Večna zaveza

Ko enkrat sklenemo zavezo z Bogom, nikoli več nismo nevtralni. Bog ne bo zapustil tistih, ki so z njim stkali takšno vez. Vsi tisti, ki so z Bogom sklenili zavezo, so dejansko lahko deležni posebne ljubezni in milosti. V hebrejskem jeziku se ta zavezna ljubezen imenuje hesed (חֶסֶד).³

Hesed v angleščini nima ustreznega izraza. Prevajalci inačice Svetega pisma kralja Jakoba so se gotovo ubadali s tem, kako hesed prevesti v angleščino. Pogosto so se odločili za »ljubečo prijaznost«. To zajame precej pomena besede hesed, ne pa vsega. Pojavili so se tudi drugi prevodi, denimo »milost« in »dobrota«. Hesed je edinstven termin, ki opisuje zavezni odnos, v katerem se obe strani zavežeta, da bosta druga drugi vdani in zvesti.

Takšen odnos je celestialna zakonska zveza. Mož in žena se z Bogom in drug z drugim zavežeta, da bosta drug drugemu vdana in zvesta.

Hesed je posebna ljubezen in milost, ki jo Bog čuti in naklanja tistim, ki so z njim sklenili zavezo. Mi pa mu hesed vračamo.

Slika

mladoporočenca pred templjem

Foto: Jerry L. Garns

Ker Bog čuti hesed do tistih, ki so z njim v zavezi, jih ljubi. Še naprej z njimi dela in jim nudi priložnosti, da se spreminjajo. Ko se pokesajo, jim odpusti. In če zatavajo, jim pomaga najti pot nazaj k njemu.

Potem ko vi in jaz z Bogom sklenemo zavezo, naš odnos z njim postane veliko bolj poglobljen kot pred zavezo. Zdaj smo drug z drugim v zavezi. Bog se zato, ker smo z njim v zavezi, nikoli ne bo naveličal prizadevati, da bi nam pomagal, mi pa nikoli ne bomo izčrpali njegove milostne potrpežljivosti do nas. Vsak od nas ima posebno mesto v Božjem srcu. V nas polaga velike upe.

Poznate zgodovinsko izjavo, ki jo je Bog dal preroku Josephu Smithu. Zgodila se je po razodetju. Gospod je Josephu rekel: »To obljubo imate tudi vi, ker ste Abrahamovi, in Abrahamu je bilo obljubljeno.« (Nauk in zaveze 132:31)

Zato je bila ta večna zaveza obnovljena v sklopu velike obnove evangelija v vsej njegovi polnosti. Pomislite! Zakonska zaveza, sklenjena v templju, je neposredno povezana s to abrahamsko zavezo. Paru v templju predstavijo vse blagoslove, prihranjene za zvesto Abrahamovo, Izakovo in Jakobovo potomstvo.

Vi in jaz smo tako kot Adam ob krstu stopili na zavezno pot. Potem smo v templju nanjo stopili še bolj. Blagoslovi abrahamske zaveze se podelijo v svetih templjih. Zaradi teh blagoslovov bomo po vstajenju od mrtvih lahko »podedoval[i] prestole, kraljestva, vladarstva in moči, gospostva /…/ v svoje ‘povzdignjenje in slavo v vsem’ [Nauk in zaveze 132:19]«.⁴

V zaključnem besedilu Stare zaveze beremo o Malahijevi obljubi, da bo Elija »[o]brnil /…/ srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom« (Malahija 3:24). V antičnem Izraelu je takšno sklicevanje na očete vključevalo očete Abrahama, Izaka in Jakoba. Ta obljuba je pojasnjena, ko beremo drugačno inačico tega verza, ki ga je Moroni navajal preroku Josephu Smithu: »[V] srca otrok bo [Elija] položil obljube, dane očetom, in srca otrok se bodo obrnila k njihovim očetom.« (Joseph Smith – Življenjska zgodba 1:39) Med temi očeti so zagotovo Abraham, Izak in Jakob. (Gl. Nauk in zaveze 27:9–10.)

