Sporočilo Prvega predsedstva, maj 2017

Popolna ljubezen prežene strah

predsednik Dieter F. Uchtdorf

drugi svetovalec v Prvem predsedstvu

Natisni Posreduj

    Opustimo strahove in raje živimo v radosti in ponižnosti, z upanjem in odločnim zaupanjem, da je Gospod z nami.

    Moji ljubi bratje in sestre, dragi prijatelji, kakšen privilegij in radost se je sestati kot svetovna Cerkev, združena v veri in ljubezni do Boga in njegovih otrok!

    Zlasti sem hvaležen za prisotnost našega ljubega preroka Thomasa S. Monsona. Predsednik, vaše besede navodil, nasveta in modrosti se nam bodo vselej vtisnile v srce. Imamo vas radi, predsednik Monson, in vedno molimo za vas.

    Ko sem pred leti služil kot kolski predsednik v Frankfurtu v Nemčiji, je na koncu enega od kolskih sestankov k meni pristopila draga, a nesrečna sestra.

    »A ni grozno?« je rekla. »Med vašim govorom je gotovo trdno spalo štiri ali pet ljudi!«

    Za trenutek sem pomislil in odgovoril: »Precej prepričan sem, da je cerkveno spanje med najbolj zdravimi od vseh spanj.«

    Moja čudovita žena Harriet je ta bežni pogovor slišala in kasneje omenila, da je bil to eden najprijaznejših odgovorov, kar sem jih kdaj dal.

    Veliko prebujenje

    Pred nekaj sto leti se je v Severni Ameriki razširilo gibanje po imenu »Veliko prebujenje«. Eden od njegovih osnovnih ciljev je bil, da bi prebudil ljudi, ki so bili videti, kakor da glede duhovnih zadev spijo.

    Na mladega Josepha Smitha je vplivalo, kar je slišal od pridigarjev, ki so bili del tega verskega prebujenja. To je eden od razlogov, zakaj se je odločil, da bo v zasebni molitvi iskreno prosil za Gospodovo voljo.

    Ti pridigarji so imeli dramatičen, čustven način pridiganja s pridigami, ki so bile znane po močnem poudarjanju strašnih peklenskih grozot, ki čakajo grešnika.1 Njihovi govori ljudi niso uspavali - lahko pa, da so povzročili nekaj nočnih mor. Zdelo se je, da je njihov namen in vzorec, da bi ljudi z ustrahovanjem spravili v cerkev.

    Strah kot manipulacija

    V zgodovini se je strah pogosto uporabilo kot sredstvo, da so ljudi pripravili k ukrepanju. Starši so ga uporabili pri svojih otrocih, delodajalci pri zaposlenih, politiki pa pri volilcih.

    Strokovnjaki za tržni marketing razumejo moč strahu in ga pogosto uporabljajo. Zato se zdi, da nekateri oglasi vsebujejo implicitno sporočilo, da če ne bomo kupili njihovih kosmičev za zajtrk ali če bomo zamudili najnovejšo video igro ali prenosni telefon, tvegamo, da bomo živeli bedno življenje, da bomo umrli sami in nesrečni.

    Ob tem se nasmehnemo in mislimo, da nikdar ne bi podlegli takšni manipulaciji, ampak včasih ji. Še huje, včasih podobne metode uporabljamo zato, da druge pripravimo, da naredijo, kar hočemo.

    Danes ima moje sporočilo dvojni namen: prvi je, da bi premotrili in premislili, v kakšni meri sami uporabljamo strah pri motivaciji drugih - tudi pri sebi. Z drugim bom predlagal boljši način.

    Problem strahu

    Prvič, najprej naslovimo problem strahu. Navsezadnje, koga med nami strah ni nikoli primoral, da bi jedel bolj zdravo, si pripel varnostni pas, se več gibal, varčeval ali se celo pokesal greha?

    Res je, da strah lahko močno vpliva na naša dejanja in obnašanje. Toda ta vpliv je navadno začasen in plitek. Strah ima le redko moč, da nas v srcu spremeni, in nikdar nas ne bo preoblikoval v ljudi, ki ljubijo to, kar je prav, in ki želijo biti poslušni nebeškemu Očetu.

    Ljudje, ki se bojijo, lahko govorijo in delajo, kar je prav, toda tega, kar je prav, ne čutijo. Pogosto se počutijo nemočne in so zamerljivi, celo jezni. Ti občutki sčasoma pripeljejo do nezaupanja, kljubovanja, celo upora.

