Sveti spisi
Alma 36


Almove zapovedi sinu Helamanu.

Obsega 36. in 37. poglavje.

36. poglavje

Alma Helamanu pričuje o svoji spreobrnitvi, potem ko je videl angela. — Trpel je bolečine preklete duše; klical je Jezusovo ime in potem se je rodil v Bogu. — Sladka radost mu je navdala dušo. — Videl je zbore angelov, ki so hvalili Boga. — Veliko spreobrnjencev je okusilo in videlo, kar je okusil in videl on sam. Okrog leta 74 pr. Kr.

1 Sin moj, nastavi uho mojim besedam, kajti zaprisežem ti, da boš, če boš izpolnjeval Božje zapovedi, v deželi uspeval.

2 Želel bi, da bi storil, kakor sem storil sam, da bi pomnil ujetništvo naših očetov, kajti bili so v suženjstvu in nihče jih ni mogel rešiti, razen Abrahamov Bog in Izakov Bog in Jakobov Bog; in zagotovo jih je rešil v njihovih stiskah.

3 In sedaj, o moj sin Helaman, glej, v svoji mladosti si in zato od tebe želim, da prisluhneš mojim besedam in se učiš od mene, kajti vem, da bo vsak, kdor bo zaupal v Boga, v svojih preizkušnjah in svojih težavah in svojih stiskah prejel podporo in bo poslednji dan povzdignjen.

4 In ne bi želel, da misliš, da to vem sam od sebe — ne s posvetnim ampak z duhovnim, ne z mesenim umom ampak v Bogu.

5 Sedaj, glej, ti povem, če se jaz ne bi rodil v Bogu, tega ne bi vedel; Bog pa mi je po ustih svojega svetega angela to razkril, ne ker bi bil jaz osebno vreden;

6 kajti hodil sem naokrog z Mozijevimi sinovi, prizadevajoč si uničiti Božjo cerkev; toda glej, Bog nam je na pot poslal svojega svetega angela, da nas je ustavil.

7 In glejte, spregovoril nam je kakor z glasom groma in vsa zemlja je trepetala pod našimi nogami; in vsi smo popadali na zemljo, kajti obšel nas je strah pred Gospodom.

8 Toda glejte, glas mi je rekel: Vstani! In vstal sem in se postavil pokonci in zagledal angela.

9 In rekel mi je: Četudi si ti sam želiš biti pogubljen, si nič več ne prizadevaj uničiti Božje cerkve.

10 In zgodilo se je, da sem padel na zemljo; in minilo je kake tri dni in tri noči, da nisem mogel odpreti ust, niti nisem mogel uporabljati udov.

11 In angel mi je govoril več tega, kar so slišali moji bratje, jaz pa tega nisem slišal; kajti ko sem zaslišal besede — četudi si ti sam želiš biti pogubljen, si nič več ne prizadevaj uničiti Božje cerkve — sta me obšla tako velik strah in osuplost, da nemara ne bi bil pogubljen, da sem padel na zemljo in nisem slišal ničesar več.

12 Toda trpinčilo me je večno mučenje, kajti moja duša je bila v mukah najvišje stopnje in trpinčili so jo vsi moji grehi.

13 Da, spomnil sem se vseh svojih grehov in krivičnosti, zavoljo katerih so me mučile peklenske bolečine; da, videl sem, da sem se upiral svojemu Bogu in da nisem izpolnjeval njegovih svetih zapovedi.

14 Da, in umoril sem veliko njegovih otrok oziroma drugače, vodil sem jih v pogubo; da, in skratka, tako velike so bile moje krivičnosti, da mi je že sama misel, da bi prišel v Božjo navzočnost, dušo trpinčila z neizrekljivo grozo.

15 O, sem pomislil, da bi bil izgnan in bi umrl tako duhovno kot telesno, da nemara ne bi bil priveden, da bi stal v navzočnosti mojega Boga, da bi se mi sodilo za moja dela.

16 In sedaj, tri dni in tri noči so me trpinčile, in sicer bolečine preklete duše.

17 In zgodilo se je, da sem se, ko so me tako trpinčile muke, ko me je mučil spomin na moje številne grehe, glej, prav tako spomnil, da sem slišal očeta ljudem prerokovati glede prihoda nekega Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki bo plačal odkupnino za grehe sveta.

18 Sedaj, ko se je moj um oklenil te misli, sem v srcu zaklical: O Jezus, ti Božji Sin, usmili se me, ki sem v breznu bridkosti in me obdajajo večne verige smrti.

19 In sedaj, glejte, ko sem to premišljeval, se nisem več mogel spomniti svojih bolečin; da, nič več me ni mučil spomin na moje grehe.

20 In o, kakšna radost in kakšno čudovito luč sem zagledal; da, v duši me je navdala radost, ki je bila tako silna kakor moja bolečina!

21 Da, pravim ti, sin moj, da nič ne bi moglo biti tako ostro in tako bridko, kot so bile moje bolečine. Da, in spet ti pravim, sin moj, da po drugi strani nič ne more biti tako odlično in prijetno, kot je bila moja radost.

22 Da, zdelo se mi je, da vidim, prav kakor je videl naš oče Lehi, Boga, ki sedi na svojem prestolu, obdanega z neštetimi zbori angelov, ko so peli in hvalili svojega Boga; da, in moja duša je zahrepenela, da bi bila tam.

23 Toda glej, moji udje so spet prejeli moč in postavil sem se na noge in sem ljudem pričeval, da sem se rodil v Bogu.

24 Da, in od takrat sem se prav do sedaj brez prestanka trudil, da bi duše pripeljal h kesanju; da bi jih pripeljal, da bi okusile silno radost, ki sem jo okusil sam; da bi se prav tako rodile v Bogu in bi jih navdal Sveti Duh.

25 Da, in sedaj glej, o sin moj, Gospod mi daje silno veliko radost v sadu mojega truda;

26 kajti zaradi besede, ki mi jo je razglasil, glej, se jih je veliko rodilo v Bogu in so okusili, kar sem sam okusil, in so na lastne oči videli, kar sem sam videl; zato o teh stvareh, o katerih sem govoril, vedo, kakor vem sam; in spoznanje, ki ga imam, je od Boga.

27 In podporo sem prejel v preizkušnjah in težavah vsake vrste, da, in v vsakovrstnih stiskah; da, Bog me je rešil iz ječe in iz spon in smrti; da, in zaupam vanj in še me bo rešil.

28 In vem, da me bo poslednji dan obudil, da bom prebival z njim v slavi; da, in vekomaj ga bom slavil; kajti naše očete je pripeljal iz Egipta in Egipčane je pogoltnil v Rdečem morju; in s svojo močjo jih je vodil v obljubljeno deželo; da, in od časa do časa jih je rešil iz suženjstva in ujetništva.

29 Da, in tudi naše očete je izpeljal iz jeruzalemske dežele; in prav tako jih je od časa do časa s svojo večno močjo reševal iz suženjstva in ujetništva prav do današnjega dne; in vselej sem v spominu ohranil njihovo ujetništvo; da, in tudi ti bi moral, kakor sem sam storil, njihovo ujetništvo ohranjati v spominu.

30 Toda glej, sin moj, to ni vse; kajti moral bi vedeti, kakor sam vem, da boš, če boš izpolnjeval Božje zapovedi, v deželi uspeval; in moral bi tudi vedeti, da boš, če Božjih zapovedi ne boš izpolnjeval, ločen od njegove navzočnosti. To je torej glede na njegovo besedo.