Slika

slika Jezusa Kristusa

Detajl slike Heinricha Hofmanna Kristus in mladi bogati vladar

Jezus Kristus: srce zaveze

Odrešenikova odkupna daritev je Očetu omogočila, da je izpolnil obljube, ki jih je dal svojim otrokom. Ker je Jezus Kristus »pot, resnica in življenje«, iz tega izhaja, da »[n]ihče ne pride k Očetu drugače kot po [njem]« (Janez 14:6). Izpolnitev abrahamske zaveze postane izvedljiva zaradi odkupne daritve našega Odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Jezus Kristus je srce abrahamske zaveze.

Stara zaveza ni le knjiga svetih spisov; to je tudi knjiga o zgodovini. Spomnite se, da ste brali o zakonski zvezi med Sarajo in Abramom. Ker nista imela otrok, je Saraja po Gospodovem naročilu Abramu za ženo dala deklo Hagar, ki je rodila Izmaela.⁵ Abram je imel Izmaela rad, a on ni bil tisti otrok, po katerem se bo nadaljevala zaveza. (Gl. 1 Mojzes 11:29–30, 16:1, 3, 11, Nauk in zaveze 132:34.)

Bog je blagoslovil Sarajo in v odgovor na svojo vero⁶ je spočela v starosti, kar je bil Božji blagoslov, zato da se je zaveza nadaljevala preko njenega sina Izaka (gl. 1 Mojzes 17:19). Rodil se je v zavezi.

Bog je Sarajo in Abrama preimenoval v Saro in Abrahama (gl. 1 Mojzes 17:5, 15). To je pomenilo začetek novega življenja in nove usode te družine.

Abraham je imel rad tako Izmaela kot Izaka. Bog je Abrahamu rekel, da bo Izmael rodoviten in bo postal velik narod (gl. 1 Mojzes 17:20). Bog je obenem jasno povedal, da bo večna zaveza potekala preko Izaka (gl. 1 Mojzes 17:19).

Vsi, ki sprejmejo evangelij, postanejo del Abrahamovega potomstva. V Pismu Galačanom beremo:

»Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.

/…/ [V]si ste eden v Kristusu.

Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.« (Galačanom 3:27–29)

Tako bodisi z rojstvom bodisi s posvojitvijo postanemo dediči zaveze.

Slika

ljudje, zbrani za krstno bogoslužje

Izakov in Rebekin sin Jakob se je rodil v zavezi. A se je zanjo tudi odločil. Kakor veste, je bil Jakob preimenovan v Izraela (gl. Genesis 32:28), kar pomeni, »dovoli, da zmaga Bog« oziroma »tisti, ki zmaga z Bogom«.⁷

V Drugi Mojzesovi knjigi beremo: »Bog /…/ se [je] spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom.« (2 Mojzes 2:24) Bog je izraelskim otrokom rekel: »[Č]e boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina.« (2 Mojzes 19:5)

Besedna zveza »posebna lastnina« je prevedena iz hebrejske segullah, ki pomeni visoko cenjeno imetje – »zaklad«.⁸

Peta Mojzesova knjiga pripoveduje o pomembnosti zaveze. Apostoli Nove zaveze so to zavezo poznali. Potem ko je Peter ozdravil hromega na tempeljskih stopnicah, je opazovalce poučil o Jezusu. Rekel je: »Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega [Sina] Jezusa.« (Apostolska dela 3:13)

Peter je svoje sporočilo zaključil tako, da je opazovalcem rekel: »Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti, ko je govoril Abrahamu: In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse družine na zemlji.« (Apostolska dela 3:25) Jasno jim je povedal, da v Kristusovo poslanstvo sodi tudi to, da izpolni Božjo zavezo.

Gospod je podobno pridigal ljudem v starodavni Ameriki. Vstali Kristus je tamkajšnjim ljudem povedal, kdo so v resnici. Rekel je:

»[V]i ste otroci prerokov; in vi ste iz Izraelove hiše; in vi ste iz zaveze, ki jo je Oče sklenil z vašimi očeti, rekoč Abrahamu: In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.

