Razvijanje ljubečih odnosov

»[Odnos] razvijamo z vsakim posameznikom posebej,« je dejal starešina Dieter F. Uchtdorf iz zbora dvanajstih apostolov.³ Ko si prizadevamo za ljubeče odnose s tistimi, ki jim skrbno služimo, nas lahko vodi Sveti Duh. Naslednji predlogi so osnovani na vzorcu, ki ga je predlagal starešina Uchtdorf.⁴

• Spoznajte jih.

  Predsednik Ezra Taft Benson (1899–1994) je učil: »Tistim, ki jih ne poznate dobro, ne morete dobro služiti.« Predlagal je, da poimensko poznamo vsakega družinskega člana in vemo za pomembne dogodke, kot so rojstni dnevi, blagoslovi, krsti in poroke. To nam nudi priložnost, da napišemo sporočilce ali pokličemo, zato da družinskemu članu čestitamo za poseben uspeh ali dosežek.⁵

• Čas preživljajte skupaj.

  Zato da se odnosi razvijajo, je potreben čas. Iščite priložnosti, da boste ohranjali stik. Študije kažejo, da je za zdrave odnose bistveno, da ljudem damo vedeti, da nam je zanje mar.⁶ S tistimi, ki ste jim poklicani služiti, se pogosto pogovarjajte. Z njimi govorite v cerkvi. Uporabite vsakršna dodatna smiselna sredstva – kot so e-pošta, Facebook, Instagram, Twitter, Skype, telefonski klici ali pošiljanje razglednic. Starešina Richard G. Scott (1928–2015) iz zbora dvanajstih apostolov je govoril o moči preprostega in ustvarjalnega izražanja ljubezni in podpore: »Pogosto sem odprl svete spise /…/ ter našel ljubeče in spodbudno sporočilo, ki ga je [žena] Jeanene vtaknila med strani. /…/ Ta dragocena sporočilca /…/ ostajajo moj neprecenljiv zaklad tolažbe in navdiha.«⁷

  Prav tako ne pozabite, da sta za odnos potrebna dva. Lahko ponudite ljubezen in prijateljstvo, toda odnos se ne bo razvijal, če ponudba ni sprejeta in vrnjena. Če je videti, da se posameznik ne odziva, odnosa ne silite. Dajte mu čas, da bo videl vaša iskrena prizadevanja, in se z voditelji po potrebi posvetujte o tem, ali je ljubeč odnos še možen ali ne.

• Sporazumevajte se ljubeče.

  Če hočemo ustvariti ljubeče odnose, se moramo dvigniti nad površinskost. Za površinsko komunikacijo je značilen lahkoten pogovor o urnikih, vremenu in drugih malenkostnih zadevah, ne vključuje pa izpovedi občutkov, prepričanj, ciljev in zaskrbljenosti, kar je potrebno za vzpostavljanje boljših odnosov. Nebeški Oče je ta bolj ljubeči način sporazumevanja oblikoval po vzorcu, po katerem je svoje občutke in načrte razodel svojemu Sinu (gl. Jn 5:20), nam pa preko svojih prerokov (gl. Am 3:7). S tem ko po navdihu Duha drug drugemu govorimo o vsakdanjih dogodkih in življenjskih izzivih, drug drugega začnemo ceniti, ker najdemo skupne interese in izmenjujemo izkušnje.

  Poslušanje je odločilno, če hočemo predati sporočilo, da nam je mar.⁸ Ko pozorno prisluhnete, imate večjo priložnost, da drugim pomagate pridi h Kristusu, ker bolje razumete in doumete njihove potrebe in ker se čutijo ljubljene, razumljene in varne.

• Cenite razlike kakor tudi, kar vam je skupno.

  »Nekateri /…/ verjamejo, da Cerkev vsakega člana želi oblikovati po istem kalupu – da bi vsak moral izgledati, občutiti, misliti in verjeti kakor vsi drugi,« je dejal starešina Uchtdorf. »To bi bilo v nasprotju z genialnostjo Boga, ki je vsakega človeka ustvaril različnega od njegovega brata. /…/

  Cerkev uspeva, ko to raznolikost izkoristimo in drug drugega spodbujamo, da svoje talente razvijamo in uporabljamo, zato da součence dvigujemo in krepimo.«⁹

  Da bi druge ljubili, kakor nas ljubi Bog, si moramo prizadevati, da jih vidimo, kakor jih vidi Bog. Predsednik Thomas S. Monson (1927–2018) je učil: »Razviti moramo sposobnost, da [druge] vidimo, ne takšne, kakršni so v sedanjosti, temveč takšne, kakršni lahko postanejo.«¹⁰ Lahko molimo za pomoč, da bi druge videli, kakor jih Bog. Ko druge obravnavamo na osnovi njihovega potenciala za rast, bodo verjetno dorasli priložnosti.¹¹

• Služite jim.

  Bodite dojemljivi za potrebe tistih, ki jim skrbno služite, ter bodite pripravljeni dati svoj čas in talente, najsi v trenutkih potrebe ali preprosto, ker vam je mar. Lahko jim nudite tolažbo, podporo in potrebno pomoč v sili, bolezni ali nujni situaciji. Toda v vse preveč odnosih čakamo na pobudo drugih. Bog nam je dal svobodno voljo, zato da lahko delujemo, namesto da pobudo prevzemajo drugi (gl. 2 Ne 2:14). Prav kakor je apostol Janez učil, da Boga ljubimo zato, ker nas je on ljubil prvi (gl. 1 Jn 4:19), tako se drugi zato, ker zaradi našega služenja čutijo pristno ljubezen, lahko v srcu omehčajo ter prejmejo več ljubezni in zaupanja.¹² Tako nastaja spirala prijaznih dejanj, ki lahko krepijo odnose.

Jezus Kristus je z učenci ustvarjal ljubeče odnose (gl. Jn 11:5). Poznal jih je (gl. Jn 1:47–48). Z njimi je preživljal čas (gl. Lk 24:13–31). Njegovo sporazumevanje je presegalo površinskost (gl. Jn 15:15). Cenil je njihovo različnost (gl. Mt 9:10) in videl njihove potenciale (gl. Jn 17:23). Vsem je služil, čeprav je bil Gospod vseh, rekoč, da ni prišel, da bi mu služili, temveč da bi služil (gl. Mr 10:42–45).

Kaj boste naredili, da boste razvijali trdnejše odnose s tistimi, ki ste jim poklicani služiti?