Sveti spisi
1 Nefi 14


14. poglavje

Angel pove Nefiju o blagoslovih in prekletstvih, ki bodo doletela druge narode. — Samo dve cerkvi sta: Cerkev Božjega Jagnjeta in cerkev hudiča. — Mogočna in nagnusna cerkev preganja Božje svete med vsemi narodi. — Apostol Janez bo pisal glede konca sveta. Med letoma 600 in 592 pr. Kr.

1 In zgodilo se bo, da se jim bo, če bodo drugi narodi tisti dan prisluhnili Božjemu Jagnjetu, v besedi in tudi v moči pokazal v vsakem dejanju, da bo odstranil njihove kamne spotike —

2 in če ne bodo trdosrčni do Božjega Jagnjeta, bodo prišteti med potomstvo tvojega očeta; da, prišteti bodo k Izraelovi hiši; in v obljubljeni deželi bodo za vekomaj blagoslovljeno ljudstvo; ne bodo več odpeljani v ujetništvo; in Izraelova hiša ne bo več pomešana.

3 In tista velika jama, ki jo je zanje izkopala tista mogočna in nagnusna cerkev, ki so jo ustanovili hudič in njegovi otroci, da bi človeške duše odvedel v pekel — da, tista velika jama, ki so jo izkopali za pogubljenje ljudi, bo napolnjena s tistimi, ki so jo kopali, v njihovo popolno pogubljenje, govori Božje Jagnje; ne v pogubljenje duše, razen če bo le-ta vržena v pekel, ki nima konca.

4 Kajti glej, to je glede na hudičevo ujetništvo in tudi glede na Božjo pravico do vseh tistih, ki bodo pred njim delali hudobije in gnusobe.

5 In zgodilo se je, da je angel spregovoril meni, Nefiju, rekoč: Videl si, da bo, če se bodo drugi narodi pokesali, z njimi dobro; in veš tudi glede Gospodovih zavez z Izraelovo hišo; in slišal si tudi, da mora biti, kdor se ne pokesa, pogubljen.

6 Zato gorje drugim narodom, če bo tako, da bodo trdosrčni do Božjega Jagnjeta.

7 Kajti prišel bo čas, govori Božje Jagnje, ko bom med človeškimi otroki delal mogočno in čudovito delo; delo, ki bo večno bodisi po eni ali po drugi strani — bodisi za prepričanje teh o miru in večnem življenju bodisi o izročitvi teh njihovi trdosrčnosti in njihovi slepomiselnosti, da bodo odpeljani v ujetništvo in tudi v pogubljenje, tako posvetno kot duhovno, glede na hudičevo ujetništvo, o čemer sem govoril.

8 In zgodilo se je, da mi je angel, ko je te besede izgovoril, rekel: Ali se spomniš Očetovih zavez z Izraelovo hišo? Rekel sem mu: Da.

9 In zgodilo se je, da mi je rekel: Poglej in glej tisto mogočno in nagnusno cerkev, ki je mati gnusob, katere ustanovitelj je hudič.

10 In rekel mi je: Glej, le dve cerkvi sta; ena je cerkev Božjega Jagnjeta in druga je cerkev hudiča; zatorej, kdor ne pripada cerkvi Božjega Jagnjeta, pripada tisti mogočni cerkvi, ki je mati gnusob; in ta je vlačuga vse zemlje.

11 In zgodilo se je, da sem pogledal in videl vlačugo vse zemlje in sedela je na številnih vodah; in gospodovala je vsej zemlji, med vsemi narodi, rodovi, jeziki in ljudstvi.

12 In zgodilo se je, da sem videl cerkev Božjega Jagnjeta in bila je maloštevilna zaradi hudobije in gnusob vlačuge, ki je sedela na številnih vodah; vendar sem opazil, da je bila Jagnjetova cerkev, katere člani so bili Božji sveti, prav tako po vsem obličju zemlje; in njihova gospostva na obličju zemlje so bila majhna zaradi hudobije mogočne vlačuge, ki sem jo videl.

13 In zgodilo se je, da sem videl, da je mogočna mati gnusob zbrala množice po vsem obličju zemlje, med vsemi ljudstvi drugih narodov, da se bodo bojevali zoper Božje Jagnje.

14 In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, videl moč Božjega Jagnjeta, da se je spustila na svete v Jagnjetovi cerkvi in na Gospodovo ljudstvo zaveze, ki je bilo razkropljeno po vsem obličju zemlje; in oboroženi so bili s pravičnostjo in z močjo Boga v veliki slavi.

15 In zgodilo se je, da sem videl, da se je Božji srd izlil na tisto mogočno in nagnusno cerkev, tako da so bile vojne in govorice o vojnah med vsemi narodi in rodovi na zemlji.

16 In ker so se vojne in govorice o vojnah začele med vsemi narodi, ki so pripadali materi gnusob, mi je angel spregovoril, rekoč: Glej, Božji srd je nad materjo vlačug; in glej, vse to vidiš —

17 in ko bo prišel dan, da se bo Božji srd izlil na mater vlačug, ki je po vsej zemlji mogočna in nagnusna cerkev, katere ustanovitelj je hudič, potem se bo tistega dne začelo Očetovo delo, da bo pripravljena pot za izpolnitev njegovih zavez, ki jih je sklenil s svojim ljudstvom, ki so iz Izraelove hiše.

18 In zgodilo se je, da mi je angel spregovoril, rekoč: Poglej!

19 In pogledal sem in videl moža in oblečen je bil v belo oblačilo.

20 In angel mi je rekel: Glej enega od dvanajstih Jagnjetovih apostolov.

21 Glej, videl bo in preostanek teh stvari zapisal; da, in tudi veliko tega, kar je bilo.

22 In pisal bo tudi glede konca sveta.

23 Zatorej so stvari, ki jih bo zapisal, pravične in zanesljive; in glej, zapisane so v knjigi, ki si jo videl prihajati iz Judovih ust; in takrat, ko so prišle iz Judovih ust, oziroma takrat, ko je knjiga prišla iz Judovih ust, so bile stvari, ki so bile zapisane, preproste in popolne in nadvse dragocene in vsem ljudem lahko razumljive.

24 In glej, stvari, ki jih bo ta Jagnjetov apostol zapisal, so številne stvari, ki si jih videl; in glej, preostanek boš videl.

25 Toda stvari, ki jih boš videl po temle, ne boš zapisal; kajti Gospod Bog je posvetil apostola Božjega Jagnjeta, naj jih zapiše.

26 In tudi drugim, ki so bili, je pokazal vse stvari in zapisali so jih; in zapečatene so, da bodo prišle na dan v svoji čistosti glede na resnico, ki je v Jagnjetu, v Izraelovo hišo ob Gospodovem lastnem času.

27 In jaz, Nefi, sem slišal in pričujem, da se je Jagnjetov apostol imenoval Janez glede na angelovo besedo.

28 In glejte, meni, Nefiju, je prepovedano, da bi zapisal preostale stvari, ki sem jih videl in slišal; zatorej mi to, kar sem zapisal, zadostuje; in zapisal sem le majhen del tega, kar sem videl.

29 In pričujem, da sem videl stvari, ki jih je videl moj oče, in razkril mi jih je Gospodov angel.

30 In sedaj preneham govoriti glede tega, kar sem videl, ko sem bil odnešen v Duhu; in če vse to, kar sem videl, ni zapisano, je to, kar sem zapisal, res. In tako je. Amen.