Molitev in mir

Nekega večera sem se prepirala z mamo in se počutila precej slabo. Zato sem se odločila, da bom molila. Čeprav sem bila slabe volje in nisem hotela biti »duhovna«, sem vedela, da mi bo molitev pomagala, da se bom počutila bolj srečno in manj prepirljivo. Ko je mama iz sobe odšla, sem začela moliti. »Dragi nebeški Oče, nocoj sem k tebi prišla zato …« Ne. Odprla sem oči in spustila roke; to se je slišalo okorno. Poskusila sem vnovič. »Nebeški Oče, potrebujem …« Tudi to se je slišalo čudno. Čutila sem, da mi Satan nagovarja, naj nebeškega Očeta v molitvi preneham prositi za pomoč.

Nenadoma sem začutila, naj rečem hvala! Kar tudi sem in v mislih sem nenadoma zagledala vse številne stvari, za katere sem se nebeškemu Očetu lahko zahvalila. Ko sem se mu nehala zahvaljevati, sem predstavila perečo težavo.

Potem sem v sebi začutila čudovit mir, topel duhovni občutek, da vem, da me imajo nebeški Oče in starši radi in da sem Božji otrok. Zdaj sem se lahko opravičila materi in sprejela njeno opravičilo.