Slika

illustration of firefighters

Ilustracije: Julia Yellow

Bil je miren dan v službi, kjer delam kot prostovoljni gasilec, zato sem se odločil, da bom bral Mormonovo knjigo. Ko me je eden od sodelavcev videl brati, me je vprašal, če vem, kako si lahko v sodobnih časih nadenemo Božji oklep. Ko sva se o tem pogovarjala, se je oglasila sirena. V bližnji trgovini je bil požar.

Hitro sva oblekla gasilsko obleko in šla naravnost tja. Plameni so bili zelo visoki in ko sva se približala trgovini, je nekaj razneslo. Zajeli so naju plameni. Zaradi eksplozije sva s sodelavcem za nekaj sekund izgubila orientacijo. Vendar zahvaljujoč najini opremi in zaščitni obleki nisva utrpela nobene poškodbe.

Ko sva se po pogašenem ognju vrnila na gasilsko postajo, sem sodelavca vprašal, če se še spomni vprašanja o Božjem oklepu. Pritrdil mi je in pojasnil sem mu, da je Božja oprema podobna gasilski zaščitni obleki. Vedno jo moramo nositi, da se lahko upremo nasprotnikovim močnim napadom. Če spolnjujemo zapovedi, bomo blagoslovljeni z zaščitno močjo Božjega oklepa, Sveti Duh pa nas bo vodil.

1 Sam 16:7. »Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«

Preden sem se pridružil Cerkvi, sem se vedno imel za običajnega človeka z običajnimi sposobnostmi. Čutil sem, da nimam nič dragocenega, kar bi lahko ponudil. Ljudem sem se bal pokazati, kdo sem, saj me je bilo strah, da bi me zavrnili in prizadeli. Menil sem, da so vsi okrog mene močnejši, pametnejši in boljši kot jaz.

Toda vse to se je spremenilo, ko sem postal član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Spoznal sem, da smo vsi mi Božji otroci in da smo nasledili božanske lastnosti. Sedaj razumem, da ni nobenega tekmovanja o tem, kdo je pametnejši, bogatejši ali lepši. V Gospodovih očeh smo vsi enaki in on je tisti, ki sodi – ne na osnovi naših telesnih lastnosti, temveč glede naše poslušnosti in želje, da sledimo poti, ki jo je začrtal.

Slika

illustration of men loading a truck

Ilustracije: Julia Yellow

Ko sem bil star petnajst let, sem prejel trdno pričevanje o evangeliju Jezusa Kristusa in bil vesel, da sem se pridružil Cerkvi. Takrat sem delal, da bi pomagal preživljati družino. Nedolgo zatem pa sem službo izgubil.

Kmalu sem moral najti novo, saj je bila družina odvisna od mene, toda vsaka, za katero sem se prijavil, je terjala nedeljsko delo. Zavrnil sem veliko ponudb za službo, ker sem vedel, da moram biti ob nedeljah v cerkvi (gl. NaZ 59:9–10).

Po dveh mesecih iskanja službe še vedno nisem našel. Moja mami ni bila članica Cerkve in je bila, čeprav je verjela v Boga, zelo jezna, ker sem zavrnil tako veliko služb.

Nekega večera me je pogledala s solznimi očmi in vprašala: »Zakaj Bog dopušča, da se nam to dogaja, ko pa tako zvesto delaš, kar je prav?«

Odgovoril sem ji: »Mami, ne vem, zakaj se nam to dogaja, vem pa, da delam, kar je prav, in vem, da nas bo Bog zaradi tega blagoslovil.«

Naslednje jutro mi je nekdo ponudil precejšen znesek denarja, ki bi ga za selitev nekega težkega tovora iz ene hiše v drugo zaslužil v dveh dneh. Delo je bilo naporno, vendar sem, ko sem denar dobil, šel naravnost domov in hvaležno molil. Kmalu sem našel dobro službo, ki mi je omogočala, da sem bil ob nedeljah prost, in odtlej nisem bil še nikoli nezaposlen.

Vesel sem, da sem se odločil, da bom posvečeval nedeljo. V življenju imamo veliko izzivov, vendar vem, da nas bo, če si bomo navkljub tem izzivom prizadevali ostati močni, Gospod blagoslovil.