Samomor
Preprečevanje samomora in odziv po izgubi


Preprečevanje samomora in odziv po izgubi

Vse višja stopnja samomorov na številnih področjih sveta je skrb zbujajoča. Ta dokument naj bi bil v pomoč staršem, družinam, cerkvenim voditeljem in članom Cerkve, ko si prizadevajo pomagati tistim, ki občutijo posledice samomora.

Člani ta vir lahko uporabijo zato, da spoznajo cerkveni nauk glede samomora, svarilne znake samomora, kako pomagati nekomu v krizi in kako ravnati, potem ko nekdo naredi samomor. Voditelji ta vir lahko uporabljajo zato, da s člani opravijo pomembne razgovore na kolskih in oddelčnih svetih in v drugih okoliščinah. Ti razgovori naj bi voditeljem in članom pomagali učinkoviteje pomagati tistim, ki občutijo posledice samomora.

Če bo pogovor o samomoru v pomoč pri preprečevanju samomora in tistim, na katere se ta tema nanaša, naj takšen pogovor opravita dva odrasla. Voditelji k sodelovanju v pogovoru lahko povabijo strokovnjaka iz skupnosti, ki razume in spoštuje cerkveni nauk glede samomora. Pogovori z otroki, mlajšimi od dvanajst let, naj potekalo šele potem, ko se starši posvetujejo z otroki.

Potem ko v kolskem in oddelčnem svetu ta dokument pregledajo, naj se pogovorijo o ustreznih načinih, kako podpreti prizadevanja skupnosti in člane obveščati o razpoložljivih virih.

Nauk in načela

Gospod nas je prosil, naj z vsemi ljudmi ravnamo razumevajoče in sočutno, ko je učil: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12:31) Naša prizadevanja, da bi pomagali tistim, ki občutijo posledice samomora, bodo učinkovitejša, če bomo celoviteje razumeli nauk in načela, kot so naslednja:

  • Jezus Kristus je zaradi odkupne daritve izkusil polnost človeških izzivov, zato je vedel, »kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti« (Al 7:11–13). James E. Faust je učil: »Ker je Odrešenik pretrpel čisto vse, kar bi mi kdaj lahko občutili ali doživeli, lahko šibkim pomaga, da postanejo močnejši.« (»The Atonement: Our Greatest Hope«, Ensign, nov. 2001, 22)

  • Življenje na zemlji je dragocen dar od Boga – dar, ki bi ga morali ceniti in varovati (gl. NaZ 18:10; M. Russell Ballard, »Suicide: Some Things We Know, and Some We Do Not«, Ensign, okt. 1987, 6–9).

  • Ko si nekdo vzame življenje, le Bog lahko presoja njegove misli, njegova dejanja in njegovo stopnjo prištevnosti. Ni treba, da bi bil samomor opredeljujoča značilnost posameznikovega večnega življenja (gl. 1 Sam 16:7; NaZ 137:9; Dale G. Renlund, »Grieving after a Suicide Loss«, video na suicide.lds.org).

Dodaten vir:

  • Evangelijske teme na topics.lds.org in v aplikaciji Evangelijska knjižnica

Svarilni znaki samomora

Večina ljudi, ki poskušajo narediti samomor, noče umreti; preprosto želijo le olajšanje telesne, duševne, čustvene ali duhovne bolečine, ki jo doživljajo. Veliko ljudi v krizi kaže svarilne znake, preden poskusijo napraviti samomor. Če se naučite svarilne znake prepoznati, boste bolje pripravljeni nuditi pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Prisluhnite izjavam, kot sta »Vseeno mi je, če umrem« ali »Vsem bi bilo bolje brez mene.« Svarilni znaki vključujejo naslednje obnašanje:

  • Ljudje iščejo načine, da bi se ubili.

  • Govorijo o tem, da čutijo brezup ali da nimajo razloga, da bi živeli.

  • Govorijo o tem, da se čutijo ujete, ali o neznosni bolečini.

  • Govorijo o tem, da so drugim v breme.

  • Vse bolj se zatekajo k alkoholu in drogam.

  • Brez razloga razdajo svoje osebne stvari.

  • Delujejo živčno ali vznemirjeno ali se obnašajo brezbrižno.

  • Se umaknejo ali osamijo.

  • Izkazujejo jezo ali govorijo o maščevanju.

  • Njihovo razpoloženje močno niha (gl. National Suicide Prevention Lifeline).

En sam svarilni znak morda še ne pomeni krize. Če pa ima posameznik zgodovino poizkusov ali če pri njem opazite nenadno spremembo ali več znakov, takoj ukrepajte. Brezplačne krizne telefonske linije in dodatne informacije so na voljo na suicide.lds.org. (Za več podrobnosti gl. »How to Help Someone in Crisis« v tem vodiču.)

Navzlic najboljšim prizadevanjem vseh samomorov ni moč preprečiti. Nekateri samomori se zgodijo brez očitnega svarila. Niste odgovorni za odločitev nekoga, da konča svoje življenje.

Dodatni viri:

Kako pomagati nekomu v krizi

Svarilne znake samomora in vsakršne grožnje o poskusu samomora vselej jemljite resno, čeprav mislite, da posameznik glede samomora ne misli resno ali da samo išče pozornost. Pri nudenju pomoči sledite naslednjim trem korakom – vprašajte, izkažite skrb, povejte.

Prvi korak: Vprašajte. Človeka naravnost vprašajte, če razmišlja o samomoru. Vprašate lahko: »Ali razmišljaš o tem, da bi si vzel življenje?« Če reče, da razmišlja o samomoru, ga vprašajte, če ima načrt. Vprašate lahko: »Ali imaš načrt, da bi si naredil nekaj hudega?« Če ima načrt, mu takoj pomagajte v bolnišnico ali zdravstveni dom ali pokličite službo za prvo pomoč ali krizno telefonsko linijo za vaše področje. (Glede telefonskih linij za pomoč v duševni stiski po svetu obiščite suicide.lds.org/crisis.) Če nima načrta, preidite k drugemu koraku.

