Sveti spisi
Enóš 1


Enóševa knjiga

1. poglavje

Enóš goreče moli in prejme odpuščanje grehov. — V misli mu pride Gospodov glas, ki mu obljublja odrešitev za Lamance v nekem prihodnjem dnevu. — Nefijci so si prizadevali, da bi Lamance privedli nazaj na pravo pot. — Enóš se radosti v svojem Odkupitelju. Okrog leta 420 pr. Kr.

1 Glejte, zgodilo se je, da sem jaz, Enóš, vedoč, da je bil moj oče pravičen človek — kajti učil me je v svojem jeziku in tudi v Gospodovi vzgoji in opominjanju — in blagoslovljeno bodi ime mojega Boga za to —

2 in povedal vam bom o borbi, ki sem jo imel pred Bogom, preden sem prejel odpuščanje grehov.

3 Glejte, v gozdove sem šel lovit živali; in besede, katere sem očeta pogosto slišal govoriti glede večnega življenja in radosti svetih, so se mi globoko vtisnile v srce.

4 In moja duša je gladovala; in pokleknil sem pred svojega Stvarnika in k njemu klical v goreči molitvi in ponižni prošnji za svojo dušo; in ves dan sem klical k njemu; da, in ko je prišla noč, sem še vedno visoko dvigal glas, da je dosegel nebesa.

5 In k meni je prišel glas, rekoč: Enóš, grehi so ti odpuščeni in blagoslovljen boš.

6 In jaz, Enóš, sem vedel, da Bog ne more lagati, zatorej mi je bila krivda izbrisana.

7 In rekel sem: Gospod, kako se je to zgodilo?

8 In rekel mi je: Zaradi tvoje vere v Kristusa, ki ga nikoli prej nisi slišal niti videl. In minilo bo veliko let, preden se bo prikazal v mesu; zatorej pojdi, tvoja vera te je rešila.

9 Sedaj se je zgodilo, da sem, ko sem te besede slišal, začutil željo za blaginjo svojih bratov, Nefijcev; zatorej sem zanje Bogu izlil vso svojo dušo.

10 In ko sem si v duhu tako prizadeval, glejte, mi je v misli spet prišel Gospodov glas, rekoč: Tvoje brate bom obiskal glede na to, kako marljivo bodo izpolnjevali moje zapovedi. Dal sem jim to deželo in sveta dežela je; in ne bom je preklel, razen če bi bilo zavoljo krivičnosti; zatorej bom tvoje brate obiskal, kakor sem rekel; in njihove prestopke bom v potrtosti zgrnil nad njihove lastne glave.

11 In potem ko sem jaz, Enóš, te besede slišal, je moja vera v Gospoda postala neomajna; in k njemu sem s številnimi dolgimi prizadevanji molil za svoje brate, Lamance.

12 In zgodilo se je, da mi je, potem ko sem molil in delal z vso marljivostjo, Gospod rekel: Zaradi tvoje vere ti bom dal glede na tvoje želje.

13 In sedaj glejte, to je bila želja, ki sem jo želel od njega — da bo, če bi bilo tako, da bi moje ljudstvo, Nefijci, zapadlo v prestopek in bilo kakor koli pobito in Lamanci ne bi bili pobiti, da bo Gospod Bog ohranil zapis o mojem ljudstvu, Nefijcih; četudi bi bilo to z močjo njegove svete roke, da bi bil Lamancem obelodanjen v nekem prihodnjem dnevu, da bi bili privedeni v odrešitev —

14 kajti za sedaj so bila naša prizadevanja, da bi se povrnili k pravi veri, zaman. In v srdu so zaprisegli, da bodo, če bo mogoče, uničili naše zapise in nas in tudi vsa izročila naših očetov.

15 Zatorej sem, ker sem vedel, da Gospod Bog lahko ohrani naše zapise, nenehno klical k njemu, kajti rekel mi je: Vse, kar boš prosil v veri, verujoč, da boš prejel, v Kristusovem imenu, boš prejel.

16 In veroval sem in sem klical k Bogu, naj ohrani zapise; in z menoj se je zavezal, da jih bo ob svojem lastnem času obelodanil Lamancem.

17 In jaz, Enóš, sem vedel, da se bo zgodilo glede na zavezo, ki jo je sklenil; zatorej sem se v duši pomiril.

18 In Gospod mi je rekel: To so me prosili tudi tvoji očetje; in izpolnilo se jim bo glede na njihovo vero; kajti njihova vera je bila kakor tvoja.

19 In sedaj se je zgodilo, da sem jaz, Enóš, hodil naokrog med Nefijevim ljudstvom in prerokoval o tem, kar bo prišlo, in pričeval o tem, kar sem slišal in videl.

20 In pričujem, da si je Nefijevo ljudstvo marljivo prizadevalo povrniti Lamance k pravi veri v Boga. Toda naš trud je bil zaman; sovraštvo se je v njih zakoreninilo in vodila jih je grešna narava, da so postali divje in okrutno in krvoločno ljudstvo, polno malikovanja in umazanije; hranili so se z roparskimi zvermi; prebivali so v šotorih in potikali so se po divjini s kratko kožo, opasano okrog ledij, in z obritimi glavami in njihova spretnost je bila v loku in v zakrivljeni sablji in v sekiri. In številni od njih niso jedli nič drugega kakor surovo meso; in nenehno so si nas prizadevali pobiti.

21 In zgodilo se je, da je Nefijevo ljudstvo obdelovalo zemljo in gojilo vsakovrstno žito in sadje in črede govedi in črede vsakovrstne živine vseh vrst in koze in divje koze in tudi veliko konj.

22 In med nami je bilo silno veliko prerokov. In ljudje so bili trdovratno ljudstvo, ki je težko razumelo.

23 In nič drugega ni zaleglo, razen silne strogosti, pridiganja in prerokovanja o vojnah in prepirih in uničenjih in nenehno se jih je opozarjalo na smrt in na trajanje večnosti in na sodbe in na Božjo moč in na vse to — kar jih je nenehno opominjalo, da so ostajali v strahu pred Gospodom. Pravim, da ni primanjkovalo ničesar od tega in silna velika jasnost govora jih je ohranjala pred naglim padcem v propad. In tako zapisujem glede njih.

24 In v teku svojih dni sem med Nefijci in Lamanci videl vojne.

25 In zgodilo se je, da sem se začel starati in sto in devetinsedemdeset let je minilo od časa, ko je naš oče Lehi zapustil Jeruzalem.

26 In videl sem, da moram kmalu v grob in name je delovala Božja moč, da moram pridigati in prerokovati temu ljudstvu in razglašati besedo glede na resnico, ki je v Kristusu. In vse svoje dni sem jo razglašal in nad njo sem se bolj radostil kakor nad tisto od sveta.

27 In kmalu pojdem na kraj svojega počitka, ki je pri mojem Odkupitelju; kajti vem, da se bom v njem odpočil. In radostim se dneva, ko si bo moje umrljivo nadelo nesmrtnost in bom stal pred njim; potem bom z zadovoljstvom gledal njegov obraz in on mi bo rekel: Pridi k meni, ti blagoslovljeni, v bivališčih mojega Očeta je zate pripravljeno mesto. Amen.