1 In zgodilo se je, da je bilo Almu in Amuleku zapovedano oditi iz tistega mesta; in odšla sta in prišla prav v sidomsko deželo; in glejte, tam sta našla vse ljudi, ki so odšli iz amoníhaške dežele, ki so bili izgnani in kamenjani, ker so verjeli v Almove besede.

2 In povedala sta jim vse, kar se je zgodilo njihovim ženam in otrokom in tudi glede njiju samih in o njuni moči za rešitev.

3 In v Sidomu je Zezrom prav tako ležal bolan z visoko vročino, ki so jo povzročile velike duševne stiske zaradi njegove hudobije, kajti predpostavljal je, da Alma in Amuleka ni več; in predpostavljal je, da so ju ubili zaradi njegove krivičnosti. In ta velik greh in veliko njegovih drugih grehov so ga v duši mučili, dokler ni bila silno razbolena, in zanj ni bilo rešitve; zato ga je začela kuhati huda vročičnost.

4 Sedaj, ko je slišal, da sta bila Alma in Amulek v sidomski deželi, se je v srcu opogumil; in nemudoma jima je poslal sporočilo, želeč, naj prideta k njemu.

5 In zgodilo se je, da sta nemudoma šla, upoštevajoč sporočilo, ki jima ga je poslal; in šla sta v hišo k Zezromu; in našla sta ga na postelji, bolnega, zelo slabotnega zaradi hude vročice in tudi v duši je bil zelo razbolen zaradi svojih krivičnosti; in ko ju je zagledal, je iztegnil roko in ju rotil, naj ga ozdravita.

6 In zgodilo se je, da mu je Alma, ko ga je prijel za roko, rekel: Ali verjameš v Kristusovo moč v odrešitev?

7 In odgovoril je in rekel: Da, verjamem vsem besedam, ki si jih poučeval.

8 In Alma je rekel: Če verjameš v Kristusovo odkupitev, lahko ozdraviš.

9 In rekel je: Da, verjamem glede na tvoje besede.

10 In potem je Alma zaklical h Gospodu, rekoč: O Gospod, naš Bog, usmili se tega človeka in ga ozdravi glede na njegovo vero v Kristusa.

11 In ko je Alma te besede izrekel, je Zezrom skočil na noge in začel hoditi; in to se je zgodilo na veliko osuplost vseh ljudi; in vest o tem se je razširila po vsej sidomski deželi.

12 In Alma je Zezroma krstil v Gospodu; in odtlej je začel pridigati ljudem.

13 In Alma je v sidomski deželi ustanovil cerkev in v deželi posvetil duhovnike in učitelje, da so krstili v Gospodu vsakogar, kdor se je želel krstiti.

14 In zgodilo se je, da jih je bilo veliko, kajti zgrinjali so se z vseh sidomskih okoliških predelov in se krstili.

15 Kar pa zadeva ljudi v amoníhaški deželi, so še ostali trdosrčno in trdovratno ljudstvo; in niso se pokesali svojih grehov, pripisujoč vso Almovo in Amulekovo moč hudiču, kajti bili so Nehorjeve veroizpovedi in niso verjeli v kesanje za svoje grehe.

16 In zgodilo se je, da sta se Alma in Amulek, ko se je Amulek odrekel vsemu svojemu zlatu in srebru in svojim dragocenostim, ki so bile v amoníhaški deželi, zavoljo Božje besede, ker so ga zavrnili tisti, ki so bili nekoč njegovi prijatelji in tudi njegov oče in njegovo sorodstvo;

17 zato je Alma, potem ko je ustanovil cerkev v Sidomu, videč veliko spremembo, da, videč, da so se ljudje spremenili, kar se tiče ponosa v srcu in so postali ponižni pred Bogom in so se začeli zbirati v svetiščih, da so pred oltarjem častili Boga in nenehno bdeli in molili, da bi se rešili Satana in smrti in pogubljenja —

18 kakor sem torej rekel, ko je Alma vse to videl, je Amuleka torej vzel s seboj in prišel v zarahemelsko deželo in ga odpeljal v svojo lastno hišo in mu v njegovih stiskah nudil pomoč in ga okrepil v Gospodu.

19 In tako se je končalo deseto leto vladavine sodnikov nad Nefijevim ljudstvom.