Postanimo pravi učenci

Na vsakem zakramentnem sestanku imamo privilegij, da nebeškemu Očetu obljubimo, da se bomo Odrešenika vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi, da nas bo lahko spremljal njegov Duh (gl. Mor 4:3; 5:2; NaZ 20:77, 79). Vselej se ga bomo spontano spominjali, če bomo prevzeli Jezusovo ime. To delamo na številne načine, zlasti pa takrat, ko v njegovem imenu služimo drugim, prebiramo njegove svete besede in molimo, da bi vedeli, kaj želi, da storimo.

To se mi je zgodilo, ko sem krstil nekega mladeniča. Vedel sem, da so me Odrešenikovi posvečeni služabniki poklicali, da kot misijonar poučujem evangelij in pričujem o njem in o njegovi pravi Cerkvi. Z misijonarskim družabnikom sva temu mladeniču obljubila, da bo zaradi moči odkupne daritve Jezusa Kristusa očiščen, ko se bo z vero v Odrešenika pokesal in ko ga bo krstil eden Gospodovih pooblaščenih služabnikov.

Ko sem mladeniča dvignil iz vode krstnega bazena, mi je v uho prišepnil: »Čist sem, čist sem!« V tistem trenutku sem se spomnil Odrešenikovega krsta, ki ga je v reki Jordan izvedel Janez Krstnik. Še več, spomnil sem se, da izvajam odrešenjsko delo vstalega in živega Odrešenika - da me spremlja Sveti Duh, kakor je Janeza.

Zame in za vse nas je to, da se Odrešenika spominjamo, lahko več kot to, da se zanašamo na spomin na svoje spoznanje in izkušnje z njim. Vsak dan lahko sprejemamo odločitve, ki nas sedaj zbližujejo z njim.

Najpreprostejša odločitev je nemara branje svetih spisov. S tem lahko začutimo, da smo blizu Gospodu. Sam bližino najpogosteje občutim, ko berem Mormonovo knjigo. V prvih minutah branja poglavij Druge Nefijeve knjige v mislih zaslišim glasova Nefija in Lehija, ki Odrešenika opisujeta, kot da bi ga poznala osebno. Takrat začutim bližino.

Morda vas z njim še posebej zbližajo druga mesta v svetih spisih. Toda kjer koli in kadar koli boste brali Božjo besedo, ponižno in z resničnim namenom, da bi se Odrešenika spominjali, si boste okrepili željo, da bi v vsakdanjem življenju prevzeli njegovo ime.

Ta želja bo spremenila način vašega služenja v Gospodovi Cerkvi. K nebeškemu Očetu boste molili, da vam bo pomagal poveličati poklic, četudi se vam ta zdi majhen. Pomoč, za katero boste prosili, je zmožnost pozabiti nase in se bolj osredotočiti na to, kar Odrešenik želi za tiste, katerim ste poklicani služiti.

Njegovo roko in njegovo bližino sem občutil, ko sem služil najinim otrokom, ko sem molil, da bi vedel, kako naj jim pomagam najti mir, ki ga prinaša le evangelij. Ob takih trenutkih me je manj skrbelo to, da bi me gledali kot uspešnega starša, zelo pa me je skrbelo za uspeh in blagor mojih otrok.

Želja, da tistim, katerim služimo, damo, kar bi jim dal Odrešenik, nas pripelje do molitev, ki so priprošnje nebeškemu Očetu, resnično v imenu Jezusa Kristusa. Ko molimo tako – v Odrešenikovem imenu, z vero vanj – Oče odgovori. Pošlje Svetega Duha, da nas vodi, tolaži in spodbuja. Ker Duh vselej pričuje o Odrešeniku (gl. 3 Ne 11:32, 36; 28:11; Etr 12:41), smo Gospoda bolj zmožni ljubiti z vsem srcem, umom in močjo (gl. Mk 12:30; Lk 10:27; NaZ 59:5).

Blagoslovi tega, da se ga vsak dan in trenutek spominjamo, bodo počasi in zagotovo prišli, ko mu bomo služili, se gostili z njegovo besedo in molili v veri v njegovo ime. In to spominjanje nas bo oblikovalo, da bomo postali pravi učenci Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem kraljestvu na tej zemlji – in kasneje z njegovim Očetom v veličastnem prihodnjem svetu.