Filipini: Duhovna moč na morskih otokih

Gospod je približno 550 let pred rojstvom Jezusa Kristusa Nefiju, preroku iz Mormonove knjige, obljubil: »Spomnim [se] tistih, ki so na otokih morja«, in »svojo besedo prinesem na dan človeškim otrokom, da, in sicer vsem narodom sveta« (2 Ne 29:7). Številni, ki so te izvrstne besede brali, pomislijo na neko skupino »otokov morja«: na Filipine.

Republika Filipini ima skoraj sto milijonov prebivalcev in je veliko otočje s približno 7.100 otoki, ki se nahajajo na jugovzhodni obali Azije. To je lepa tropska dežela, ki jo poseljujejo prijazni, živahni in ponižni ljudje. Toda dežela ima veliko potresov, tajfunov, vulkanskih izbruhov, plimovanje in druge naravne nesreče ter trpi zaradi raznovrstnih socioekonomskih težav. Močno razširjena revščina je stalen izziv in Filipinci prestajajo obdobja politične nestabilnosti in ekonomske krize.

Toda tisti, ki poznajo Gospodove poti, vedo, da so Filipini rodovitna tla za sajenje evangelijskega semena. Številni Filipinci poleg tagaloščine in drugih jezikov govorijo angleščino, ki je tudi uradni jezik. Zaradi dolgega obdobja španske vlade je več kot devetdeset odstotkov prebivalstva krščanskega; velik del manjšine so muslimani.

Cerkev sta na Filipine prvič pripeljala Willard Call in George Seaman, vojaka, ki sta bila sveta iz poslednjih dni iz Utaha, ki sta bila pred odhodom oddeljena za misijonarja, in sicer leta 1898 med špansko-ameriško vojno. Če sta imela priložnost, sta oznanjala evangelij, krstil pa se ni nihče.

Med drugo svetovno vojno je s prodirajočimi zavezniškimi silami na otoke prišlo več svetih iz poslednjih dni. Leta 1944 in 1945 so vojaške skupine imele na več krajih cerkvene sestanke in ko se je vojna končala, so bili številni vojaki in bolniško osebje SPD še vedno na Filipinih. Med njimi sta bila Maxine Tate in nedavni spreobrnjenec Jerome Horowitz. Oba sta pripomogla, da je Aniceta Fajardo izvedela za evangelij. Ko je brat Horowith pomagal pri obnovi Anicetine hiše v bombardiranem področju Manile, je o svoji novi veri govoril z Aniceto in njeno hčerko Ruth.

Aniceta je prejela pričevanje in se je želela krstiti, Cerkev pa tistikrat ni dovolila, da bi se Filipinci krstili, ker na otokih še ni bilo stalne cerkvene enote. Starešina Harold B. Lee (1899 – 1973) iz zbora dvanajstih apostolov je izvedel za Anicetino željo in je zato, ker je bil predsednik generalnega vojaškega odbora, odobril Anicetin krst. Aniceto Fajardo je na velikonočno jutro leta 1946 krstil vojak Loren Ferre in je sedaj potrjena kot prva Filipinka, ki je postala članica Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Po vojni sta bili v dveh vojaških bazah ZDA – v letalski bazi Clark in v pomorski bazi Subic Bay – ustanovljeni cerkveni skupini, ker so se vojaki člani svetih iz poslednjih dni veselili, da bo Cerkev na Filipinih prisotna v bolj uradnem smislu. Predsednik Fielding Smith (1876 – 1972) je Filipine posvetil za pridiganje evangelija 21. avgusta 1955. Vendar so pravne omejitve prihod misijonarjev preprečevale vse do leta 1961.

Leta 1960 je starešina Gordon B. Hinckley (1910 – 2008), takrat pomočnik v zboru dvanajstih apostolov, Filipine obiskal za več dni: »Izrazil sem mnenje, da bo misijonarsko delo […] tako uspešno, kakor je bilo v številnih drugih krajih po svetu.«³ Naslednje leto se je starešina Hinckley potem, ko so člani, kakor sta bila Maxine Tate Grimm in predsednik Robert S. Taylor iz severnega misijona Daljni vzhod, kakor tudi prijatelji izven Cerkve, zaključili z veliko pripravami in birokratskimi zahtevami, vrnil na otoke in Filipine ponovno posveti za začetek misijonarskega dela.

