Sveti spisi
2 Nefi 20


20. poglavje

Uničenje Asirije je simbol uničenja hudobnih ob drugem prihodu. — Potem ko bo Gospod spet prišel, bo ostalo malo ljudi. — Jakobov ostanek se bo tisti dan vrnil. — Primerjajte z desetim poglavjem Izaija. Med letoma 559 in 545 pr. Kr.

1 Gorje jim, ki odrejajo nepravične odredbe in ki pišejo zatiranje, ki ga predpisujejo;

2 da bi pomoči potrebne odvrnili od sodbe in da bi revnim mojega ljudstva odvzeli pravico, da bi bile vdove njihov plen in da bi oropali té brez očeta!

3 In kaj boste storili na dan obiskanja in v opustošenju, ki bo prišlo od daleč? H komu boste zbežali po pomoč? In kje boste pustili svojo slavo?

4 Brez mene se bodo priklanjali pred jetniki in padli bodo k pobitim. Kajti vsa ta njegova jeza se ni odvrnila, a njegova roka je še vedno iztegnjena.

5 O Asirec, šiba moje jeze, in palica v njihovi roki je njihova togota.

6 Poslal ga bom nad hinavski narod in naročil mu bom, naj ljudstvu mojega srda vzame plen in naj vzame oplenjeno in naj jih potepta kakor blato na cesti.

7 Čeprav ne méni tako, niti tako ne misli njegovo srce; toda v njegovem srcu je, da bi pokončal in ločil ne malo narodov.

8 Kajti govori: Ali niso moji princi hkrati kralji?

9 Ali ni Kalne kakor Kárkemiš? Ali ni Hamát kakor Arpád? Ali ni Samarija kakor Damask?

10 Kakor je moja roka osnovala kraljestva malikov in katerih rezane podobe so prekašale te iz Jeruzalema in Samarije;

11 mar ne bom, kakor sem storil Samariji in njenim malikom, tako storil Jeruzalemu in njegovim malikom?

12 Zatorej se bo zgodilo, da bom, ko bo Gospod opravil vse svoje delo na gori Sion in v Jeruzalemu, kaznoval sad brezčutnega srca asirskega kralja in slavo njegovih visokih pogledov.

13 Kajti rekel je: Z močjo svoje roke in s svojo modrostjo sem to naredil; kajti razumen sem; in premaknil sem meje ljudstev in oropal njihove zaklade in prebivalce podjarmil kakor hraber mož;

14 in kakor gnezdo je našla moja roka bogastva ljudstev; in kakor človek zbira jajca, ki so zapuščena, sem zbral vso zemljo; in nikogar ni bilo, ki bi premaknil perut ali odprl kljun ali čivknil.

15 Naj se sekira baha pred njim, ki z njo seka? Naj se žaga poveličuje pred njim, ki jo vleče? Kakor če bi se šiba morala tresti pred njimi, ki jo dvigujejo, ali kakor če bi se palica dvigovala, kot da ne bi bila les!

16 Zato bo Gospod, Gospod nad vojskami, med svoje debele poslal suhost; in pod svojo slavo bo zanetil gorenje kakor gorenje ognja.

17 In Izraelova luč bo za ogenj in njegov Sveti za plamen in bo gorela in v enem dnevu bo použila njegovo trnje in bodičevje;

18 in uničila bo slavo njegovega gozda in njegovega rodovitnega polja, tako dušo kot telo; in bodo, kakor ko omaga zastavonoša.

19 In ostalih dreves njegovega gozda bo malo, da jih bo lahko popisal otrok.

20 In tisti dan se bo zgodilo, da se Izraelov ostanek in taki, ki so pobegnili iz Jakobove hiše, ne bodo nikoli več spet opirali nanj, ki jih je udarjal, ampak se bodo v resnici opirali na Gospoda, Izraelovega Svetega.

21 Ostanek, da, in sicer Jakobov ostanek, se bo vrnil k mogočnemu Bogu.

22 Kajti čeprav bo tvojega izraelskega ljudstva kakor morskega peska, se bo njih ostanek vendarle vrnil; razdejanje, ki je odrejeno, bo preplavljeno s pravičnostjo.

23 Kajti Gospod Bog nad vojskami bo napravil razdejanje, in sicer določeno v vsej deželi.

24 Zato tako govori Gospod Bog nad vojskami: O ljudstvo moje, ki prebivaš v Sionu, ne boj se Asirca; udaril te bo s šibo in bo kakor v Egiptu proti tebi dvignil svojo palico.

25 Kajti čisto malo še in togota se bo polegla in moja jeza v njihovem uničenju.

26 In Gospod nad vojskami bo nad njim zavihtel bič glede na midjánski pokol pri Orébovi skali; in kakor je bila njegova palica nad morjem, tako jo bo vzdignil kakor v Egiptu.

27 In tisti dan se bo zgodilo, da ti bo njegovo breme odvzeto z rame in njegov jarem z vratu in jarem bo uničen zaradi maziljenja.

28 Pride v Ajo, gre skozi Migrón; v Mihmásu pusti ležati svoje vozove.

29 Šli so čez prelaz; vzeli so si prenočišča v Gebi; Ramo je strah; Savlova Gíbea je zbežala.

30 Povzdigni glas, o galímska hči; daj, da se bo slišalo v Lajiš, o ubogi Anatót!

31 Madména se je odmaknila; prebivalci Gebíma se zbirajo, da bodo zbežali.

32 Tistega dne bo še ostal v Nobu, z roko bo žugal proti gori sionske hčere, jeruzalemskemu hribu.

33 Glej, Gospod, Gospod nad vojskami, bo s strahom oklestil krošnjo; in visoki bodo posekani; in ošabni bodo ponižani.

34 In gozdne goščave bo posekal z železom in Libanon bo padel pod mogočnim.