Svet danes potrebuje pionirje

Za številne se pionirsko potovanje ni začelo v Nauvooju, Kirtlandu, Far Westu ali New Yorku, temveč v daljni Angliji, Škotski, Skandinaviji ali Nemčiji. Majhni otroci niso mogli popolnoma razumeti dinamične vere, zaradi katere so starši za seboj pustili družino, prijatelje, udobje in varnost.

Majhen otrok je nemara vprašal: »Mami, zakaj zapuščamo dom? Kam gremo?«

»Pridi, moj mali; gremo v Sion, v mesto našega Boga.«

Med varnostjo dóma in obljubo o Sionu so se raztezale divje in izdajalske vode mogočnega Atlantika. Kdo bi lahko ubesedil strah, ki je človeka na tem nevarnem pohodu stiskal v srcu? Ker je te svete navdihnil Duh in ker jih je vodila preprosta vendar trdna vera, so zaupali v Boga in odpluli na pot.

Ko so končno prispeli v Nauvoo, so se morali takoj odpraviti naprej in se nadalje soočati s težavami na poti. Grobovi s kaduljo in kamni so zaznamovali celotno pot iz Nauvooja do Salt Lake Cityja. To je bila cena, ki so jo plačali nekateri pionirji. Njihova telesa počivajo v miru, toda njihova imena živijo dalje.

Utrujeni voli so se opotekali, kolesa vozov so škripala, pogumni možje so se močno trudili, oglašali so se vojaški bobni in zavijali kojoti. Vendar so pionirji, ki jih je navdihovala vera in ki so bili prekaljeni v nevihtah, vztrajali. Pogosto so peli:

Ti pionirji so si zapomnili Gospodove besede, da mora biti njegovo ljudstvo preizkušeno v vseh stvareh, da bodo pripravljeni prejeti slavo, ki jo ima zanje, in sicer slavo Siona.²

Čas nam zbledi spomine in slabi hvaležnost do tistih, ki so hodili po poti bolečine, puščajoč za sabo s solzami označeno pot brezimnih grobov. Kaj pa današnji izzivi? Ali nam ni treba prepotovati težkih poti, preplezati nevarnih gora, prečkati brezen, utreti poti, prebroditi rek? Ali pa prav v tem času obstaja potreba po tistem pionirskem duhu, da nas vodi stran od nevarnosti, ki pretijo, da nas bodo porinile v prepad, in da nas vodi v varen Sion?

V desetletjih po drugi svetovni vojni se moralna merila neprestano nižajo. Kriminal narašča, spodobnost vse bolj tone. Številni so na ogromnem toboganu uničenja, ker iščejo trenutna vznemirjenja, s tem pa žrtvujejo večne radosti. Tako zapravimo mir.

Pozabili smo, kako so Grki in Rimljani mogočno prevladovali v barbarskem svetu in kako se je to zmagoslavje končalo – nazadnje sta jih uničili lenoba in pomehkuženost. Na koncu so si bolj kot svobode želeli varnosti in udobnega življenja; in zgubili so vse – udobje in varnost in svobodo.

Ne podlezite Satanovim skušnjavam; raje trdno zagovarjajte resnico. Neusahljivega hrepenenja duše ne bomo potešili, če bomo radost nenehno iskali v vznemirjenju čutil in greha. Greh nikoli ne vodi v vrlino. Sovraštvo nikoli ne spodbuja ljubezni. Strahopetnost nikoli ne vzbudi poguma. Dvom nikoli ne navdihne vere.

Nekateri se težko zoperstavijo posmehljivim in nespodobnim pripombam nespametnih, ki zasmehujejo čistost, poštenje in spolnjevanje Božjih zapovedi. Toda svet je vdanost načelom vedno omalovaževal. Ko je bilo Noetu naročeno, naj zgradi barko, so nespametni zrli v jasno nebo in se mu posmehovali ter rogali – dokler ni začelo deževati.

Mar se moramo res vedno znova učiti iz tako dragih lekcij? Časi se spreminjajo, resnica ostaja. Če nas ne naučijo pretekle izkušnje, smo jih primorani ponavljati z vsemi srčnimi bolečinami, trpljenjem in mukami. Mar nimamo modrosti, da bi raje ubogali tistega, ki pozna vse od začetka do konca – našega Gospoda, ki je pripravil načrt odrešitve – namesto tiste kače, ki je lepoto načrta zaničevala?

Slovar besedo pionir opredeli kot »nekoga, ki prvi pripravi oziroma utre pot, da mu drugi sledijo«.³ Kako bi lahko imeli pogum in trden namen, ki sta bila značilna za pionirje prejšnjega rodu? Smo vi in jaz dejansko lahko pionirji?

Vem, da smo lahko. O, kako svet danes potrebuje pionirje!