    Na žalost ta zgrešeni pristop do življenja in vodenja ni omejen na posvetni svet. Žalosti me, ko slišim za člane Cerkve, ki izvajajo nepravično oblast - bodisi doma, v cerkvenih poklicih, v službi ali v svojih vsakodnevnih odnosih z drugimi.

    Ljudje lahko pogosto obsojajo ustrahovanje pri drugih, pri sebi pa ga ne vidijo. Zahtevajo izpolnitev svojih samovoljnih pravil, toda če teh pravil drugi ne upoštevajo, jih kaznujejo besedno, čustveno in včasih celo fizično.

    Gospod je rekel, da se takrat, ko nad dušami človeških otrok v kakršni koli meri izvajamo nadzor ali gospodovanje ali prisilo, nebesa umaknejo in je Gospodov Duh žalosten.2

    Morda so trenutki, ko nas mika, da bi svoja dejanja upravičili s prepričanjem, da cilj opravičuje sredstva. Nemara celo mislimo, da bo to, da izvajamo nadzor, da smo manipulatorski in strogi, za dobro drugih. Sploh ne, kajti Gospod je jasno povedal, da je »sad Duha … ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost [in] samoobvladanje«.3

    Boljši način

    Bolj spoznavam nebeškega Očeta, bolj vidim, kako svoje otroke navdihuje in jih vodi. Ni jezen, maščevalen oziroma ne vrača milo za drago.4 Njegov osnovni namen - njegovo delo in njegova slava - je, da nas vodi, povzdigne in pripelje do svoje polnosti.5

    Bog se je Mojzesu opisal kot »usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi«.6

    Ljubezen Očeta v nebesih do nas, njegovih otrok, zdaleč presega našo sposobnost dojemanja.7

    Ali to pomeni, da Bog naše obnašanje, ki je v nasprotju z njegovimi zapovedmi, opravičuje ali prezre? Ne, zagotovo ne!

    Toda spremeniti hoče veliko več kot zgolj naše obnašanje. Spremeniti hoče samo našo naravo. Spremeniti hoče naša srca.

    Želi, da sežemo po železnem drogu in se ga trdno oklenemo, se soočimo s strahovi in pogumno stopimo naprej ter navzgor po tesni in ozki poti. To nam želi zato, ker nas ljubi in ker je to pot do sreče.

    Kako torej Bog v današnjih dneh spodbuja svoje otroke, da mu sledijo?

    Poslal je svojega Sina!

    Bog je poslal svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa, da nam kaže pravo pot.

    Bog spodbuja s prigovarjanjem, veliko potrpežljivostjo, blagostjo, krotkostjo in nehlinjeno ljubeznijo.8 Bog je na naši strani. Ljubi nas in ko se spotaknemo, želi, da vstanemo in poskusimo znova in postanemo močni.

    On je naš mentor.

    On je naše veliko in dragoceno upanje.

    Spodbujati nas želi z vero.

    Zaupa nam, da se bomo iz svojih napačnih korakov učili in se odločali pravilno.

    To je boljši način!9

    Kaj pa hudobije sveta?

    Eden od načinov, kako Satan hoče, da manipuliramo z drugimi, je, da o hudobiji sveta premišljujemo in glede nje celo pretiravamo.

    Naš svet je zagotovo vedno bil in bo še naprej nepopoln. Vse preveč nedolžnih ljudi trpi zaradi naravnih okoliščin, kakor tudi zaradi človekove nečloveškosti. Pokvarjenost in hudobija sta v našem svetu edinstvena in zaskrbljujoča.

    Toda navzlic temu življenja v tem času ne bi zamenjal z nobenim drugim časom v zgodovini sveta. Prekomerno smo blagoslovljeni, ker živimo v dneh neprimerljive blaginje, razsvetljenja in napredka. Predvsem pa smo blagoslovljeni, da imamo polnost evangelija Jezusa Kristusa, ki nam daje edinstven pogled na nevarnosti sveta in nam kaže, kako se tem nevarnostim izogniti oziroma kako se z njimi spoprijeti.

    Ko premišljujem o teh blagoslovih, bi najraje padel na kolena in slavil nebeškega Očeta zaradi njegove neskončne ljubezni do vseh svojih otrok.

