Zbiranje Božje družine

Moji dragi bratje in sestre, radostim se priložnosti, da sem z vami na začetku tega zasedanja generalne konference. Nadvse toplo vas pozdravljam.

Generalna konferenca je bila za svete iz poslednjih dni vedno čas zbiranja. Že davno smo prerasli zmožnost, da bi se fizično zbrali na enem kraju, toda Gospod je priskrbel načine, da bodo blagoslovi generalne konference prišli k vam, ne glede na to, kje ste. Čeprav je impresivno videti zbiranje svetih v tem velikem konferenčnem središču, mi, ki stojimo za tem govorniškim pultom, v mislih vedno vidimo na milijone ljudi, ki so se z nami zbrali po svetu zato, da bi gledali in poslušali konferenco. Številni ste se zbrali z družinami; nekateri ste se morda zbrali s prijatelji ali drugimi člani Cerkve.

Kjer koli ste in kakor koli slišite moj glas, prosim, vedite, da čeprav niste z nami osebno, čutimo, da ste z nami v duhu. Upamo, da boste vsi čutili, da ste z nami eno – da boste občutili duhovno moč, ki pride, kadar se skupina vernikov zbere v imenu Jezusa Kristusa.

Začutil sem navdih, naj vam danes spregovorim o zbiranju neke druge vrste. Tovrstno se ne zgodi le vsakih šest mesecev, kakor se generalna konferenca. Temveč se stalno nadaljuje od prvih dni obnove Cerkve in je v nedavnih letih pospešeno. V mislih imam zbiranje Božje družine.

Za opis tega zbiranja bi bilo nemara najbolje začeti pred našim rojstvom, pred tem, kar Sveto pismo imenuje »začetek« (1 Mz 1:1). Tistikrat smo živeli z nebeškim Očetom kot njegovi duhovni otroci. To je res za vsakega človeka, ki je kdaj živel na zemlji.

Vidite, naziva »brat« in »sestra« za nas nista samo prijazna pozdrava ali termina naklonjenosti. Sta izraz večne resnice: Bog je dobesedni Oče vsega človeštva; vsak od nas pripada njegovi večni družini. Ker nas ljubi z ljubeznijo popolnega Očeta, želi, da napredujemo in se izpopolnjujemo in postanemo kot on. Posvetil je načrt, po katerem naj bi prišli na zemljo, v družine, in imeli izkušnje, ki bi nas pripravile, da bi se vrnili k njemu in živeli, kakor živi on.

Osrednji sestavni del tega načrta je bila obljuba, da se bo Jezus Kristus daroval kot žrtev, zato da nas bo rešil greha in smrti. Naša naloga v tem načrtu je, da Odrešenikovo žrtev sprejmemo, tako da smo poslušni evangelijskim zakonom in uredbam. Vi in jaz smo ta načrt sprejeli. Pravzaprav smo se ga radostili, čeprav je to pomenilo, da bomo zapustili Očetovo navzočnost in celo pozabili, kaj smo tam z njim doživeli.

Toda sem nismo bili poslani v popolni temi. Vsakemu od nas je bil dan delež Božje svetlobe, ki se imenuje »Kristusova luč«, da bi nam bila v pomoč pri razlikovanju med dobrim in zlom, prav in narobe. Zato torej celo tisti, ki živijo z malo ali nič spoznanja o Očetovem načrtu, v srcih vseeno lahko občutijo, da so določena dejanja pravična in moralna, medtem ko druga niso.

Naš občutek za prav in napačno se zdi zlasti izostren, ko vzgajamo svoje otroke. Skoraj vsak starš ima prirojeno željo, da svoje otroke uči moralnih vrlin. To sodi k čudežu načrta nebeškega Očeta. On želi, da njegovi otroci pridejo na zemljo po vzorcu večnih družin, ki obstajajo v nebesih. Družine so osnovne organizacijske enote v večnih kraljestvih in zato je njegov namen, da so osnovne enote tudi na zemlji. Čeprav zemeljske družine zdaleč niso popolne, Božjim otrokom dajejo najboljše možnosti, da se jih na svetu sprejme z edino ljubeznijo na zemlji, ki se približa temu, kar smo občutili v nebesih – s starševsko ljubeznijo. Družine so prav tako najboljši način za ohranitev in predajanje moralnih vrednot in pravih načel, s pomočjo katerih bomo imeli največ možnosti, da bomo prišli nazaj v Božjo navzočnost.