Starešina Hinckley se je 28. aprila 1961 v predmestju Manile sestal z majhno skupino članov vojakov, ameriških prebivalcev, in enim filipinskim članom – Davidom Lagmanom – in izrekel posebno molitev, »da jih bo na tisoče, ki bodo sprejeli to sporočilo in bodo zato blagoslovljeni«⁴. Te besede, ki jih je izgovoril resnični Gospodov služabnik, so kmalu postale preroške.

Prvi štirje misijonarji – Raymond L. Goodson, Harry J. Murray, Kent C. Lowe in Nester O. Ledesma – so v Manilo prispeli čez nekaj tednov. »Filipinci so rade volje sprejeli evangelij,« je zapisal starešina Lowe. »Ko se je poglavar družine odločil pridružiti Cerkvi, se je v številnih, številnih primerih Cerkvi pridružila vsa družina.«⁵

Delo je napredovalo do točke, ko je bil leta 1967 ustanovljen filipinski misijon. Do konca tega leta je bilo v misijonu 3.193 članov, od teh se jih je tisto leto spreobrnilo 631. Do leta 1973 je Cerkev na Filipinih imela že skoraj 13.000 članov. Filipinski kol Manila je bil ustanovljen 20. maja 1973, njegov predsednik pa je postal Augusto A. Lim. Leta 1974 se je misijonsko področje razdelilo na dva dela, s čimer je nastalo misijonsko področje Manila in misijonsko področje Cebu City.

Avgusta 1975 je v Manilo prišel predsednik Spencer W. Kimball (1895 – 1985), da bi predsedoval na prvi filipinski področni konferenci. Avgust je bil viharen mesec, zaradi česar so tisti, ki so prihajali v Manilo, potovali veliko težje. Avtobusu, polnem svetih iz Laoag Cityja, skoraj ne bi uspelo, toda sveti so vozilo porinili iz blata in voznika rotili, naj se ne vrača. Druga skupina svetih je kar tri dni pogumno potovala preko viharnega morja, kajti tisto, kar je bilo resnično pomembno, kakor je dejala neka sestra, je bilo videti in poslušati živega Božjega preroka.

Predsednik Kimball je Filipine ponovno obiskal spet leta 1980, da bi predsedoval na še eni področni konferenci, na kratko pa se je sestal tudi s filipinskim predsednikom Ferdinandom Marcosom. Ta sestanek je tlakoval pot, da je Cerkev na Filipinih leta 1983 slednjič odprla središče za usposabljanje misijonarjev in naslednje leto posvetila filipinski tempelj Manila. Leta 1987 je bilo ustanovljeno filipinsko-mikronezijsko področje s sedežem v Manili.

V tagaloščino so bili leta 1987 prevedeni deli Mormonove knjige. Mormonova knjiga je sedaj prevedena v več jezikov, ki jih govorijo na Filipinih, vključno v cebuanščino.

Predsednik Spencer W. Kimball je decembra 1980 v Manilo poslal direktorja cerkvenega oddelka za nepremičnine, da bi našel primerno zemljišče za tempelj. Potem ko si je direktor ogledal več zemljišč, je predložil prošnjo za nakup 1,4 hektarja v Quezon Cityju. Zemljišče gleda na dolino Markina, lokacijsko pa je relativno dostopno številnim članom Cerkve. Prošnja je bila odobrena in zemljišče kupljeno januarja 1981. Ulica je bila na prošnjo Cerkve preimenovana v Temple Drive (Tempeljska ulica).

Pri polaganju temeljnega kamna, ki je bilo 25. avgusta 1982, je bilo navzlic tajfunu prisotnih okrog 2.000 članov Cerkve iz vseh delov otokov, ki so prišli z ladjo, vlakom ali avtobusi. Kmalu se je začela gradnja templja, nared za posvetitev pa je bil avgusta 1984.

Pred posvetitvijo si je tempelj ogledalo skoraj 27.000 članov. Prišli so navzlic dvema tajfunoma – ki sta bila le 48 ur narazen – ki sta po Filipinih pustošila le nekaj dni pred tem. Sveti so iz oddaljenih provinc prišli utrujeni, vendar vedri. V številnih primerih so bili prisiljeni iti do Manile po obvozih, ker so narasle reke ceste poplavile in poškodovale mostove.

