1 In sedaj se je zgodilo, da je, potem ko je minilo nekaj let, med Nefijevo ljudstvo prišel človek, ki mu je bilo ime Šerem.

2 In zgodilo se je, da je med ljudmi začel pridigati in jim razglašati, da Kristusa ne bo. In pridigal je veliko tega, kar je ljudem laskalo; in to je delal, da bi zrušil Kristusov nauk.

3 In marljivo je delal, da bi zavajal srca ljudi, tako da je zavedel veliko src; in ker je vedel, da jaz, Jakob, verujem v Kristusa, ki bo prišel, si je zelo prizadeval za priložnost, da bi prišel k meni.

4 In bil je učen, tako da je imel popolno znanje o jeziku ljudi; zatorej je znal uporabiti veliko laskanja in veliko govorniške moči glede na hudičevo moč.

5 In upal je, da me bo omajal v veri navkljub številnim razodetjem in veliko stvarem, ki sem jih videl glede teh stvari; kajti resnično sem videl angele in služili so mi. In od časa do časa sem slišal tudi Gospodov glas, ki mi je govoril, in sicer z besedami; zatorej me ni bilo moč omajati.

6 In zgodilo se je, da je prišel k meni in mi takole govoril, rekoč: Brat Jakob, zelo sem si prizadeval za priložnost, da bi govoril s teboj; kajti slišal sem in tudi vem, da veliko hodiš naokrog, pridigajoč o tem, kar imenuješ evangelij oziroma Kristusov nauk.

7 In med tem ljudstvom si jih veliko zapeljal, da izkrivljajo pravo Božjo pot in ne izpolnjujejo Mojzesove postave, ki je prava pot; in Mojzesovo postavo spreobračaš v čaščenje bitja, za katerega praviš, da bo prišel veliko sto let odslej. In sedaj, glej, ti jaz, Šerem, razglašam, da je to bogokletstvo; kajti nihče ne ve o tem; kajti ne more povedati o tem, kar bo prišlo. In tako se je Šerem prepiral z menoj.

8 Toda glejte, Gospod Bog mi je v dušo vlil svojega Duha, tako da sem ga zmedel v vseh njegovih besedah.

9 In rekel sem mu: Mar zanikaš Kristusa, ki bo prišel? In rekel je: Če bi Kristus bil, ga ne bi zanikal; a vem, da Kristusa ni, niti ga ni bilo, niti ga nikoli ne bo.

10 In rekel sem mu: Ali verjameš svetim spisom? In rekel je, da.

11 In rekel sem mu: Potem jih ne razumeš, kajti resnično pričujejo o Kristusu. Glej, povem ti, da noben prerok ni zapisoval, niti prerokoval, ne da bi govoril glede tega Kristusa.

12 In to ni vse — razodeto mi je bilo, kajti slišal sem in videl; in prav tako mi je bilo razodeto z močjo Svetega Duha; zatorej vem, če odkupne daritve ne bi bilo, bi moralo biti vse človeštvo izgubljeno.

13 In zgodilo se je, da mi je rekel: Pokaži mi znamenje s to močjo Svetega Duha, zaradi katere toliko veš.

14 In rekel sem mu: Kaj sem jaz, da bi skušal Boga, da bi ti pokazal znamenje o nečem, za kar veš, da je res? Vendarle boš zanikal, ker si od hudiča. Vendar naj se ne zgodi moja volja; če pa te bo Bog udaril, naj ti bo to v znamenje, da ima moč tako v nebesih kot na zemlji; in tudi da bo Kristus prišel. In zgôdi se, o Gospod, tvoja volja in ne moja.

15 In zgodilo se je, da je, ko sem jaz, Jakob, te besede izgovoril, nadenj prišla Gospodova moč, tako da je padel na zemljo. In zgodilo se je, da so ga negovali veliko dni.

16 In zgodilo se je, da je ljudem rekel: Jutri se zberite, kajti umrl bom; zatorej ljudem želim govoriti, preden bom umrl.

17 In zgodilo se je, da se je naslednji dan zbrala množica; in jasno jim je govoril in zanikal, kar jih je učil, in priznal Kristusa in moč Svetega Duha in delovanje angelov.

18 In jasno jim je govoril, da ga je prevarala hudičeva moč. In govoril je o peklu in o večnosti in o večni kazni.

19 In rekel je: Bojim se, da sem morda zagrešil neodpustljiv greh, kajti lagal sem Bogu; kajti zanikal sem Kristusa in rekel, da verjamem svetim spisom; in ti resnično pričujejo o njem. In ker sem tako lagal Bogu, se močno bojim, da bo moj primer strašen; toda Bogu priznam.

20 In zgodilo se je, da potem, ko je te besede izrekel, ni mogel reči ničesar več in je izdihnil.

21 In ko je bila množica priča, da je to govoril, ko je bil tik pred tem, da izdihne, so silno osupnili, tako da je nadnje prišla Božja moč in jih prevzela, da so popadali na zemljo.

22 To je bilo torej povšeči meni, Jakobu, kajti to sem prosil Očeta, ki je v nebesih; kajti slišal je moj klic in odgovoril na mojo molitev.

23 In zgodilo se je, da sta se mir in Božja ljubezen spet povrnila med ljudi; in raziskovali so svete spise in nič več niso prisluhnili besedam tega hudobneža.

24 In zgodilo se je, da smo si izmislili veliko načinov, da bi Lamance vrnili na pravo pot in jih povrnili k spoznanju resnice; toda vse je bilo zaman, kajti navduševali so se nad vojnami in prelivanjem krvi in gojili so večno sovraštvo do nas, svojih bratov. In z močjo svojega orožja so si nas nenehno prizadevali pobijati.

25 Zatorej se je Nefijevo ljudstvo pred njimi utrjevalo z orožjem in z vso svojo močjo, zaupajoč v Boga in skalo svoje odrešitve; zatorej so bili doslej zmagovalci nad svojimi sovražniki.

26 In zgodilo se je, da sem se jaz, Jakob, začel starati; in ker se zapis o tem ljudstvu ohranja na drugih Nefijevih ploščah, zatorej ta zapis zaključujem, razglašajoč, da sem pisal po svojem najboljšem znanju, rekoč, da nam je mineval čas in tudi življenje nam je minevalo, kakor bi bilo v sanjah, ker smo bili osamljeno in dostojanstveno ljudstvo, popotniki, izgnani iz Jeruzalema, rojeni v stiski, v divjini in naši bratje so nas sovražili, kar je povzročilo vojne in prepire; zatorej smo svoje dni žalovali.

27 In jaz, Jakob, sem videl, da moram kmalu v grob; zatorej sem sinu Enóšu rekel: Vzemi te plošče. In povedal sem mu o stvareh, ki mi jih je zapovedal brat Nefi, in obljubil je poslušnost zapovedim. In preneham zapisovati na te plošče, kar sem malega zapisal; in od bralca se poslavljam, upajoč, da bodo številni od mojih bratov lahko brali moje besede. Bratje, zbogom.