V tem življenju samo zelo majhna manjšina Božjih otrok prejme popolno razumevanje Božjega načrta skupaj z dostopom do duhovniških uredb in zavez, zaradi katerih Odrešenikova odkupna moč v naših življenjih deluje v celoti. Čeprav tisti z najboljšimi starši lahko živijo zvesto glede na svetlobo, ki jo imajo, ampak nikoli ne slišijo za Jezusa Kristusa ali niso povabljeni, naj se krstijo v njegovem imenu. To je res za neštete milijone naših bratov in sester v vsej zgodovini sveta.

Morda se nekaterim to zdi nepravično. To lahko celo jemljejo kot dokaz, da ni nobenega načrta, nobenih posebnih pogojev za odrešitev – in čutijo, da pravični, ljubeči Bog ne bi napravil načrta, ki je na voljo tako majhnemu deležu njegovih otrok. Drugi bi lahko zaključili, da se je Bog moral odločiti vnaprej, katere svoje otroke bo rešil in jim dal na razpolago evangelij, medtem ko tisti, ki nikoli niso slišali evangelija, preprosto niso bili »izvoljeni«.

Toda vi in jaz vemo zaradi resnic, ki so bile obnovljene preko preroka Josepha Smitha, da je Božji načrt veliko bolj ljubeč in pravičen. Nebeški Oče si prizadeva, da bi zbral in blagoslovil vso svojo družino. Čeprav ve, da se vsi od njih ne bodo odločili, da bi se zbrali, njegov načrt vsakemu njegovemu otroku daje priložnost, da njegovo povabilo sprejme ali zavrne. In družine so v samem bistvu tega načrta.

Prerok Malahija je pred stoletji rekel, da bo Bog v prihodnjih dneh poslal Elija, da bo »obrnil /.../ srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom« (Mal 4:6).

Ta prerokba je bila tako pomembna, da jo je Odrešenik navajal, ko je po svojem vstajenju obiskal Ameriko (gl. 3 Ne 25:5–6). In ko se je angel Moroni prikazal preroku Josephu Smithu, je prav tako navajal prerokbo o Eliju in srcih, očetih in otrocih (gl. Joseph Smith – History 1:36–39).

Danes je 1. april. Čez dva dneva, 3. aprila, bo natanko 181. let, odkar se je Malahijeva prerokba izpolnila. Elija je ta dan prišel in Josephu Smithu dal duhovniško moč pečatenja družin za večno (gl. NaZ 110:13–16).

Od tistega dne do današnjega se je zanimanje za raziskovanje lastne družinske zgodovine skokovito povečalo. Pri vse višjih odstotkih se zdi, da ljudi k prednikom vleče več kot zgolj priložnostna radovednost. Po svetu so se pojavile rodoslovne knjižnice, združenja in tehnologije, da bi podprle to zanimanje. Spletna moč za povečanje komunikacij je družinam omogočila sodelovanje, zato da sodelujejo pri raziskovanju družinske zgodovine s hitrostjo in temeljitostjo, ki nista bili možni nikdar prej.

Zakaj se vse to dogaja? Ker ni boljšega izraza, temu pravimo »Elijev duh«. Temu bi lahko rekli tudi »izpolnitev prerokbe«. Pričujem, da je Elija prišel. Srca otrok – vas in mene – so se obrnila k našim očetom, našim prednikom. Naklonjenost, ki jo čutite do svojih prednikov, sodi v izpolnitev te prerokbe. Globoko je zasidrana v vašem občutku tega, kdo ste. Toda ima opraviti z več kot z zgolj podedovano DNK.