Lepota templja je obiskovalce, vključno s številnimi uglednimi Filipinci, navdušila. Pisatelj Celso Carunungan je omenil »občutek svetosti, ki ga dobiš, da se boš, ko vstopiš, soočil s Stvarnikom«. Polkovnik Bienvenido Castilllo, glavni vojaški kaplan filipinske vojske, je dejal, da je tempelj »kraj, kjer lahko premišljuješ o nebeških stvareh, ker si v takšnem okolju«. Dve nuni sta čutili, da je tempelj »resnično Gospodova hiša«. Eva Estrada-Kalaw, članica filipinskega parlamenta, je vodičem dejala: »Želim si, da bi tukaj zgradili več templjev.«⁶

Predsednik Hinckley, ki je bil tistikrat drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, je polaganje temeljnega kamna vodil v torek, 25. septembra 1984. Sledilo je devet posvetitvenih ceremonij, ki so se odvijale v celestialni sobani. Različnih ceremonij se je udeležilo okrog 6.500 svetih iz šestnajstih kolov in dvaindvajsetih okrožij na področju Tihega oceana.

Brž ko je bila zaključena zadnja posvetitvena ceremonija, sta Paulo V. Malit ml. in Edna A. Yasona postala prvi par, ki sta se poročila v filipinskem templju Manila, in sicer 27. septembra 1984. Poročno obredje je vodil prvi predsednik templja, W. Garth Andrus.

Člani Cerkve so v množicah čakali v vrsti, da bi prejeli obdaritev, vse od uredbenih delavcev. Tempeljsko delo se je nadaljevalo vso noč in naslednji dan.

Člani so čutili še močnejšo željo, da bi šli v tempelj. Tisti, ki so živeli daleč od Manile, so morali veliko žrtvovati, da so lahko prepotovali tako veliko razdaljo z ladjo ali avtobusom. Toda vseeno so prišli in s seboj prinesli zgodbe o veri in odločenosti.

Videti je bilo nemogoče, da bi Bernardo in Leonides Obedoza generala Santosa šla v tempelj v oddaljeno Manilo. Toda prav kakor trgovec, ki je šel in prodal vse, kar je imel, da bi kupil en dragoceni biser (gl. Mt 13:45–46), se je ta par odločil, da bosta prodala hišo, da bosta plačala za potovanje, zato da se bosta z otroki pečatila kot večna družina. Potem ko sta prodala svoj dom in večino imetja, sta uspela skupaj nabrati točno tolikšno vsoto denarja, da sta plačala potovanje z ladjo do Manile za vseh devet družinskih članov. Leonides je skrbelo, ker niso imeli več doma, kamor bi se vrnili. Toda Bernardo ji je zatrdil, da bo Gospod poskrbel. Kot družina so se leta 1985 v templju pečatili za čas in vso večnost. Vredno je bilo vsega, kar so žrtvovali, kajti v templju so našli neprimerljivo radost – dragocen dragulj. In Bernardove besede so se uresničile, saj je Gospod poskrbel. Ko so se vrnili iz Manile, so jih prijazni znanci vzeli pod streho. Njuni otroci so zaključili šolanje, družina pa je naposled dom dobila na novem kraju.

Prvo predsedstvo je 18. aprila 2006 oznanilo gradnjo filipinskega templja Cebu City. Ob tej novici je veliko članov Cerkve potočilo solze radosti. »Blagoslovljeni smo, ker je Gospod Cebu City izbral za kraj naslednjega templja,« je dejal Cesar Perez ml., direktor verskega inštituta v Cebu Cityju.

Mesec po posvetitvi filipinskega templja Cebu City so imeli filipinski sveti spet razlog za radost. Predsednik Thomas S. Monson je 2. oktobra 2010 med otvoritvenim nagovorom na generalni konferenci oznanil gradnjo filipinskega templja Urdaneta v Pangasinanu.

Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je na Filipinih relativno mlada, če se primerja, kdaj že je bila v drugih državah, toda njena prihodnost v tem otoškem narodu je veličastna. Rast Cerkve je bila čudovita in najboljše šele pride. Starešina Michael John U. Teh od sedemdeseterih, drugi Filipinec, ki je bil poklican za generalnega voditelja, je dejal: »[Filipinski sveti iz poslednjih dni] se moramo duhovno bolj kot kdaj prej pripraviti, ker bo delo šlo naprej z nami ali brez nas.«⁷

In res, obnovljena Cerkev se bo v 21. stoletju še naprej širila po velikosti in vplivu, ker bo vse več Filipincev sprejelo njeno sporočilo in bo to dragoceno ljudstvo na morskih otokih zaradi tega blagoslovljeno. Starešini Tehu in filipinskim svetim se »velike […] Gospodove obljube tem, ki so na morskih otokih« (2 Ne 10:21) sedaj izpolnjujejo.