Drugi korak: Izkažite skrb. Pokažite, da vam ni vseeno, tako da prisluhnete temu, kar pravi. Dajte mu čas, da pojasni, kako se počuti. Spoštujte njegova čustva, tako da rečete nekaj takega kot: »Žal mi je, da ti je tako hudo« ali »Nisem se zavedal, kako težko ti je.« Lahko mu predlagate, da napravi varnostni načrt za preprečitev samomora (gl. »How to Create a Suicide-Prevention Safety Plan«, Doug Thomas, Ensign, sep. 2016, 63). Varnostni načrt ljudem lahko pomaga prepoznati njihove osebne moči, pozitivne odnose in zdrave sposobnosti za spoprijemanje s težavami. Prav tako lahko zmanjša njihov dostop do sredstev za samopoškodovanje, kot so orožje in tablete. Če vas prosijo, da o njihovih občutkih ne povejte nikomur, pojasnite, da kar se da spoštujete njihovo zasebnost, vendar da potrebujejo več pomoči, kot jim jo lahko nudite.Nikdar ne obljubite, da boste njihove misli o samomoru ohranili v tajnosti.

Tretji korak: Povejte. Človeka spodbudite, naj o tem pove nekomu, ki mu lahko nudi več podpore. Posredujte mu kontaktne informacije s koristnimi viri na vašem področju. Viri lahko vključujejo splošne bolnišnice, klinike za nujno pomoč ali brezplačne krizne telefonske linije. Če pomoči ne bo poiskal, morate zanj nekomu povedati. Morda boste rekli nekaj podobnega: »Ni mi vseeno zate in rad bi, da bi bil varen. Povedal bom nekomu, ki ti lahko nudi pomoč, ki jo potrebuješ.« Spoštujte njegovo zasebnost, tako da o tem poveste samo nekomu, za katerega mislite, da lahko pomaga, kot je ožji družinski član, škof, šolski svetovalec, zdravnik ali drug zdravstveni strokovnjak. Če niste prepričani, komu bi povedali, govorite s škofom ali pokličite brezplačno krizna telefonsko linijo na vašem področju. Zapomnite si, da se od vas ne pričakuje, da bi ga podpirali sami.

Opozorilo: Če vodite pogovor, premislite, da bi udeležence prosili, naj izvajajo te tri korake. Dajte jim situacijo, ko nekdo pride k njim in izrazi samomorilne misli, in jim recite, naj vadijo, kako bi se odzvali.

Dodatni viri:

Kako se odzvati po samomoru

Navzlic najboljšim prizadevanjem vseh samomorov ni moč preprečiti. Normalno je, da imajo tisti, ki občutijo posledice samomora, občutke zanikanja, šoka, krivde, jeze in zmede. Predsednik M. Russell Ballard je rekel: »Dejanje, s katerim si nekdo vzame življenje, je resnično tragedija, ker sámo dejanje za seboj pusti veliko žrtev: prvič tistega, ki umre, potem na ducate drugih – družino in prijatelje – ki ostanejo, od katerih se nekateri leta soočajo z globoko bolečino in zmedo.« (»Suicide: Some Things We Know, in Some We Do Not«, Ensign, okt. 1987, 7) Te posameznike lahko ozdravi Odrešenik, ki se je spustil pod vse stvari, zato da bi »po mesu vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti« (NaZ 88:6; Al 7:12). V pomoč so lahko tudi strokovni viri in svetovanje.

Na kolskih in oddelčnih svetih se lahko posvetujejo, kako naj po samomoru podprejo posameznika ali družino. Med vprašanji za pogovor so lahko:

  • Kako nauki in odkupna daritev Jezusa Kristusa posamezniku ali družini lahko prinesejo ozdravitev?

  • Katere potrebe so skrbni bratje in sestre opazili pri posamezniku oziroma družini? Kako so jim služili?

  • Kakšno stalno čustveno ali duhovno podporo bo potreboval posameznik ali družina? Kdo lahko nudi to podporo?

  • Ali ima posameznik ali družina posvetne potrebe, kot so prevoz ali obroki hrane?

  • Kako naj voditelji pomožnih organizacij podprejo otroke in mlade, ki so izgubili ljubljenega?

Postopek žalovanja po samomoru lahko traja dolgo. Če nekdo stalno čuti močno bolečino oziroma žalost, se posvetujte z drugimi, ki skrbijo zanj. V duhu molitve pretehtajte, kako bi najbolje nudili podporo. Morda mu boste pomagali prejeti duhovniški blagoslov ali se povezati z viri na vašem področju. V pomoč so lahko podporne skupine za žalovanje, zdravniki in drugo zdravstveno osebje.

Pozor: Če vodite razgovor, ne govorite o tem, kako si je nekdo vzel življenje. To nekoga v skupini lahko nenamerno spodbudi, da bo opisano obnašanje posnemal. Če v skupini nekdo spregovori o teh podrobnostih, pogovor prijazno usmerite drugam.

Dodatni viri:

Drugi viri

Nasveti cerkvenih voditeljev

Osebne izkušnje članov

Drugi cerkveni viri

  • »Ambassadors of Hope: Working Together to Prevent Suicide«, Maryssa Dennis, Ensign, sep. 2018

  • MentalHealth.lds.org

  • »LDS Family Services Offices« na LDS.org (za svetovanje oziroma posvetovanje)

  • »Lead Inspired Discussions«, Teaching in the Savior’s Way (2015), 33–34

Za dodatne vire gl. suicide.lds.org.