Na primer, ko sledite navdihom, da bi spoznali svojo družinsko zgodovino, lahko odkrijete, da imata z daljnim sorodnikom nekaj skupnih obraznih potez ali zanimanje za knjige ali talent za petje. To bi bilo lahko zelo zanimivo in vam celo dalo globlje razumevanje. Toda če se vaše delo tu konča, boste zaznali, da nekaj manjka. To je zato, ker je za zbiranje in zedinjenje Božje družine potrebno več kot zgolj topla čustva. Potrebne so svete zaveze, sklenjene v povezavi z duhovniškimi uredbami.

Veliko vaših prednikov teh uredb ni prejelo. Vi pa ste jih po Božji previdnosti. In Bog je vedel, da boste čutili, kako vas k prednikom nekaj vleče iz ljubezni, in da boste imeli tehnologijo, potrebno, da jih boste prepoznali. Vedel je tudi, da boste živeli v času, ko bo do svetih templjev, kjer se uredbe lahko izvajajo, veliko lažje priti kot kdaj prej v zgodovini. In vedel je, da vam lahko zaupa, da boste to delo opravili v imenu svojih prednikov.

Seveda imamo vsi veliko nujnih in pomembnih odgovornosti, ki potrebujejo našo pozornost in čas. Vsi ugotovimo, da to, kar Gospod od nas pričakuje, deloma presega naše sposobnosti. Na srečo Gospod za vsakega od nas priskrbi način, da pridobimo samozavest in zadovoljstvo v vsem našem služenju, vključno z izvajanjem družinske zgodovine. Prejmemo moč, da naredimo, kar prosi, v veri, da Gospod ne da nobene zapovedi, »ne da bi [nam] pripravil pot, da lahko [izvršimo], kar [nam] zapove« (1 Ne 3:7).

Iz izkušenj vem, da je to res. Pred veliko leti sem kot univerzitetni študent srečal moškega, ki je delal za eno največjih računalniških podjetij na svetu. To je bilo v zgodnjih dneh računalništva in tako se je zgodilo, da ga je podjetje poslalo prodajat računalnike Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Kolikor sem ugotovil, ta prodajalec ni bil nobene veroizpovedi. Vendar je začudeno in nejevoljno rekel: »V tej cerkvi so delali to, kar so imenovali ‘rodoslovje’, ko so iskali imena ljudi, ki so mrtvi, ter skušali prepoznati svoje prednike. Ljudje, večinoma ženske, so tekali med registri in med karticami brskali za podatki.« Če se prav spomnim, je rekel, da so bile ženske obute v športne copate, da bi lahko tekle nekoliko hitreje. Moški je nadaljeval: Ko sem videl razsežnost tega, kar so poskušali narediti, sem spoznal, da sem odkril razlog za iznajdbo računalnikov.«

No, delno je imel prav. Računalništvo je bilo pomemben del prihodnosti dela na družinski zgodovini – samo ne računalniki, ki jih je prodajal. Navdihnjeni voditelj Cerkve se je odločil, da njegovih računalnikov ne bo kupil. Cerkev je morala počakati na tehnologijo, ki si jo tistikrat ni bilo moč niti predstavljati. Toda v veliko letih od takrat sem se naučil, da niti najboljša tehnologija nikoli ne more nadomestiti razodetja iz nebes, kakor ga je prejel tisti cerkveni voditelj. To je duhovno delo in Gospod ga vodi po svojem Svetem Duhu.

Zgolj pred nekaj tedni sem na svoji družinski zgodovini delal s svetovalcem ob strani in drugim pomočnikom na telefonu. Na računalniškem zaslonu pred menoj je bila težava, katere rešitev je presegala mojo moč smrtnika. Videl sem dve imeni, ki so mi ju poslali čudeži tehnologije, ljudi, ki sta morda čakala na tempeljsko uredbo. Težava pa je bila v tem, da sta se meni razlikovali, toda obstajal je verjeten razlog, da bi lahko šlo za isto osebo. Moja naloga je bila, da ugotovim, kaj je res.

