Naj nam prihodnost vliva upanje

Dvanajstega septembra 2001 sva z ženo hodila gor in dol po hodniku bolnice v Tucsonu v Arizoni v ZDA in več ur nestrpno čakala na rojstvo najinega sina. Na najini in na vseh televizijah v zgradbi so se vrstili posnetki prejšnjega dne iz New Yorka – podobe dveh stolpnic, ki sta nekoč zaznamovali obzorje tega mesta, sta izginjali v ruševinah in prahu. Podobe, ki so jih prenašali več ur, so nama zbudile občutek obupa. Zdelo se je, da je to najslabši čas za rojstvo otroka na svet – svet, ki se je zdel tako mračen in preteč.

Najin sinček se je rodil zgodaj naslednje jutro. Ko sem najino detece pestoval, sem premišljeval o pretresljivih dogodkih zadnjih nekaj dni, o dogodkih, ob katerih sem se spomnil požarov v narodnem parku Yellowston leta 1988. Plameni so uničili skoraj 325.000 hektarov gozda. Zdelo se je, da je park popolnoma uničen. V poročilih so prikazovali ožgano zemljo in na nebu gost črn dim. Noben človeški trud ne bi mogel hitro nadomestiti tega, kar je zgorelo. Zdelo se je, da niti neutrudna regeneracijska sposobnost niti moč narave ne bosta kos uničujoči moči ognja.

Pa vendar se je naslednjo pomlad zgodil tih čudež – skozi ožgana tla so začele poganjati majhne rastline in cvetlice. Postopno je iz zemlje vzcvetelo vse več cvetlic, grmičja in dreves. Preroditev parka je bila počasna in polna drobnih, čudovitih podrobnosti, in čez čas je bil učinek dramatičen.

V trenutkih strahu, ki se zdi, da nas bo pogoltnil kot žgoč ogenj Yellowstona, ko sta naša vera in upanje na koncu, se moramo spomniti, da je pod nami tih, neomajen temelj, veliko močnejši kot vsaka zla sila, s katero se bomo spopadli. Helaman je razložil, da je ta temelj »[skala] našega Odkupitelja, ki je Kristus, Božji Sin«. Če bomo gradili na njem, potem »ko bo hudič poslal svoje silne vetrove, da, svoje strelice v vrtinčastem viharju, da, ko [vas] bosta udarjali vsa njegova toča in huda nevihta, da to ne bo imelo moči nad [vami], da bi [vas] povleklo v brezno bede in neskončnega gorja zavoljo skale, na kateri [ste zgrajeni], ki je zanesljiv temelj, temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, če gradijo na njem« (He 5:12).

Ko se v svetu soočamo z divjimi silami zla in skušnjav, se nam lahko zdi, da je skromen in preprost vpliv evangelija prekašan in premagan. Lahko občutimo dvom in obup, ko zaman čakamo, da bi bile krivice popravljene, bolečine olajšane in težave razrešene. Vendar prav ti vetrovi, ki nas udarjajo, zasejejo seme sprememb in rasti, in neznanska moč evangelija tiho deluje pod tlemi zemeljskega obstoja ter pripravlja tisoče majhnih semen upanja in življenja.