Zdaj morava v tempelj!

Slika

drawing of elderly woman sitting and talking to another woman

Ilustracije: Bradley H. Clark

Nekega nedeljskega jutra so v oddelku predstavili nedavno krščeno članico. Ime ji je bilo Lydia. Takoj nam je prirasla k srcu.

Lydia je bila starejša in slepa zaradi sladkorne bolezni, s katero se je spopadala vrsto let. Oddelčne člane je kmalu prepoznavala po njihovem glasu in hoji. Klicala nas je po imenu in nam stisnila roko, mi pa nismo nikoli namignili, da je slepa.

Lydia se je po zahtevanem letu čakanja sestala s škofom in kolskim predsednikom, da je dobila tempeljsko dovolilnico. Neke nedelje me je v Društvu za pomoč potegnila k sebi in vzkliknila: »Kolski predsednik mi je rekel, da moram čim prej v tempelj. Ali me boš peljala?«

Bilo je prvi teden v decembru - pred nami so bili naporni dnevi. Poskušala sem se izgovoriti kot običajno in rekla: »Ali ne bi raje počakali do januarja?«

»Ne, zdaj morava iti!«

Skupina žensk iz oddelka je šla v tempelj vsak mesec, zato sem šla do njih, da bi poskrbela za potovanje z Lydio. Tudi one so bile zelo zasedene. Toda Lydia nam je s solzami v očeh ponovno dejala, da ji je kolski predsednik rekel, naj gre čim prej.

Zaradi tega smo vse privolile, da se bomo naslednji teden odpravile na 241 kilometrov dolgo pot. V kombiju, v katerem nas je bilo osem žensk, je bilo slišati klepet in čutiti prijateljstvo. Lydia je bila navdušena nad tempeljsko izkušnjo in blagoslovom obdaritve.

Prvi teden v januarju se je njeno stanje poslabšalo in šla je na urgenco v bolnišnico. Teden kasneje je umrla. Toda Lydia je odšla z večnimi blagoslovi, ki jih je v templju prejela samo nekaj tednov prej.

Kasneje sem kolskemu predsedniku povedala zgodbo o našem potovanju in o tem, kako prevzeta sem bila nad tem, da je čutil navdih, naj Lydii pove, naj gre takoj v tempelj.

»Pravzaprav nisem mislil, da mora iti zdaj,« je odgovoril. »Novim imetnikom dovolilnice vselej povem, naj gredo kmalu v tempelj. Lydii je govoril Duh, ne jaz!«

Lydia nas je vse naučila, naj prisluhnemo Duhu in se nanj nemudoma odzovemo. Hvaležna sem, da me je opomnila, naj prisluhnem mirnemu, tihemu glasu.