    Ne verjamem, da Bog hoče, da bi se njegovi otroci bali ali premišljevali o hudobijah sveta. »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.«10

    Dal nam je obilico razlogov za radost. Samo poiskati jih moramo in jih prepoznati. Gospod nas pogosto opominja, naj se ne bojimo, naj bomo pogumni11 in naj se ne bojimo, mala čreda.12

    Gospod bo bojeval naše bitke

    Bratje in sestre, Gospodova »mala čreda« smo. Smo sveti iz poslednjih dni. Z našim imenom je neločljivo povezana zaveza, da pričakujemo Odrešenikov prihod ter sebe in svet pripravljamo, da ga bomo sprejeli. Zato služímo Bogu in ljubímo bližnje. To naredimo samozavestno, ponižno in nikoli ne glejmo zviška na katero koli drugo verstvo ali skupino ljudi. Bratje in sestre, naročeno nam je, naj preučujemo Božjo besedo in prisluhnemo glasu Duha, da bomo prepoznali znamenja časov in znamenja prihoda Sina človekovega.13

    Zatorej nismo nevedni glede izzivov sveta, niti ni, da se ne bi zavedali težav našega časa. Toda to ne pomeni, da bi sebe ali druge morali bremeniti s stalnim strahom. Mar ne bi bilo bolje, da bi se, namesto da premišljujemo o razsežnosti svojih izzivov, osredotočili na neskončno veličino, dobroto in absolutno moč našega Boga, mu zaupali in se z radostnim srcem pripravljali na vrnitev Jezusa Kristusa?

    Ni potrebno, da bi nas kot njegovo ljudstvo zaveze hromil strah, ker se lahko zgodi kaj slabega. Namesto tega gremo lahko naprej z vero, pogumom, odločnostjo in zaupanjem v Boga, ko pristopimo k izzivom in priložnostim pred seboj.14

    Po poti učenca ne hodimo sami. »Kajti Gospod … hodi s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil.«15

    »Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!«16

    Ko se soočamo s strahom, poiščimo pogum, zberimo vero in zaupajmo v obljubo, da »nobeno orožje, oblikovano proti tebi, ne bo uspelo«.17

    Ali živimo v času nevarnosti in nemira? Seveda.

    Bog sam je rekel: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«18

    Ali lahko udejanjamo vero, zato da verujemo in ravnamo skladno s tem? Ali lahko živimo skladno s svojimi obvezami in svetimi zavezami? Ali Božje zapovedi lahko spolnjujemo celo v težkih okoliščinah? Seveda lahko!

    Kajti Bog je obljubil, da se bo vse odvilo v naše dobro, če bomo hodili pokončno.19 Zato opustimo strahove in raje živimo v radosti in ponižnosti, z upanjem in odločnim zaupanjem, da je Gospod z nami.

    Popolna ljubezen prežene strah

    Moji ljubi prijatelji, moji dragi bratje in sestre v Kristusu, če se v življenju kdaj znajdemo v strahu in tesnobi, ali če kdaj ugotovimo, da naše besede, naravnanost ali dejanja povzročajo strah v drugih, z vso močjo svoje duše molim, da se bomo tega strahu osvobodili z božansko določenim protistrupom za strah: čisto Kristusovo ljubeznijo, kajti »popolna ljubezen prežene strah«.20

    Kristusova popolna ljubezen premaga skušnjave, da bi škodovali, silili, ustrahovali ali zatirali.

    Kristusova popolna ljubezen nam omogoča, da kot privrženci našega ljubljenega Odrešenika hodimo ponižno, dostojanstveno in z neustrašnim zaupanjem. Kristusova popolna ljubezen nam daje zaupanje, da se prebijemo skozi strahove in popolnoma zaupamo v moč in dobroto nebeškega Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa.

    Doma, v službi, v cerkvenih poklicih, v srcih strah zamenjajmo s Kristusovo popolno ljubeznijo. Kristusova ljubezen bo strah zamenjala z vero!

    Njegova ljubezen nam bo omogočila, da bomo prepoznali, zaupali in imeli vero v dobroto nebeškega Očeta, njegov božanski načrt, njegov evangelij in njegove zapovedi.21 Če bomo ljubili Boga in bližnje, se bo naša poslušnost Božjim zapovedim spremenila v blagoslove namesto v breme. Kristusova ljubezen nam bo pomagala, da bomo postali malce bolj prijazni, bolj odpuščajoči, bolj skrbni in bolj predani njegovemu delu.

    Ko bomo svoje srce navdali s Kristusovo ljubeznijo, se bomo prebudili s poživljeno duhovno svežino in bomo hodili radostno, samozavestno, prebujeno ter živi v luči in slavi našega ljubljenega Odrešenika Jezusa Kristusa.

