Smo Gospodove roke

Ko je škof Johnny Morante v Guayaquillu v Ekvadorju bdel nad člani svojega oddelka, ga je v srcu vse bolj skrbelo. Vse preveč družin se je borilo s tem, da bi imele vsaj najbolj osnovne življenjske potrebščine. Hotel jim je pomagati, zato se je posvetoval z oddelčnimi voditelji in zadevo prinesel pred Gospoda.

Ker je bilo v tistem področju malo priložnosti za delo, je začel sodelovati s skupino enajstih sester in jih spodbujal, naj izkoristijo priložnost za malo obrt. Te sestre so opazile, da je potreba po kakovostnih, nizkocenovnih čistilih za dom, zato so razmišljale, da bi jih začele delati in prodajati v svoji skupnosti. Toda kako bi se ta čistila naučile izdelovati?

Tisti čas je škof Morante izvedel za brezposelno sestro v oddelku, ki je prej delala kot farmacevtka. Ko jo je enajst sester vprašalo, če bi jim pomagala, jih je navdušeno poučila, kako izdelati varna, kakovostna čistila.

Napravile so poslovni načrt, označile področja na zemljevidu njihove skupnosti, ki jih bo vsaka sestra pokrila, in izbrale izdelke, ki jih bodo naredile.

V nekaj mesecih so ustvarile bazo strank in so zaslužile dovolj, da so omilile svojo revščino ter pomagale poskrbeti za potrebe svojih družin.

Ko so upravitelji krajevne farmacevtske družbe izvedeli za to podjetništvo, je njihovo zanimanje pritegnila zgodba brezposelne farmacevtke. Slednjič so z njo opravili razgovor in jo najeli za nadzornico njihove proizvodnje.

V moskovskem oddelku Rechnoy v Rusiji je Galini Goncharovi, ki je bila oddelčna zgodovinarka, na ledu spodrsnilo in si je zlomila obe roki. Odpeljali so jo v bolnišnico, kjer so ji roke povili v mavec. Ni se mogla sama hraniti ali obleči. Ni se mogla počesati, niti se oglasiti na telefon.

Ko so drugi člani v oddelku izvedeli, kaj se je zgodilo, so se nemudoma odzvali. Duhovniški voditelji so ji dali blagoslov in sodelovali s sestrami Društva za pomoč, ki so napravile urnik, kdaj se bodo oglasile pri tej dobri sestri in poskrbele za njene potrebe.

Vladimir Nechiporov, vodja oddelčnih misijonarjev, je rekel: »Spomnili smo se govora z generalne konference o Kristusovem kipu, ki ni imel rok.⁵ Pod kip je nekdo pritrdil ploščo, na kateri je pisalo: ʻMoje roke ste vi.ʼ Nekaj tistih tednov, v katerih ta dobra sestra ni mogla skrbeti zase, so člani oddelka Rechnoy čutili sorodnost s to zgodbo. Dobesedno smo postali njene roke.«

Ko se je leta 2011 nad Filipine spustil tropski vihar Washi, je področje preplavil z obilnimi vodam in vetrom. Poškodovanih je bilo okrog 41.000 domov, življenje pa je izgubilo več kot 1.200 ljudi.

Pred poplavo je Max Saavedra, predsednik filipinskega kola Cagayan de Oro, prejel navdih, naj ustanovi skupino za pomoč v sili. Organiziral je odbore, ki so opravljali različne naloge – vse od iskanja in reševanja do prve pomoči, zagotavljanja hrane, vode in oblačil.

Ko so poplavne vode upadle do varne gladine, so cerkveni voditelji in člani začeli z reševanjem. Potrdili so, da so vsi člani na varnem, in ocenili škodo. Neki član je priskrbel gumijaste splave, da so člane, ki jih je voda odnesla, spravili na varno. Odprle so se zgradbe za bogoslužje, da so nudile zatočišče vsem, ki so potrebovali hrano, oblačila, odeje in začasno prebivališče. Kritično so potrebovali čisto vodo, zato je predsednik Saavedra navezal stik s krajevnim podjetjem, ki je imelo v lasti gasilsko vozilo s cisterno, in so čisto vodo pripeljali do zgradb za bogoslužje v evakuacijskih središčih. Poškodovanim so pomagali člani s poklicnimi medicinskimi izkušnjami.

Potem ko so prešteli vse člane Cerkve, je predsednik Saavedra s svojo skupino odšel v druga evakuacijska središča v mestu in ponudil pomoč. Prinesli so jim hrano in druge potrebščine. Veliko članov je, čeprav so izgubili lastni dom, takoj po neurju nesebično služilo drugim. Ko je prenehalo deževati in se je zemlja posušila, so se prostovoljci Mormonske roke pomoči iz treh kolov lotili dostavljanja paketov s pomočjo, pomagali pa so tudi pri čiščenju.

V mestu Sete Lagoas v Braziliji je zatočišče za invalidne ženske, na življenje katerih je vplivala zloraba drog. Vsak dan so se trudile, da bi preživele. Imele so majhno pečico, ki so jo uporabljale za peko okrog trideset štruc kruha dnevno. Čeprav so ženske prejemale nekaj pomoči od krajevnih človekoljubnih organizacij, so se komaj preživljale. Ko so cerkveni voditelji iz brazilskega kola Sete Lagoas izvedeli za potrebe teh žensk, so jim hoteli pomagati.

Z ženskami so govorili o njihovih potrebah. Ženske so rekle, če bi lahko spekle več kruha, ne bi le imele dovolj hrane zase, temveč bi morda nekaj štruc lahko tudi prodale in zaslužile nekaj obupno potrebnega denarja.

Cerkveni voditelji in člani so sodelovali s krajevno vojaško policijo in krajevno šolo, zato da bi izboljšali življenjske pogoje teh žensk. S pomočjo cerkvene človekoljubne štipendije in prostovoljcev iz Cerkve ter skupnosti jim je uspelo odpreti novo pekarno – ki je ženskam omogočila speči tristo štruc kruha dnevno.

Z iztržkom, ki so ga prejele, so ženske v pekarni lahko zaposlile svojo prvo delavko – eno od žensk iz zatočišča.

Prav kakor tisti navdihnjeni cerkveni voditelji pred desetletji, ki so okrog sebe videli velike potrebe in se niso hoteli obrniti stran, cerkveni voditelji in člani po vsem svetu danes delajo isto v svojih področjih in na svoj način.

Ko je predsednik Uchtdorf govoril Cerkvi o skrbi za druge, je dejal: »Gospodov način ni, da sedimo na rečnem obrežju in čakamo, da bo voda odtekla, da bomo lahko šli preko. Temveč moramo stopiti skupaj, zavihati rokave, se lotiti dela in napraviti most ali čoln, da gremo lahko čez vode svojih izzivov.«⁶

Obiskovanje revnih in pomoč tistim, ki trpijo, je v samem bistvu pomena tega, da smo učenci Jezusa Kristusa. To je delo, ki ga je opravljal sam Jezus Kristus, ko je v svojih dneh pomagal ljudem. »To delo, s katerim naj bi poskrbeli na Gospodov način, ni preprosto še ena točka v katalogu cerkvenih programov,« je zaključil predsednik Uchtdorf. »Ne sme se ga zanemarjati ali postaviti na stran. Je osrednje v našem nauku; je bistvo naše veroizpovedi.«⁷