabi svoje talente in zanimanja za podporo velikega dela, da svetu prinašamo luč in resnico. In če bomo to delali, bomo našli radost, ki so je deležni tisti, ki so dovolj zvesti in pogumni, da so vselej Božje priče (gl. Moz 18:9).