Sveti spisi
Mormon 2


2. poglavje

Mormon vodi nefijske čete. — Deželo preplavita kri in pokol. — Nefijci objokujejo in žalujejo s potrtostjo prekletih. — Njihov dan milostljivosti je mimo. — Mormon dobi Nefijeve plošče. — Vojne se nadaljujejo. Med letoma 327 in 350 po Kr.

1 In zgodilo se je, da se je v tistem letu začela vojna med Nefijci in Lamanci. In navkljub temu, da sem bil mlad, sem bil velike postave; zato me je Nefijevo ljudstvo določilo, naj bom njihov vodja oziroma vodja njihovih čet.

2 Zato se je zgodilo, da sem v svojem šestnajstem letu šel na čelu nefijske vojske nad Lamance; minilo je torej tristo in šestindvajset let.

3 In zgodilo se je, da so v tristo in sedemindvajsetem letu Lamanci prišli nad nas s silno veliko močjo, tako da so prestrašili moje čete; zato se niso hotele bojevati in začele so se umikati proti severnim deželam.

4 In zgodilo se je, da smo prišli do mesta Angola in mesto smo zavzeli in se pripravljali, da se bomo branili pred Lamanci. In zgodilo se je, da smo mesto utrdili s svojimi silami, toda navkljub vsemu našemu utrjevanju so Lamanci prišli nad nas in nas iz mesta pregnali.

5 In pregnali so nas tudi iz Davidove dežele.

6 In odkorakali smo in prišli v Józuetovo deželo, ki je bila na mejah zahodno ob morski obali.

7 In zgodilo se je, da smo zbrali svoje ljudi, kakor hitro je bilo mogoče, da bi jih zbrali v eni skupini.

8 Toda glejte, dežela je bila polna roparjev in Lamancev; in navkljub velikemu propadu, ki je visel nad mojim ljudstvom, se svojih hudobnih dejanj niso pokesali; zato se je po vsem obličju dežele razlila kri in se je začel pokol, tako na nefijski strani kot tudi na lamanski strani; in po vsem obličju dežele je prišlo do prave revolucije.

9 In sedaj, Lamanci so imeli kralja in ime mu je bilo Aron; in prišel je nad nas z vojsko štiriinštirideset tisočev. In glejte, zoperstavil sem se mu z dvainštirideset tisočimi. In zgodilo se je, da sem ga s svojo vojsko premagal, da je zbežal pred menoj. In glej, vse to se je zgodilo in minilo je tristo in trideseto leto.

10 In zgodilo se je, da so se Nefijci začeli kesati svoje krivičnosti in začeli so tarnati, prav kakor je prerokoval prerok Samuel; kajti glejte, nihče ni mogel obdržati tega, kar je bilo njegovo, zavoljo tatov in roparjev in morilcev in umetnosti magije in čarovništva, kar je bilo v deželi.

11 Tako se je zaradi tega po vsej deželi pričelo žalovanje in stokanje, in še zlasti med Nefijevim ljudstvom.

12 In zgodilo se je, da se je, ko sem jaz, Mormon, videl njihovo stokanje in njihovo žalovanje in njihovo potrtost pred Gospodom, srce v meni začelo radostiti, ker sem poznal Gospodove milosti in veliko potrpljenje, zato sem predpostavljal, da bo z njimi milosten, da bodo spet postali pravično ljudstvo.

13 Toda glejte, ta moja radost je bila zaman, kajti njihova potrtost ni vodila v kesanje zaradi Božje dobrote, ampak je bila bolj potrtost prekletih, ker jim Gospod ne bo vselej dopuščal, da bi se veselili v grehu.

14 In k Jezusu niso prišli strtega srca in skesanega duha, ampak so Boga preklinjali in si želeli umreti. Vendar so se za svoje življenje bojevali z mečem.

15 In zgodilo se je, da sem postal spet potrt in videl sem, da je dan milostljivosti šel mimo njih, tako posvetno kot duhovno; kajti na tisoče sem jih videl posekanih v odkritem uporu zoper Boga in nakopičenih kakor gnoj po obličju dežele. In tako je minilo tristo in štiriinštirideseto leto.

16 In zgodilo se je, da so v tristo in petinštiridesetem letu Nefijci začeli bežati pred Lamanci; in zasledovali so jih, dokler niso prišli celo do jašonske dežele, preden jih je bilo moč ustaviti pri njihovem umiku.

17 In sedaj, mesto Jašon je bilo v bližini dežele, kjer je Amáron za Gospoda shranil zapise, da ne bi bili uničeni. In glejte, šel sem, glede na Amáronovo besedo, in vzel Nefijeve plošče in napravil zapis glede na Amáronove besede.

18 In na Nefijeve plošče sem napravil celotno poročilo o vseh hudobijah in gnusobah; toda ognil sem se temu, da bi na teh ploščah v celoti poročal o njihovih hudobijah in gnusobah, kajti glejte, nenehno je pred mojimi očmi prizor hudobij in gnusob, odkar sem zadosti velik, da vidim človeška pota.

19 In gorje mi zaradi njihove hudobije, kajti srce mi je vse moje dni navdajala potrtost zaradi njihove hudobije; vendar vem, da bom poslednji dan povzdignjen.

20 In zgodilo se je, da so v tem letu spet lovili in preganjali Nefijevo ljudstvo. In zgodilo se je, da smo bili preganjani, dokler nismo prišli na sever v deželo, ki se je imenovala Sém.

21 In zgodilo se je, da smo utrdili mesto Sém in v njem smo zbrali svoje ljudi, kolikor jih je bilo mogoče, da bi jih morda rešili pred pogubljenjem.

22 In zgodilo se je v tristo in šestinštiridesetem letu, da so spet pričeli prihajati nad nas.

23 In zgodilo se je, da sem spregovoril svojim ljudem in jih z veliko vnemo rotil, naj smelo stopijo pred Lamance in se bojujejo za svojo ženo in svoje otroke in svojo hišo in svoj dom.

24 In moje besede so jim vlile nekoliko moči, tako da pred Lamanci niso zbežali, ampak so se jim smelo zoperstavili.

25 In zgodilo se je, da smo se borili z vojsko trideset tisočev proti vojski petdeset tisočev. In zgodilo se je, da smo se jim zoperstavili s takšno odločnostjo, da so pred nami zbežali.

26 In zgodilo se je, da smo jih, ko so zbežali, zasledovali s svojimi četami in se spet spopadli z njimi in jih premagali; vendar Gospodove moči ni bilo z nami; da, prepuščeni smo bili sami sebi, da Gospodov Duh ni bival v nas, zato smo postali šibki kakor naši bratje.

27 In moje srce je bilo žalostno zaradi te velike stiske mojega ljudstva, zaradi njihove hudobije in njihovih gnusob. Toda glejte, šli smo nad Lamance in Gadiantonove razbojnike, dokler nismo spet zavzeli dežel naše dediščine.

28 In minilo je tristo in devetinštirideseto leto. In v tristo in petdesetem letu smo z Lamanci in z Gadiantonovimi razbojniki sklenili dogovor, v katerem smo dežele naše dediščine razdelili.

29 In Lamanci so nam dali deželo na severu, da, celo do ozkega prehoda, ki je vodil v deželo na jugu. In mi smo Lamancem dali vso deželo na jugu.