    Skupaj z apostolom Janezom pričujem, da »v ljubezni ni strahu«.22 Bratje in sestre, dragi prijatelji, Bog vas popolnoma pozna. Popolnoma vas ljubi. Ve, kaj vam prinaša prihodnost. Želi, da se ne bi bali, samo verjeli23 in »ostali v [njegovi] ljubezni«.24 To je moja molitev in blagoslov, v imenu Jezusa Kristusa, amen.

    Prikaži referenčna mesta

    Opombe

    1. 1.

      George Whitefield in Jonathan Edwards sta vidna primera tovrstnih pridigarjev.

    2. 2.

      NaZ 121:37.

    3. 3.

      Gal 5:22–23.

    4. 4.

      Odrešenik je ob neki priložnosti hotel v neko samarijsko vas, toda ljudje so ga zavrnili in ga niso hoteli sprejeti. To je dva njegova učenca globoko prizadelo in sta ga vprašala: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus jima je odgovoril s svarilom, da ne vesta, kakšne vrste duha sta. Kajti Sin človekov ni prišel, da bi človeška življenja pokončal, temveč da bi jih rešil (gl. Lk 9:51-56, nova inačica Svetega pisma kralja Jakoba [1982]).

    5. 5.

      Gl. Moses 1:39; gl. tudi Ef 3:19.

    6. 6.

      2 Mz 34:6.

    7. 7.

      Gl. Ef 3:19.

    8. 8.

      Gl. NaZ 121:41. Če Bog pričakuje, da se bomo mi, njegovi umrljivi otroci, drug do drugega obnašali tako, je on - popolno bitje, ki poseduje vsako vrlino - gotovo vzor takšnega obnašanja.

    9. 9.

      Nebeški svèt pred zemeljskim obstojem je čudovit šolski primer, ki ponazarja Božji značaj. Nebeški Oče je tam predstavil svoj načrt za naš večni napredek. Ključni elementi tega načrta so vsebovali svobodno voljo, poslušnost in odrešitev preko Kristusove odkupne daritve. Vendar je Lucifer predlagal drugačen pristop. Jamčil je, da bodo poslušni vsi - nihče se ne bo izgubil. To pa bi bilo moč doseči le s tiranijo in silo. Toda ljubi nebeški Oče tega načrta ni hotel dovoliti. Cenil je svobodno voljo svojih otrok. Vedel je, da moramo na poti delati napake, če se hočemo resnično učiti. In zato je priskrbel Odrešenika, čigar večna žrtev bi nas lahko očistila greha in nam spet dovolila vstopiti v Božje kraljestvo.

      Ali je Oče v nebesih, ko je videl, da je Lucifer zapeljal veliko njegovih ljubljenih otrok, slednje prisilil, da so sledili njegovemu načrtu? Ali je tiste, ki so sprejeli takšno strašno odločitev, ustrahoval ali jim grozil? Ne. Naš vsemogočni Bog bi takšen upor zagotovo lahko ustavil. Odpadnikom bi lahko vsilil svojo voljo in jih primoral, da bi se mu podredili. Namesto tega pa je svojim otrokom dovolil, da so se sami odločili.

    10. 10.

      2 Tim 1:7.

    11. 11.

      Gl. npr., Joz 1:9; Iz 41:13; Lk 12:32; Jn 16:33; 1 Pt 3:14; NaZ 6:36; 50:41; 61:36; 78:18.

    12. 12.

      Lk 12:32.

    13. 13.

      NaZ 68:11.

    14. 14.

      Mojzesov nasvet ljudem v njegovih dneh še velja: »Nikar se ne bojte! /…/ Videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod.« (2 Mz 14:13, nova inačica Svetega pisma kralja Jakoba)

    15. 15.

      5 Mz 31:6.

    16. 16.

      2 Mz 14:14, nova inačica Svetega pisma kralja Jakoba.

    17. 17.

      Iz 54:17.

    18. 18.

      Jn 16:33.

    19. 19.

      NaZ 90:24; gl. tudi 2 Kor 2:14; NaZ 105:14.

    20. 20.

      1 Jn 4:18.

    21. 21.

      Spomnimo se, da Odrešenik na svet ni prišel, »da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3:17). Dejansko, »on ničesar ne stori, kar bi ne bilo v korist svetu; kajti svet ljubi, in sicer da preda svoje lastno življenje, da bi k sebi pritegnil vse ljudi« (2 Ne 26:24).

    22. 22.

      Jn 4:18; gl. tudi 1 Jn 4:16.

    23. 23.

      Mr 5:36.

    24. 24.

      Jn 15:10.