Preroki, da nas vodijo

Pred nekaj leti sem sedel v sobi templja Salt Lake, kjer se enkrat na teden sestajata Prvo predsedstvo in zbor dvanajstih apostolov. Zastrmel sem se v steno, ki je obrnjena proti Prvemu predsedstvu, in tam opazil portrete vsakega predsednika Cerkve.

Ko sem strmel vanje, svoje predhodnike — od preroka Josepha Smitha (1805–1844) do predsednika Gordona B. Hinckleyja (1910–2008) — sem pomislil: »Kako hvaležen sem za vodstvo vsakega od njih.«

To so čudoviti možje, ki niso nikoli opešali, se nikoli opotekali in nikoli omagali. To so Božji možje. Ko pomislim na sodobne preroke, ki sem jih poznal in imel rad, se spomnim njihovih življenj, njihovih lastnosti in njihovih navdihnjenih naukov.

Ko sem se rodil, je bil predsednik Cerkve predsednik Heber J. Grant (1856–1945). Ko razmišljam o njegovem življenju in naukih, verjamem, da je bila lastnost, ki jo je predsednik Grant vselej poosebljal, vztrajnost — vztrajnost pri tem, kar je dobro in plemenito.

Predsednik George Albert Smith (1870-1951) je bil predsednik Cerkve v času, ko sem služil kot škof v svojem oddelku v Salt Lake Cityju. Opazil je, da se med Gospodom in njegovim nasprotnikom odvija hud boj. »Če boste ostali na Gospodovi strani črte,« je učil, »boste pod njegovim vplivom in ne boste imeli nobene želje, da bi delali narobe.«¹

Predsednik David O. McKay (1873–1970) me je leta 1963 poklical, naj služim kot član zbora dvanajsterih. S tem, kako je živel, je učil obzirnost do drugih. »Pravo krščanstvo,« je rekel, »je ljubezen v dejanjih.«²

Predsednik Joseph Fielding Smith (1876–1972), eden najplodovitejših cerkvenih piscev, je za vodilno načelo v svojem življenju uporabil evangelijsko znanje. Neprestano je bral svete spise in je nauke in doktrine, zapisane v njih, poznal bolje kot kdor koli, ki sem ga kdaj poznal.

Predsednik Harold B. Lee (1899–1973) je služil kot moj kolski predsednik, ko sem bil še deček. Njegov priljubljeni navedek je bil: »Stojte na svetih krajih in se ne premaknite.«³ Svete je spodbujal, naj bodo dovzetni in dojemljivi za šepete Svetega Duha.

Verjamem, da je bila predanost vodilno načelo v življenju predsednika Spencerja W. Kimballa (1895–1985). Bil je popolnoma, nedvomno predan Gospodu. Predan pa je bil tudi življenju po evangeliju.

Ko je predsednik Ezra Taft Benson (1899–1994) postal predsednik Cerkve, me je poklical, naj služim kot njegov drugi svetovalec v Prvem predsedstvu. Njegovo vodilno načelo je bila ljubezen, ki se odraža v njegovem priljubljenem navedku, ki ga je izrekel Odrešenik: »Kakšne vrste ljudje morate torej biti? Resnično, povem vam, prav kakršen sem jaz.«⁴

Predsednik Howard W. Hunter (1907-1995) je bil človek, ki je v drugih vedno iskal najboljše. Vselej je bil vljuden; vselej je bil ponižen. Imel sem privilegij služiti kot njegov drugi svetovalec.

Predsednik Gordon B. Hinckley nas je učil, naj delamo po najboljših močeh. Močno je pričeval o Odrešeniku in njegovem poslanstvu. Učil nas je z ljubeznijo. Služiti kot njegov prvi svetovalec je bila zame čast in blagoslov.

Odrešenik nam preroke pošilja zato, ker nas ima rad. Na oktobrski generalni konferenci bodo generalni voditelji Cerkve znova imeli privilegij razglašati njegovo besedo. To odgovornost jemljemo zelo resno in ponižno.

Kako blagoslovljeni smo, da je obnovljena Cerkev Jezusa Kristusa na zemlji in da je Cerkev osnovana na skali razodetja. Neprekinjeno razodetje je samo bistvo evangelija Jezusa Kristusa.

Da bi se pripravili na prejetje osebnega razodetja, ki med generalno konferenco prihaja v obilju. Da bi nas v srcu navdajala trdna odločenost, ko bomo dvignili roko v podporo živim prerokom in apostolom. Da bi bili razsvetljeni, poživljeni, potolaženi in okrepljeni, ko bomo prisluhnili njihovim sporočilom. In da bi se bili pripravljeni ponovno zavezati Gospodu Jezusu Kristusu — njegovemu evangeliju in njegovemu delu — in živeti, ponovno odločeni, da bomo spolnjevali njegove zapovedi in izvrševali njegovo voljo.