Oče me je najprej vzdignil za vas in me poslal, naj vas blagoslovim tako, da vsakega od vas odvračam od krivičnosti; in to zato, ker ste otroci zaveze.« (3 Nefi 20:25–26)

Ali vidite pomen tega? Tisti, ki spolnjujejo zaveze z Bogom, bodo postali rod duš, odpornih na greh! Tisti, ki spolnjujejo zaveze, bodo imeli moč, da se bodo uprli stalnemu vplivu sveta.

Slika

moški vzame zakrament

Gospod je zapovedal, naj širimo evangelij in govorimo o zavezi. Prav zato imamo misijonarje. Rad bi, da bi vsak njegov otrok imel priložnost, da bi se odločil za Odrešenikov evangelij in se podal na pot zavez. Bog želi vse ljudi povezati z zavezo, ki jo je davno sklenil z Abrahamom.

Tako je misijonarsko delo bistveni del velikega zbiranja Izraela. To zbiranje je najpomembnejše delo, ki se na zemlji dogaja danes. Nič se ne more primerjati z njim po obsegu. Nič se ne more primerjati z njim po pomembnosti. Gospodovi misijonarji – njegovi učenci – sodelujejo pri najpomembnejšem izzivu, najpomembnejšem cilju, najpomembnejšem delu na zemlji danes.

Vendar gre za še več – za veliko več. Obstaja velika potreba po širjenju evangelija ljudem na drugi strani tančice. Bog bi rad, da je vsak, na obeh straneh tančice, deležen blagoslovov njegove zaveze. Pot zavez je na voljo vsem. Vsakega rotimo, naj po poti hodi z nami. Nobeno drugo delo ni tako vsesplošno vključujoče. Zato »je Gospod milosten z vsemi, ki bodo z iskrenim srcem klicali njegovo sveto ime« (Helaman 3:27).

Ker je Melkizedekovo duhovništvo obnovljeno, imajo moški in ženske, ki spolnjujejo zaveze, dostop do »vseh duhovnih blagoslovov« evangelija (Nauk in zaveze 107:18, poudarek dodan).

Na posvetitvi kirtlandskega templja leta 1836 se je po Gospodovem navodilu prikazal Elija. Njegov namen? »[D]a se bodo /…/ otro[ci obrnili] k očetom (Nauk in zaveze 110:15). Prikazal se je tudi Elias. Njegov namen? Da bi Josephu Smithu in Oliverju Cowderyju predal »razdobje Abrahamovega evangelija, rekoč, da bodo v nas in našem potomstvu blagoslovljeni vsi rodovi za nami« (Nauk in zaveze 110:12). Tako je Učitelj Josephu Smithu in Oliverju Cowderyju podelil duhovniško polnomočje in pravico, da sta drugim podelila edinstvene blagoslove abrahamske zaveze.⁹

V Cerkvi po poti zavez potujemo tako kot posamezniki kakor kot skupnost. Prav kakor imajo zakonske zveze in družine edinstveno enakopravno vez, ki ustvarja posebno ljubezen, jo ima tudi novo nastali odnos, ko se z zavezo vertikalno zavežemo z Bogom!

Morda je Nefi mislil prav to, ko je rekel, da Bog »ljubi tiste, ki ga bodo imeli za svojega Boga« (1 Nefi 17:40). Prav zato je v sklopu zaveze posebna milost in ljubezen – oziroma hesed – na voljo vsem, ki vstopijo v ta zavezujoč in intimni odnos z Bogom, in sicer »do tisočega rodu« (5 Mojzes 7:9).

Ko sklenemo zavezo z Bogom, se za večno spremeni naš odnos z njim. Blagoslovi nas z dodatno mero ljubezni in milosti.¹⁰ Vpliva na to, kdo smo in kako nam bo Bog pomagal postati, kar lahko postanemo. Obljubil nam je, da tudi mi lahko postanemo »njegova posebna lastnina« (Psalm 135:4).

Tistim, ki sklenejo svete zaveze in jih spolnjujejo, je obljubljeno večno življenje in povzdignjenje, »največji od vseh Božjih darov« (Nauk in zaveze 14:7). Porok teh zavez je Jezus Kristus (gl. Hebrejcem 7:22, 8:6). Tisti, ki spolnjujejo zapovedi, ki ljubijo Boga in mu dopustijo, da zmaga nad vsem drugim v njihovih življenjih, poskrbijo, da postane najpomembnejši vpliv v njihovih življenjih.