Svoja svetovalca sem prosil, naj mi povesta. Rekla sta: »Ne, sami se morate odločiti.« In bila sta popolnoma prepričana, da bo ugotovil, kaj je res. Računalnik mi je z vso svojo močjo in podatki pustil blagoslov, da sem strmel v tisti imeni na ekranu, ocenjeval razpoložljive podatke, iskal druge raziskave, tiho molil in odkrival, kaj je res. Ko sem molil, sem z gotovostjo vedel, kaj narediti - prav kakor sem v drugih situacijah, ko sem se pri reševanju težave moral zanesti na nebeško pomoč.

Ne vemo, s katerimi čudesi bo Bog navdihnil ljudi, da jih bodo ustvarili, da bodo v pomoč pri zbiranju njegove družine. A naj pridejo še tako čudovite iznajdbe, bo njihova uporaba narekovala, da bo v ljudeh, kakor ste vi in jaz, deloval Duh. To nas ne bi smelo presenetiti. Navsezadnje so to ljubljeni Božji sinovi in hčere. Poslal bo vsakršen potreben navdih, da jim bo dal priložnost, da se bodo vrnili k njemu.

V nedavnih letih se je mladina Cerkve navdihujoče odzvala na Elijevega duha. Številni imajo sedaj svoje tempeljske dovolilnice z omejeno uporabo in jih pogosto uporabljajo. Tempeljske krstilnice so zaposlene bolj kot kdaj prej; nekateri templji so morali celo prilagoditi svoje urnike, da so sprejeli večje število mladih ljudi, ki pridejo v tempelj.

Včasih je bila redka, a dobrodošla izjema, da so mladi v tempelj prinesli imena lastnih prednikov. Sedaj je to norma in pogosto so prav mladi ljudje tisti, ki so te prednike našli.

Poleg tega je veliko mladih odkrilo, da jim čas, ki ga namenjajo za raziskovanje družinske zgodovine in za tempeljsko delo, poglablja pričevanje o načrtu odrešitve. Zaradi tega se je v njihovem življenju povečal vpliv Duha, nasprotnikov vpliv pa zmanjšal. To jim pomaga, da čutijo, da so se bolj zbližali z družino in z Gospodom. Spoznali so, da to delo ne rešuje le mrtvih; rešuje vse nas (gl. NaZ 128:18).

Mladi so to vizijo izvrstno dojeli; sedaj jih morajo dohiteti njihovi starši. Zdaj je veliko ljudi, ki so v duhovnem svetu sprejeli krst zaradi dela, ki so ga opravili mladi, in čakajo na druge uredbe, ki jih v templju lahko opravijo le odrasli. Delo glede zbiranja družine nebeškega Očeta ni le za mlade ljudi in ni le za njihove stare starše. To je za vsakogar. Vsi smo tisti, ki zbiramo.

To je delo našega rodu, kar je apostol Pavel imenoval polnost časov, ko bo Bog »[osredinil] v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji; [in sicer v njem]« (Ef 1:10). To je možno preko odkupnega dela njegovega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa. Zaradi njega so naši družinski člani, »ki [so] bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo.« (Ef 2:13–14) To ste občutili, prav kakor jaz, ko ste doživeli več ljubezni, ko ste pogledali sliko prednika. To ste občutili v templju, ko se je zdelo, da je ime na kartici več kot ime, in si niste mogli pomagati, da ne bi občutili, da ta oseba ve za vas in čuti vašo ljubezen.

Pričujem, da Bog Oče želi, da so njegovi otroci spet doma, v družinah in v slavi. Odrešenik živi. On usmerja in blagoslavlja to delo ter bdi nad nami in nas vodi. Zahvaljuje se vam za zvesto služenje pri zbiranju družine njegovega Očeta, jaz pa vam obljubljam navdihnjeno pomoč, ki jo iščete in potrebujete. V imenu Jezusa Kristusa, amen.