V naših dneh imamo privilegij, da lahko prejmemo patriarhalni blagoslov in izvemo, kako smo povezani z antičnimi patriarhi. Ti blagoslovi nam nudijo tudi vpogled v to, kar je pred nami.

Slika

Jezus se pogovarja s Petrom

David Lindsley: Me ljubiš bolj kot te?

Poklicani smo, da kot zavezni Izrael poskrbimo, da se vsak član Cerkve zave rádosti in privilegijev, povezanih s tem, da z Bogom sklenemo zaveze. To je klic, naj vsakega moškega in žensko, fanta in dekle, ki spolnjuje zaveze, spodbujamo, naj oznanja evangelij tistim, na katere lahko vplivajo. To je tudi klic, naj podpremo in spodbujamo naše misijonarje, ki so dobili navodila, naj krščujejo in sodelujejo pri zbiranju Izraela, da bomo skupaj Božje ljudstvo, on pa bo naš Bog (gl. Nauk in zaveze 42:9).

Vsak moški in vsaka ženska, ki sodeluje pri duhovniških uredbah in ki z Bogom sklene zaveze in jih spolnjuje, lahko neposredno posega po Božji moči. Gospodovo ime prevzamemo kot posamezniki. Njegovo ime prevzamemo tudi kot ljudstvo. To, da smo vneti glede uporabe pravilnega imena Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, je bistven način, kako kot ljudstvo prevzamemo njegovo ime. Resnično je vsako dobrodelno dejanje Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in njenih članov Božji odraz izraza hesed.

Zakaj je bil Izrael razkropljen? Ker so ljudje prekršili zapovedi in kamenjali preroke. Ljubeči, a žalostni Oče se je odzval tako, da je Izrael razkropil daleč naokoli.¹¹

A razkropil ga je z obljubo, da bo nekega dne Izrael ponovno zbran v njegovo čredo.

Judov rod je prejel odgovornost, da svet pripravi na prvi Gospodov prihod. Iz tega rodu je bila Marija poklicana za mater Božjega Sina.

Jožefovemu rodu je bila po njegovih in Asenatinih sinovih, Efrajimu in Manaseju (gl. 1 Mojzes 41:50–52, 46:20), dana odgovornost, da vodi zbiranje Izraela, zato da bo svet pripravil na drugi Gospodov prihod.

V takšnem brezčasnem odnosu, ki ga izraža hesed, je povsem naravno, da Bog želi zbrati Izrael. On je naš nebeški Oče! Rad bi, da bi vsak njegov otrok – na obeh straneh tančice – slišal sporočilo obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa.

Pot zavez je pot ljubezni – tista neverjetna hesed, tista sočutna skrb za druge in pomoč drugim. Občutenje te ljubezni je osvobajajoče in spodbudno. Največja radost, kar jo boste kdaj doživeli, je, ko vas preplavi ljubezen do Boga in vseh njegovih otrok.

Če Boga ljubimo bolj kot kogar koli oziroma kar koli drugega, je to stanje, ki prinaša resnični mir, tolažbo, zaupanje in radost.

Pri poti zavez gre za naš odnos z Bogom – naš odnos z njim, ki ga odraža hesed. Ko sklenemo zavezo z Bogom, sklenemo zavezo z tistim, ki bo vselej držal besedo. Naredil bo vse, kar lahko, da nam bo pomagal držati našo besedo, ne da bi posegal v našo svobodno voljo.

Mormonova knjiga se začne in konča s sklicevanjem na večno zavezo. Slednje lahko zasledimo od naslovnice do zaključnega Mormonovega in Moronijevega pričevanja (gl. Mormon 5:20, 9:37). »Obelodanjenje Mormonove knjige je znamenje vsemu svetu, da je Gospod začel zbirati Izrael in izpolnjevati zaveze, ki jih je sklenil z Abrahamom, Izakom in Jakobom«.¹²

Moji dragi bratje in sestre, v tem ključnem času v zgodovini zemlje smo poklicani svet učiti o lepoti in moči večne zaveze. Naš nebeški Oče nam brezpogojno zaupa, da bomo to delo opravili.